Sveti oče je tudi v nedeljo opoldne molil Angelovo češčenje z verniki, ki so se zbrali na Trgu sv. Petra. V nagovoru je izpostavil, da je prav priznati svoje omejitve, slabosti in grehe, a pri tem nikakor ne obupati. Gospod je namreč z nami in nas ljubi, nikoli nas ne zapusti, večji je od vseh naših slabosti in grehov.

Veseliti se

Na četrto postno nedeljo, ki se imenuje tudi nedelja »laetare«, kar pomeni »razveseli se«, nas vstopni spev v evharistično bogoslužje vabi k veselju: »Razveseli se, Jeruzalem. Vriskajte in radujte se vsi, ki ste bili žalostni.« Kaj je razlog tega veselja? Razlog je velika ljubezen Boga do človeštva, kakor nam nakazuje današnji evangelij: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Papež je pojasnil, da te besede, ki jih Jezus izgovori med pogovorom z Nikodemom, povzamejo temo, ki je v središču krščanskega oznanila: »tudi ko se zdi, da je situacija brezupna, Bog posreduje in ponudi človeku rešitev in veselje. Bog se namreč ne drži ob strani, ampak vstopi v zgodovino človeštva, vplete se v naše življenje, da bi ga poživil s svojo milostjo in ga rešil.«

Zbrati pogum in se soočiti s sabo

Papež Frančišek je izpostavil, da smo poklicani prisluhniti temu oznanilu ter zavrniti skušnjavo, da bi se čutili prepričani sami vase, da bi Boga zmanjšali, terjali absolutno svobodo od Njega in njegove Besede. Ko zberemo pogum in se prepoznamo takšne, kakršni smo, se zavemo, da smo kot osebe poklicani soočiti se s svojo šibkostjo in svojimi omejitvami. Lahko se zgodi, da nas zajamejo tesnoba, zaskrbljenost za jutri, strah pred boleznijo in smrtjo. To pojasni, zakaj se mnoge osebe, ki iščejo izhod, podajo na nevarne bližnjice, kot so na primer droge, vraževernost ali čarovniški rituali.

Priznati svoje omejitve

Prav je, da poznamo svoje omejitve, svoje slabosti. Moramo jih poznati, a nikakor zaradi njih obupati, temveč jih darovati Gospodu. On nam pomaga na poti ozdravitve. Vodi nas za roko, nikoli nas ne pusti samih. »Bog je z mano in zato se veselim. Razveselimo se,« je povabil papež.

Bog je večji od naših slabosti

»Imamo resnično in veliko upanje v Boga Očeta, bogatega v usmiljenju, ki nam je dal svojega Sina, da bi nas rešil. In to je naše veselje.« Seveda imamo tudi veliko žalosti, a če smo pravi kristjani, imamo tudi upanje in majhno veselje, ki raste in nam daje varnost. Ne smemo obupati, ko vidimo svoje omejitve, grehe in slabosti. Bog je tam, Jezus je na križu, da nas ozdravi. To je Božja ljubezen. Zreti križanega in si reči: »Bog me ljubi.« Res je, da obstajajo te omejitve, slabosti, grehi, a Bog je večji od teh omejitev, teh slabosti, teh grehov. Papež je spodbudil, naj tega ne pozabimo: »Bog je večji od naših slabosti, naše nezvestobe, naših grehov. Primimo Gospoda za roko, zrimo v križ in pojdimo naprej.«

»Marija, Mati usmiljenja, naj v naše srce položi gotovost, da smo ljubljeni od Boga. Naj nam bo blizu v trenutkih, ko se čutimo same, kadar smo v skušnjavi, da bi se vdali v življenjske težave. Prenese naj nam čustva svojega Sina Jezusa, da bi naša postna hoja postala izkušnja odpuščanja, sprejetosti in ljubezni,« je dejal sveti oče ob koncu nagovora in zatem z zbranimi verniki molil angelovo češčenje.

vir: http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/bog-je-vecji-od-nasih-slabosti/

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to prvo postno nedeljo evangelij prikliče tematiko o skušnjavi, spreobrnjenju in o dobri novici. Tri tematike: skušnjava, spreobrnjenje in dobra novica«. S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

Skušnjava

Evangelist Marko piše: »Duh je odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je ostal štirideset dni in Satan ga je skušal« (Mr 1,12-13). Jezus gre v puščavo, da bi se pripravil na svoje poslanstvo na svetu. Ne potrebuje spreobrnjenja, vendar pa kot človek mora iti skozi to preizkušnjo, bodisi zase, da bi bil pokoren Očetovi volji, bodisi za nas, da bi nam dal milost za premagovanje skušnjav. Ta priprava je namreč boj proti duhu zla, proti Hudiču. Tudi za nas je postni čas, čas duhovne »borbenosti«, saj smo poklicani soočiti se s Hudičem z molitvijo, da bomo sposobni z Božjo pomočjo premagati ga v našem vsakdanjem življenju. Zlo je žal na delu tako v našem bivanju kot okoli nas tam, kjer se pokaže nasilje, zavračanje drugega, zaprtost, vojne, nepravičnosti. Vse to je Hudičevo delo.

Spreobrnjenje

Takoj po skušnjavah v puščavi je začel Jezus oznanjati evangelij, torej dobro novico, druga beseda, ki pa od človeka zahteva spreobrnjenje, tretja beseda, in vero. Takole naznanja: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo«, in zatem opominja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (v. 15), verujte torej dobri novici, da je Božje kraljestvo blizu. V svojem življenju vedno potrebujemo spreobrnjenje, vse dni in Cerkev nas napotuje, da molimo za to. Ker dejansko nismo nikoli dovolj dobro usmerjeni proti Bogu, moramo zato nenehno usmerjati svoj razum ter svoje srce k Njemu. Da pa lahko to storimo, je potrebno zavrniti vse tisto, kar nas spelje s poti, torej lažne vrednote, ki nas prevarajo tako, da na sleparski način pritegnejo našo sebičnost. Nasprotno pa moramo zaupati Gospodu, njegovi dobroti ter njegovemu načrtu ljubezni za vsakega od nas. Postni čas je čas pokore, pa vendar ni žalosten! Na to moramo biti pozorni, ni žalosten čas, ni čas žalovanja. Je namreč veselo in resno prizadevanje, da slečemo svojo sebičnost, svojega starega človeka in se prenovimo z močjo milosti svojega krsta.

Dobra novica

Samo Bog nam lahko podari resnično srečo, zato je nekoristno zapravljati svoj čas za njeno iskanje drugje, v bogastvu, v užitkih, v oblasti, v karieri… Božje kraljestvo je namreč uresničitev naših najglobljih in najpristnejših hrepenenj, saj je istočasno zveličanje človeka in slava Boga. Na to prvo postno nedeljo smo torej povabljeni pozorno prisluhniti in sprejeti Jezusov poziv, da se spreobrnemo in verujemo evangeliju. Spodbujeni smo začeti s prizadevanjem na poti proti veliki noči, da bomo vedno bolj sprejemali milost Boga, ki hoče spremeniti svet v kraljestvo pravičnosti, miru in bratstva.

Naj nam Sveta Marija pomaga živeti ta postni čas v zvestobi Božji Besedi in v nenehni molitvi, kakor je to v puščavi storil Jezus. Ni nemogoče! Gre za to, da preživljamo dneve v goreči želji po sprejemanju ljubezni, ki prihaja od Boga in hoče preoblikovati naše življenje in ves svet.

Po molitvi in blagoslovu

»Dragi bratje in sestre, čez en mesec, od 19. do 24. marca, bo prišlo v Rim okoli 300 mladih z vsega sveta na pripravljalno srečanje za oktobrsko sinodo. Močno pa si želim, da bi bili vsi mladi protagonisti te priprave. Zato se je bodo lahko udeležili preko on line, kjer so  jezikovne skupine, ki jih vodijo mladi moderatorji. Prispevek teh »skupin na spletu« bo pridružen tistemu na srečanju v Rimu. Dragi mladi, informacije lahko najdete na spletni strani Tajništva škofovske sinode. Zahvaljujem se vam za vaš prispevek za skupno pot.«

»Na začetku postnega časa, ki je, kot sem rekel, čas spreobrnjenja in boj proti zlu, hočem še posebej pozdraviti zaprte osebe: »Dragi bratje in sestre, ki ste v zaporu. Vsakega od vas opogumljam, naj živi obdobje postnega časa kot priložnost za spravo in prenovo svojega življenja pod usmiljenim Gospodovim pogledom.«

»Vse vas prosim, da se spomnite v molitvi tako mene kot sodelavce v rimski kuriji, saj bomo nocoj začeli teden duhovnih vaj.«

vir: Nadškofija Ljubljana

 »Ker se bo krivičnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila« (Mt 24,12).

Dragi bratje in sestre,

ponovno nam bo prišla naproti Gospodova velika noč! Božja previdnost nam za pripravo nanjo vsako leto ponuja postni čas, »zakramentalno znamenje našega spreobrnjenja«, ki naznanja in udejanja možnost vrnitve Gospodu z vsem srcem in z vsem življenjem.

Tudi letos želim s to poslanico pomagati vsej Cerkvi živeti v veselju in resnici ta čas milosti. To bom storil tako, da se bom pustil navdihniti Jezusovemu izreku v Matejevem evangeliju: »Ker se bo krivičnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila« (Mt 24,12).

Ta stavek najdemo v govoru glede konca časov in se odvija v Jeruzalemu, na Oljski gori, ravno tam, kjer se bo začelo Gospodovo trpljenje. Z odgovorom na vprašanje učencev Jezus naznanja veliko stisko in opisuje stanje, v katerem bi se lahko znašla skupnost vernikov, torej pred bolečimi dogodki, nekaterimi lažnimi preroki, ki bodo mnoge varali in to tako močno, da bo srcem grozila ugasnitev dejavne ljubezni, ki je v središču vsega evangelija.

Lažni preroki

Prisluhnimo temu odlomku in se vprašajmo: kakšne oblike si prevzamejo ti lažni preroki? Oni so kot »krotilci kač«, saj izkoristijo človeška čustva, da bi jih zasužnjili in jih pripeljali tja, kamor sami hočejo. Koliko Božjih otrok zapade vplivu laskanja kratkotrajnih užitkov, ki jih napačno imajo za srečo! Koliko moških in žensk živi kot očaranih od slepila denarja, ki pa jih v resnici dela sužnje dobička ali bednih koristi. Koliko jih živi z mislijo, da so samozadostni ter tako padejo v past osamljenosti!

Naslednji lažni preroki so »šarlatani«, ki ponujajo za preprosto in takojšnjo rešitev trpljenja zdravila, ki pa se izkažejo za popolnoma neučinkovita. Kolikim mladim je ponujeno lažno zdravilo droge, odnosov v smislu »uporabi in odvrzi ter lahkih, a nepoštenih zaslužkov! Koliko jih je tudi zapletenih v popolnoma virtualno življenje, v katerem se sicer odnosi zdijo bolj preprosti in hitrejši, a se potem dramatično izkaže, da so brez smisla! Ti prevaranti, ki ponujajo stvari brez vrednosti, pa odvzamejo to, kar je najdragocenejše, kot je dostojanstvo, svoboda in sposobnost ljubiti. Prevarajo pa nas z nečimrnostjo, zaradi katere postanemo podobni pavom… in se s tem osmešimo. Iz tega pa ni več vrnitve nazaj. Ni se za čudit, da hudič, ki »je lažnivec in oče laži« (Jn 8, 44),  od nekdaj predstavlja zlo kot dobro in lažno kot resnično z namenom, da bi zmedel človekovo srce. Vsakdo od nas je zatorej poklican v svojem srcu razločevati ter preveriti, če ga ogrožajo laži teh lažnih prerokov. Dobro se je naučiti, da se ne zaustavljamo na nivoju takojšnjega, površnega, ampak, da znamo prepoznati to, kar pušča v nas dober in dolgotrajen vtis, saj prihaja od Boga in je za naše resnično dobro.

Ledeno srce

Dante Alighieri si v svojem opisu pekla prestavlja hudiča sedečega na ledenem prestolu, kjer prebiva v ledu zadušene ljubezni. Vprašajmo se torej, kako se v nas ohladi dejavna ljubezen? Kateri znaki nam kažejo na tveganje, da ljubezen ugasne?

To, kar ugasne dejavno ljubezen, je pohlep po denarju, »ki je korenina vsega zla« (1Tim 6,10); njemu sledi zavrnitev Boga in iskanja tolažbe pri Njemu, torej, da imamo raje potrtost kot podporo njegove Besede in zakramentov. Vse to se spreminja v nasilje do tistih, ki jih imamo za grožnjo našim »gotovostim«, kot je nerojeni otrok, oboleli starostnik, začasni gost, tujec, pa tudi bližnji, ki se ne ujema z našimi pričakovanji.

Tudi stvarstvo je tiha priča te ohlajene dejavne ljubezni: zemlja je zastrupljena z odpadki nemarnosti in dobičkaželjnosti; morja, tudi ta onesnažena, morajo žal prekriti ostanke tolikih brodolomov prisilnih migracij; nebo, ki v načrtu Boga poje njemu slavo, je razbrazdano od strojev, ki dežujejo smrtonosne naprave.

Ljubezen se ohlaja tudi po naših skupnostih. V apostolski spodbudi Veselje evangelija sem skušal opisati najočitnejša znamenja tega pomanjkanja ljubezni. Ta so: sebična naveličanost, jalov pesimizem, skušnjava po osamitvi, vpletenost v nenehne »bratomorne vojne«, posvetna miselnost, ki vodi v to, da se ukvarjamo s tem, kar je navidezno ter s tem zmanjšamo misijonarsko gorečnost.

Kaj storiti?

Če opazimo v svoji notranjosti ter okoli nas pravkar opisane znake, nam Cerkev naša mati in učiteljica skupaj z včasih grenkim zdravilom, ponuja v tem postnem času sladko sredstvo molitve, miloščine in posta.

Več časa posvetimo molitvi in omogočimo svojemu srcu, da odkrije skrivne laži, s katerimi varamo sami sebe in bomo končno začeli iskati tolažbo v Bogu. On je naš Oče in hoče za nas življenje.

Izvajanje miloščine nas osvobaja pohlepnosti ter nam pomaga odkriti, da je drugi moj brat, saj to kar imam, ni nikoli samo moje. O, kako bi hotel, da se miloščina spremeni za vse v res pravi stil življenja! O, kako bi hotel, da bi kot kristjani posnemali zgled apostolov in bi videli v možnosti podeljevanja svojih dobrin z drugimi, konkretno pričevanje občestva, ki ga živimo v Cerkvi. Glede tega vas spodbujam skupaj s sv. Pavlom, ko je povabil Korinčane naj napravijo nabirko za skupnost v Jeruzalemu: »to namreč koristi vam« (2Kor 8,10). To še na poseben način velja med postnim časom, ko številne organizacije napravijo nabirko za Cerkve in ljudi v težavah. O, kako bi hotel, da bi v naših vsakodnevnih odnosih pred bratom, ko prosi pomoč, mislili, da je tudi to poziv božanske previdnosti, saj je vsaka miloščina priložnost postaviti se na stran previdnosti Boga do svojih otrok. In če se danes On poslužuje mene, da bi pomagal bratu, kako ne bo jutri poskrbel za moje potrebe, torej On, ki ga nihče ne prekaša v velikodušnosti?

In končno, post odvzame moč našemu nasilju, nas razoroži ter tako predstavlja pomembno priložnost za rast. Po eni strani nam omogoča okušati to, kar občutijo tisti, ki jim res manjka najbolj potrebno ter prenašajo vsakodnevno lakoto, po drugi strani pa izraža stanje našega duha, lačnega dobrote in žejnega Božjega življenja. Post nas prebudi, napravi nas bolj pozorne do Boga in do bližnjega ter razvname voljo po pokorščini Bogu, ki edini nasiti našo lakoto.

Hotel bi, da moj glas seže onkraj meja katoliške Cerkve ter doseže vse moške in ženske dobre volje, ki so odprti za poslušanje Boga. Če ste kot mi prizadeti zaradi širjenja krivičnosti po svetu, če vas skrbi led, ki hromi srca in dejanja, če vidite, da se zmanjšuje skupen čut za človeško, se nam pridružite, da bomo tako skupaj klicali Boga, skupaj se postili in skupaj z nami podarili, kolikor je mogoče, za pomoč bratom in sestram.

Ogenj velike noči

Vabim predvsem člane Cerkve, da z vso gorečnostjo, podprti z miloščino, postom in molitvijo, stopijo na pot postnega časa. Če se včasih zdi, da v mnogih srcih ugaša dejavna ljubezen, pa tako ni v Božjem srcu! On nam namreč podarja vedno nove priložnosti, da bi začeli ponovno ljubiti.

Ugodna priložnost tudi letos bo pobuda »24 ur za Gospoda«, ki nas vabi v kontekstu evharističnega češčenja k obhajanju zakramenta sprave. Leta 2018 bo torej potekala petek, 9. in soboto, 10. marca in sicer navdihnjena ob besedah Psalma 130,4: »Pri tebi je odpuščanje«. V vsaki škofiji bo vsaj ena cerkev ostala nepretrgoma 24 ur odprta za možnost molitve češčenja in zakramentalne spovedi.

V noči velike noči bomo podoživeli sugestiven obred prižiganja velikonočne sveče. Prižgana pri »novem ognju«, bo luč postopoma pregnala temo in razsvetlila vse, ki so se zbrali pri bogoslužju. »Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha«, da bomo lahko vsi mi podoživeli izkušnjo emavških učencev in bo poslušanje Gospodove besede in nahranitev z evharističnim kruhom, omogočilo našemu srcu, da bo ponovno zagorelo v veri, upanju in dejavni ljubezni. Iz srca vas blagoslavljam ter molim za vas. Ne pozabite moliti zame.

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 24,37-44)
37 Kakor pa je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. 38 Kakor so namreč v dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in (hčere) možili do dne, ko je Noe šel v ladjo, 39 in niso opazili, dokler ni prišel potop in uničil vseh: tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. 40 Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen; 41 dve bosta na kamnu mleli: ena bo sprejeta, druga puščena. 42 Čujte torej, ker ne veste, katero uro pride vaš Gospod. 43 To pa vedite, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, čul in bi ne pustil spodkopati svoje hiše. 44 Zato bodite tudi vi pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.

»Čujte«! Ob začetku adventnega časa namenimo nekaj vrstic tej besedi. Prvo, kar mi pade na misel ob tem vzkliku današnjega evangelija, je naslednje povabilo: Ustavi se za trenutek, kristjan! Kam hitiš? Upočasni korak! Izstopi za trenutek iz divjega ritma in malo zadihaj, zapusti za trenutek ta začarani krog, kjer se zdi, da se vsak dan ponavljajo iste stvari: vožnja, delo, vožnja, domača opravila, nakupi, vožnja, študij ... Ustavi se in se vprašaj: Kje sem? Kam gre moje življenje, katero smer sem ubral, kam me to pelje? Verjetno že dolgo nisi storil česa podobnega, a ravno začetek adventnega časa, ko je v ospredju pričakovanje, si povabljen, da stopiš vase in si skupaj z Gospodom zastaviš vprašanja, ki se tičejo tvojega bistva, kamor pa le redkokdaj usmerimo pozornost. Da ne bo preveč improvizirano vse skupaj, si lahko pomagamo z naslednjimi tremi točkami:
1. Če je cilj jasen, če vemo, kaj nas čaka na koncu, potem je tudi sedanjost bolj jasna in smisel življenja bolj na dosegu rok. Danes, podobno kot že kakšno nedeljo nazaj, nam evangelij spregovori o drugem Gospodovem prihodu. Advent je v prvi vrsti torej pričakovanje Gospoda ob koncu časov, šele na to spomin na Njegov zgodovinski prihod pred 2016 leti. V preteklosti so si kristjani na različne načine predstavljali konec sveta: od veselega vzklika »Maranà, thà!: pridi, Gospod Jezus« (Raz 22,20), pa vse do dramatičnih prizorov Božje sodbe s freskami po mnogih cerkvah in z notami gromovitega Dies irae. Res je, ob koncu časov bo šlo za sodbo, podobno kot ob koncu našega življenja, kot pravi sv. Janez od Križa (1542-1591): »Na večer našega življenja bomo sojeni o naši ljubezni«. Pred Bogom ni vseeno, kaj počnemo in naša dejanja niso brez posledic, v tem je smisel Božje pravičnosti: če ne drugje, bomo Božjo pravičnost konkretno občutili in spoznali ravno v trenutku sodbe. A Božja pravičnost ni taka kot je naša, papež Frančišek namreč lepo poudari, da je Božja pravičnost usmiljena in Božje usmiljenje pravično. To je pravzaprav razlog, zakaj se Božje sodbe ne smemo bati: ne gre za sodbo nekoga, ki ga ne poznamo, ne bo nas sodil neki abstraktni sodnik, neko aristotelsko prvo počelo, ampak Nekdo, ki je že pokazal svoj obraz, ki je bival med nami in ki je oznanjal in delil Božjo ljubezen, še več, ki je v samem sebi Ljubezen, kot pravi apostol Janez (1 Jn 4,8). Z zaupanjem in s spominom na Njegovo usmiljeno ljubezen se pripravljamo na Njegov prihod, na Njegovo končno sodbo.
2. Vrnimo se k adventnemu času. Že v mlajših letih mi je bil advent zelo blizu, veliko bližje kot pa postni čas, na katerega sem se le mukoma navajal, verjetno zaradi bojazni pred postom in pokoro, ki sem ju večkrat videl v luči »smrtne« resnosti. Advent pa mi je bil bolj domač. Spomnim se, kako smo si skupaj z duhovniki in prijatelji vsako leto postavljali takšna in podobna vprašanja: Gospod, zakaj prihajaš med nas? Kaj nam hočeš (do)povedati s svojim učlovečenjem? Zakaj tvegaš in se odpoveš svojemu božanskemu prestolu ter postaneš krhek človek? Seveda je vedno prav, da najprej vprašamo Njega samega, ki nam najbolj čudovito spregovori preko Svetega pisma in izročila. Že tu najdemo veliko lepih odgovorov na zastavljeno vprašanje: Božji sin prihaja med nas, da nam prinese odrešenje, da nas spravi z Bogom in med seboj, da nas reši temin greha in smrti, ki vladajo nad svetom. Nekateri drugi izpostavijo drugačne razlage, manj vezane na vzročno povezavo med grehom in odrešenjem: Bog bi se učlovečil, četudi ne bi bilo greha, Jezus je namreč prišel, da bi imeli življenje v izobilju, da bi nam pokazal, da je Bog oseba in ne ideja oz. ideologija, da bi dojeli, kako velika je Božja ljubezen do nas; postal je človek, da bi nas popeljal k Bogu Očetu, da bi tako tudi mi postali Božji. Ob vseh teh »objektivnih« odgovorih smo vsi mi danes na začetku adventa povabljeni, da poskušamo najti tudi naš »osebni« odgovor na to vprašanje: Gospod, zakaj prihajaš med nas, v moje življenje, v mojo družino? Katerega dela, ki je morda še v temini, se skušaš dotakniti in vdihniti vanj svoje življenje? Kaj mi skušaš povedati s svojim rojstvom, kam skušaš DANES s svojo roko usmeriti moje življenje? To so vsekakor vprašanja, na katera ne dobimo odgovora od danes na jutri. In tu pridemo že do zadnje točke.
3. Ni prav, da bi sedaj naslovili na Gospoda vsa ta vprašanja, ob tem pa bi križem rok čakali na Njegov odgovor. Ob tem, ko z Gospodom vzpostavimo dialog, smo hkrati poklicani, da privzamemo posebno držo, namreč držo ČUJEČNOSTI. Na kakšen način? Kaj pomeni konkretno ta čuječa drža? Gre v prvi vrsti za SKRB: čuječ je tisti človek, ki skrbi in se zanima za vse, tako za osebe kot za stvari. Gre za držo, ki se ne zadovolji s površinskostjo, ampak hoče stvarem do dna, skuša dojeti globlji smisel tudi še tako enostavnega dogodka ali predmeta. Gre za vabilo k temu, da smo pozorni na vsako besedo, ki jo izrečemo, na vsako še tako preprosto gesto, ki jo storimo. Gre za boj proti poplitvenju, proti konvencionalnemu načinu govorjenja. Čuječ kristjan se zanima za vse, nič mu ni tuje, rad poprime tudi po zadevah, kamor drugi nočejo niti pogledati. O čem se pogovarjamo pri mizi doma, v samostanu, v službi? Kolikokrat gremo resnično v globino, kolikokrat resnično obogatimo drugega, ki je poleg mene? Večkrat se zalotim, kako npr. pri samostanski mizi govor teče zgolj o nogometu, sobrata, ki z menoj živi že več let, pa v bistvu skorajda ne poznam. V tem adventnem času smo povabljeni, da pokažemo zanimanje za vse, kar nas obdaja, tudi za najpreprostejše stvari in geste, saj ravno preko njih dan za dnem oblikujemo naše življenje. Pri Bogu ni nič postranskega pomena! Ravno preko malih stvari nam Bog sporoča kaj pomembnega, tako kot je to storil s svojim rojstvom: Mesija so pričakovali v bogati kraljevi palači, a rodil se je v »ničvredni« betlehemski votlini, kjer ni bilo nobenih žarometov. Če bomo pozorni na vsako podrobnost, bomo morda tudi mi dobili od Boga kakšen odgovor na zgornja vprašanja. Če bomo pozorni na majhnost, bo morda letošnja božična noč drugačna ...
Blagoslovljen adventni čas!

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.