Papež Frančišek je v četrtek dopoldne v baziliki svetega Petra daroval krizmeno mašo, med katero je posvetil olja, ki se bodo skozi leto uporabljala v rimski škofiji pri podeljevanju zakramentov. Ob njem so somaševali kardinali, škofje in duhovniki, ki so med bogoslužjem obnovili svoje duhovniške obljube. Med homilijo je sveti oče govoril o bližini kot temeljnem elementu evangelizacije ter jo pojasnil v treh kontekstih: kot bližino pri duhovnem pogovoru, pri spovedi in pri pridiganju.

Gospod hoče biti blizu

V evangeliju motrimo Gospoda z očmi njegovih sokrajanov, ki so »bile uprte vanj« (Lk 4,20). Jezus je vstal, da bi bral v nazareški shodnici. Podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek, dokler ni našel mesta o Božjem glasniku. In na glas je bral: »Duh Gospodov je nad menoj …, posvetil me je z maziljenjem …, poslal me je« (glej Iz 31,1). Zaključil je s provokativnimi besedami: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21). Jezus najde odlomek in ga bere s pristojnostjo pismoukov. Z lahkoto bi lahko bil pismouk ali pa učitelj postave, a je hotel biti »evangelizator«, »učitelj ulice«, »glasnik dobre novice« svojemu ljudstvu.

To je velika Božja izbira: Gospod se je odločil »biti blizu svojemu ljudstvu«. Trideset let skritega življenja. Šele zatem bo začel oznanjati. »To je pedagogika učlovečenja, inkulturacije; ne samo v oddaljene kulture, ampak v lastno župnijo, v novo kulturo mladih …«

Bližina

Bližina je več kakor ime neke določene kreposti, je drža, ki vplete celotno osebo, njen način vzpostavljanja odnosov, način, kako je istočasno sama svoja in pozorna do drugih. Ko ljudje za duhovnika pravijo, da »jim je blizu«, pri tem običajno prideta v ospredje dve stvari. Prva je, da »je vedno tu«, kar je nasprotno od »nikoli ga ni«. Druga pa je, da vedno najde besedo za vsakega … Govori z vsakim, z velikimi, malimi, revnimi, nevernimi … Duhovniki, ki so blizu, ki so, ki govorijo z vsemi … Duhovniki ulice.

»Bližina, dragi bratje, je ključ evangelizatorja, saj je ključna drža evangelija. Gospod jo uporablja za opisovanje kraljestva,« je dejal papež. Bližina je ključ za usmiljenje, kajti usmiljenja ne bi bilo, če si zanj ne bi stalno prizadevali, da bi izbrisali razdalje. Po papeževem prepričanju bi bilo treba bolje osvojiti dejstvo, da je bližina prav tako ključ do resnice, kajti v resnici se lahko odstranijo razdalje. »Resnica namreč ni samo definicija, ki omogoča poimenovanje situacij in stvari ter jih ohranja na distanci z logičnimi koncepti in utemeljitvami. Ni samo to. Resnica je tudi zvestoba (emeth), ki ti omogoči imenovati osebe z njihovim lastnim imenom, kakor imenuje Gospod preden klasificira ali definira njihove situacije.«

Po papeževih besedah je potrebna pozornost, da ne bi podlegli skušnjavi in iz kakšne abstraktne resnice naredili malike. To so udobni maliki, na dosegu roke, ki dajejo določen ugled in moč in ki jih je težko prepoznati. Kajti »resnica-malik« se zakrinka, uporablja evangeljske besede kakor oblačilo, a ne dovoli, da bi se dotaknilo srca. In kar je najslabše, preproste ljudi oddaljuje od zdravilne bližine Besede in Jezusovih zakramentov.

Kar koli vam reče, storite

Sveti oče je na tem mestu spomnil na Marijo, Mater duhovnikov, ki jo lahko kličemo tudi »Mati bližine«. Marija ni blizu samo s svojim služenjem »v naglici«, kar je oblika bližine, ampak tudi s svojim načinom, kako pove stvari. Primernost in ton, s katerim služabnikom v Kani pove »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5), povzročita, da te besede postanejo materinski vzor za cerkveni jezik. A da bi jih izgovorili kakor ona, poleg prošnje za milost, je treba znati biti tam, kjer se »kuhajo« pomembne stvari, tiste, ki so pomembne za vsako srce, za vsako družino, za vsako kulturo. Samo v tej bližini se lahko razločuje, katero vino manjka in katero je boljše.

Duhovniška bližina

V nadaljevanju homilije je sveti oče v premislek ponudil tri področja duhovniške bližine, v katerih besede »Kar koli vam reče, storite« morajo odmevati na tisoče različnih načinov, a z enim samim materinskim tonom – odmevati v srcu oseb, s katerimi govorimo. Ta področja so: duhovno spremljanje, spovedovanje in pridiganje.

… pri duhovnem spremljanju

O bližini pri duhovnem spremljanju lahko premišljujemo ob prizoru, ko Gospod sreča Samarijanko. Gospod jo najprej nauči častiti v duhu in resnici. Zatem ji pomaga, da svojemu grehu da ime. In nazadnje, pusti se nalesti njenemu misijonarskemu duhu in gre z njo v njeno vas evangelizirat. To je model duhovnega pogovora, ki zna spraviti na površje Samarijankin greh, ne da bi zamračil njeno slavilno molitev ali pa oviral njeno misijonarsko poklicanost.

… pri spovedi

Bližino pri spovedi lahko vidimo pri evangeljskem odlomku o ženski prešuštnici. Tu lahko jasno vidimo, kako ključna je bližina, kajti Jezusove resnice vedno zbližujejo in se vedno oz. se morajo vedno povedati med mano in tabo. Gledati drugega v oči – kakor Gospod, ki vstane, potem ko je pokleknil pred prešuštnico, ko so jo hoteli kamnati, in ji reče: »Tudi jaz te ne obsojam« (Jn 8,11) – ne pomeni iti proti postavi. Lahko se doda: »Odslej ne gréši več!« A ne s tonom, ki pripada pravnemu okviru resnice-definicije, s tonom nekoga, ki mora določiti pogoje božjega usmiljenja. Ampak kot trditev, ki se izreče v okviru resnice-zvestobe, ki grešniku pomaga gledati naprej in ne nazaj. Pravi ton tega »ne greši več« je ton spovednika, ki je te besede pripravljen izgovoriti sedemdesetkrat sedemkrat.

… pri pridiganju

Ob duhovniški bližini pri pridiganju lahko pomislimo na tiste, ki so daleč, in pri tem prisluhnemo prvi Petrovi pridigi, ki je del binkoštnega dogodka. Peter pravi, da je beseda za tiste, ki so daleč, in pridiga na tak način, da jih je do srca pretreslo. Privede jih do vprašanja: »Kaj naj storimo?« (Apd 2,37). Kot je zatrdil papež, morajo duhovniki na to vprašanje vedno odgovoriti v marijanskem, eklezialnem tonu. »Homilija je preizkusni kamen, ob katerem presojamo bližino in sposobnost stika pastirja z njegovim ljudstvom. Pri homiliji se vidi, kako blizu smo bili Bogu v molitvi in kako blizu smo našim ljudem v njihovem vsakodnevnem življenju.«

Duhovnik bližine

Dobra novica se udejanja, ko se ti dve bližini izmenično hrani in neguje. »Če se čutiš daleč od Boga, se približaj svojemu ljudstvu, ki te bo ozdravilo ideologij, ki so ti ohladile gorečnost. Mali te bodo naučili gledati Jezusa na drugačen način. V njihovih očeh je Jezusova oseba očarljiva, njegov dober zgled daje moralno avtoriteto, njegovo učenje je koristno za življenje. Če se čutiš daleč od ljudi, se približaj Gospodu, njegovi besedi: v evangeliju te bo Jezus naučil svojega načina gledanja na ljudi, koliko je v njegovih očeh vreden vsak od tistih, za katere je prelil svojo kri na križu. V bližini z Bogom, bo beseda v tebi postala meso in ti boš postal duhovnik, ki je blizu vsakemu mesu. V bližini z Božjim ljudstvom bo njegovo boleče meso postalo beseda v tvojem srcu in imel boš nekaj, o čemer govoriti z Bogom, postal boš duhovnik priprošnjik.«

Duhovnika bližine, ki hodi sredi svojih ljudi z bližino in nežnostjo dobrega pastirja (pri svoji pastorali pa je včasih pred njimi, včasih med njimi in včasih za njimi), ljudje ne le zelo spoštujejo, ampak gredo onkraj: do njega čutijo nekaj posebnega, nekaj, kar čutijo samo v Jezusovi navzočnosti. Zato, prepoznati našo bližino ni še ena stvar več, je pripomnil papež. Z njo je v igri, ali bo Jezus postal navzoč v življenju človeštva ali pa bo ostal na ravni idej, zaprt v natisnjene črke, utelešen zgolj v kakšno dobro navado, ki po počasi postala rutina.

Ob koncu homilije je sveti oče še enkrat spregovoril o Mariji: »Prosimo Marijo, Mater bližine, naj nas zbliža med seboj in nas v trenutku, ko bomo svojim ljudem rekli, naj storijo vse, kar pravi Jezus, zedinjeni v tonu, da bo v različnosti naših mnenj postala navzoča njena materinska bližina, ki nas je s svojim ‘da’ za vedno približala Jezusu.«

Sveti oče je tudi v nedeljo opoldne molil Angelovo češčenje z verniki, ki so se zbrali na Trgu sv. Petra. V nagovoru je izpostavil, da je prav priznati svoje omejitve, slabosti in grehe, a pri tem nikakor ne obupati. Gospod je namreč z nami in nas ljubi, nikoli nas ne zapusti, večji je od vseh naših slabosti in grehov.

Veseliti se

Na četrto postno nedeljo, ki se imenuje tudi nedelja »laetare«, kar pomeni »razveseli se«, nas vstopni spev v evharistično bogoslužje vabi k veselju: »Razveseli se, Jeruzalem. Vriskajte in radujte se vsi, ki ste bili žalostni.« Kaj je razlog tega veselja? Razlog je velika ljubezen Boga do človeštva, kakor nam nakazuje današnji evangelij: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Papež je pojasnil, da te besede, ki jih Jezus izgovori med pogovorom z Nikodemom, povzamejo temo, ki je v središču krščanskega oznanila: »tudi ko se zdi, da je situacija brezupna, Bog posreduje in ponudi človeku rešitev in veselje. Bog se namreč ne drži ob strani, ampak vstopi v zgodovino človeštva, vplete se v naše življenje, da bi ga poživil s svojo milostjo in ga rešil.«

Zbrati pogum in se soočiti s sabo

Papež Frančišek je izpostavil, da smo poklicani prisluhniti temu oznanilu ter zavrniti skušnjavo, da bi se čutili prepričani sami vase, da bi Boga zmanjšali, terjali absolutno svobodo od Njega in njegove Besede. Ko zberemo pogum in se prepoznamo takšne, kakršni smo, se zavemo, da smo kot osebe poklicani soočiti se s svojo šibkostjo in svojimi omejitvami. Lahko se zgodi, da nas zajamejo tesnoba, zaskrbljenost za jutri, strah pred boleznijo in smrtjo. To pojasni, zakaj se mnoge osebe, ki iščejo izhod, podajo na nevarne bližnjice, kot so na primer droge, vraževernost ali čarovniški rituali.

Priznati svoje omejitve

Prav je, da poznamo svoje omejitve, svoje slabosti. Moramo jih poznati, a nikakor zaradi njih obupati, temveč jih darovati Gospodu. On nam pomaga na poti ozdravitve. Vodi nas za roko, nikoli nas ne pusti samih. »Bog je z mano in zato se veselim. Razveselimo se,« je povabil papež.

Bog je večji od naših slabosti

»Imamo resnično in veliko upanje v Boga Očeta, bogatega v usmiljenju, ki nam je dal svojega Sina, da bi nas rešil. In to je naše veselje.« Seveda imamo tudi veliko žalosti, a če smo pravi kristjani, imamo tudi upanje in majhno veselje, ki raste in nam daje varnost. Ne smemo obupati, ko vidimo svoje omejitve, grehe in slabosti. Bog je tam, Jezus je na križu, da nas ozdravi. To je Božja ljubezen. Zreti križanega in si reči: »Bog me ljubi.« Res je, da obstajajo te omejitve, slabosti, grehi, a Bog je večji od teh omejitev, teh slabosti, teh grehov. Papež je spodbudil, naj tega ne pozabimo: »Bog je večji od naših slabosti, naše nezvestobe, naših grehov. Primimo Gospoda za roko, zrimo v križ in pojdimo naprej.«

»Marija, Mati usmiljenja, naj v naše srce položi gotovost, da smo ljubljeni od Boga. Naj nam bo blizu v trenutkih, ko se čutimo same, kadar smo v skušnjavi, da bi se vdali v življenjske težave. Prenese naj nam čustva svojega Sina Jezusa, da bi naša postna hoja postala izkušnja odpuščanja, sprejetosti in ljubezni,« je dejal sveti oče ob koncu nagovora in zatem z zbranimi verniki molil angelovo češčenje.

vir: http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/bog-je-vecji-od-nasih-slabosti/

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to prvo postno nedeljo evangelij prikliče tematiko o skušnjavi, spreobrnjenju in o dobri novici. Tri tematike: skušnjava, spreobrnjenje in dobra novica«. S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

Skušnjava

Evangelist Marko piše: »Duh je odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je ostal štirideset dni in Satan ga je skušal« (Mr 1,12-13). Jezus gre v puščavo, da bi se pripravil na svoje poslanstvo na svetu. Ne potrebuje spreobrnjenja, vendar pa kot človek mora iti skozi to preizkušnjo, bodisi zase, da bi bil pokoren Očetovi volji, bodisi za nas, da bi nam dal milost za premagovanje skušnjav. Ta priprava je namreč boj proti duhu zla, proti Hudiču. Tudi za nas je postni čas, čas duhovne »borbenosti«, saj smo poklicani soočiti se s Hudičem z molitvijo, da bomo sposobni z Božjo pomočjo premagati ga v našem vsakdanjem življenju. Zlo je žal na delu tako v našem bivanju kot okoli nas tam, kjer se pokaže nasilje, zavračanje drugega, zaprtost, vojne, nepravičnosti. Vse to je Hudičevo delo.

Spreobrnjenje

Takoj po skušnjavah v puščavi je začel Jezus oznanjati evangelij, torej dobro novico, druga beseda, ki pa od človeka zahteva spreobrnjenje, tretja beseda, in vero. Takole naznanja: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo«, in zatem opominja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (v. 15), verujte torej dobri novici, da je Božje kraljestvo blizu. V svojem življenju vedno potrebujemo spreobrnjenje, vse dni in Cerkev nas napotuje, da molimo za to. Ker dejansko nismo nikoli dovolj dobro usmerjeni proti Bogu, moramo zato nenehno usmerjati svoj razum ter svoje srce k Njemu. Da pa lahko to storimo, je potrebno zavrniti vse tisto, kar nas spelje s poti, torej lažne vrednote, ki nas prevarajo tako, da na sleparski način pritegnejo našo sebičnost. Nasprotno pa moramo zaupati Gospodu, njegovi dobroti ter njegovemu načrtu ljubezni za vsakega od nas. Postni čas je čas pokore, pa vendar ni žalosten! Na to moramo biti pozorni, ni žalosten čas, ni čas žalovanja. Je namreč veselo in resno prizadevanje, da slečemo svojo sebičnost, svojega starega človeka in se prenovimo z močjo milosti svojega krsta.

Dobra novica

Samo Bog nam lahko podari resnično srečo, zato je nekoristno zapravljati svoj čas za njeno iskanje drugje, v bogastvu, v užitkih, v oblasti, v karieri… Božje kraljestvo je namreč uresničitev naših najglobljih in najpristnejših hrepenenj, saj je istočasno zveličanje človeka in slava Boga. Na to prvo postno nedeljo smo torej povabljeni pozorno prisluhniti in sprejeti Jezusov poziv, da se spreobrnemo in verujemo evangeliju. Spodbujeni smo začeti s prizadevanjem na poti proti veliki noči, da bomo vedno bolj sprejemali milost Boga, ki hoče spremeniti svet v kraljestvo pravičnosti, miru in bratstva.

Naj nam Sveta Marija pomaga živeti ta postni čas v zvestobi Božji Besedi in v nenehni molitvi, kakor je to v puščavi storil Jezus. Ni nemogoče! Gre za to, da preživljamo dneve v goreči želji po sprejemanju ljubezni, ki prihaja od Boga in hoče preoblikovati naše življenje in ves svet.

Po molitvi in blagoslovu

»Dragi bratje in sestre, čez en mesec, od 19. do 24. marca, bo prišlo v Rim okoli 300 mladih z vsega sveta na pripravljalno srečanje za oktobrsko sinodo. Močno pa si želim, da bi bili vsi mladi protagonisti te priprave. Zato se je bodo lahko udeležili preko on line, kjer so  jezikovne skupine, ki jih vodijo mladi moderatorji. Prispevek teh »skupin na spletu« bo pridružen tistemu na srečanju v Rimu. Dragi mladi, informacije lahko najdete na spletni strani Tajništva škofovske sinode. Zahvaljujem se vam za vaš prispevek za skupno pot.«

»Na začetku postnega časa, ki je, kot sem rekel, čas spreobrnjenja in boj proti zlu, hočem še posebej pozdraviti zaprte osebe: »Dragi bratje in sestre, ki ste v zaporu. Vsakega od vas opogumljam, naj živi obdobje postnega časa kot priložnost za spravo in prenovo svojega življenja pod usmiljenim Gospodovim pogledom.«

»Vse vas prosim, da se spomnite v molitvi tako mene kot sodelavce v rimski kuriji, saj bomo nocoj začeli teden duhovnih vaj.«

vir: Nadškofija Ljubljana

 »Ker se bo krivičnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila« (Mt 24,12).

Dragi bratje in sestre,

ponovno nam bo prišla naproti Gospodova velika noč! Božja previdnost nam za pripravo nanjo vsako leto ponuja postni čas, »zakramentalno znamenje našega spreobrnjenja«, ki naznanja in udejanja možnost vrnitve Gospodu z vsem srcem in z vsem življenjem.

Tudi letos želim s to poslanico pomagati vsej Cerkvi živeti v veselju in resnici ta čas milosti. To bom storil tako, da se bom pustil navdihniti Jezusovemu izreku v Matejevem evangeliju: »Ker se bo krivičnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila« (Mt 24,12).

Ta stavek najdemo v govoru glede konca časov in se odvija v Jeruzalemu, na Oljski gori, ravno tam, kjer se bo začelo Gospodovo trpljenje. Z odgovorom na vprašanje učencev Jezus naznanja veliko stisko in opisuje stanje, v katerem bi se lahko znašla skupnost vernikov, torej pred bolečimi dogodki, nekaterimi lažnimi preroki, ki bodo mnoge varali in to tako močno, da bo srcem grozila ugasnitev dejavne ljubezni, ki je v središču vsega evangelija.

Lažni preroki

Prisluhnimo temu odlomku in se vprašajmo: kakšne oblike si prevzamejo ti lažni preroki? Oni so kot »krotilci kač«, saj izkoristijo človeška čustva, da bi jih zasužnjili in jih pripeljali tja, kamor sami hočejo. Koliko Božjih otrok zapade vplivu laskanja kratkotrajnih užitkov, ki jih napačno imajo za srečo! Koliko moških in žensk živi kot očaranih od slepila denarja, ki pa jih v resnici dela sužnje dobička ali bednih koristi. Koliko jih živi z mislijo, da so samozadostni ter tako padejo v past osamljenosti!

Naslednji lažni preroki so »šarlatani«, ki ponujajo za preprosto in takojšnjo rešitev trpljenja zdravila, ki pa se izkažejo za popolnoma neučinkovita. Kolikim mladim je ponujeno lažno zdravilo droge, odnosov v smislu »uporabi in odvrzi ter lahkih, a nepoštenih zaslužkov! Koliko jih je tudi zapletenih v popolnoma virtualno življenje, v katerem se sicer odnosi zdijo bolj preprosti in hitrejši, a se potem dramatično izkaže, da so brez smisla! Ti prevaranti, ki ponujajo stvari brez vrednosti, pa odvzamejo to, kar je najdragocenejše, kot je dostojanstvo, svoboda in sposobnost ljubiti. Prevarajo pa nas z nečimrnostjo, zaradi katere postanemo podobni pavom… in se s tem osmešimo. Iz tega pa ni več vrnitve nazaj. Ni se za čudit, da hudič, ki »je lažnivec in oče laži« (Jn 8, 44),  od nekdaj predstavlja zlo kot dobro in lažno kot resnično z namenom, da bi zmedel človekovo srce. Vsakdo od nas je zatorej poklican v svojem srcu razločevati ter preveriti, če ga ogrožajo laži teh lažnih prerokov. Dobro se je naučiti, da se ne zaustavljamo na nivoju takojšnjega, površnega, ampak, da znamo prepoznati to, kar pušča v nas dober in dolgotrajen vtis, saj prihaja od Boga in je za naše resnično dobro.

Ledeno srce

Dante Alighieri si v svojem opisu pekla prestavlja hudiča sedečega na ledenem prestolu, kjer prebiva v ledu zadušene ljubezni. Vprašajmo se torej, kako se v nas ohladi dejavna ljubezen? Kateri znaki nam kažejo na tveganje, da ljubezen ugasne?

To, kar ugasne dejavno ljubezen, je pohlep po denarju, »ki je korenina vsega zla« (1Tim 6,10); njemu sledi zavrnitev Boga in iskanja tolažbe pri Njemu, torej, da imamo raje potrtost kot podporo njegove Besede in zakramentov. Vse to se spreminja v nasilje do tistih, ki jih imamo za grožnjo našim »gotovostim«, kot je nerojeni otrok, oboleli starostnik, začasni gost, tujec, pa tudi bližnji, ki se ne ujema z našimi pričakovanji.

Tudi stvarstvo je tiha priča te ohlajene dejavne ljubezni: zemlja je zastrupljena z odpadki nemarnosti in dobičkaželjnosti; morja, tudi ta onesnažena, morajo žal prekriti ostanke tolikih brodolomov prisilnih migracij; nebo, ki v načrtu Boga poje njemu slavo, je razbrazdano od strojev, ki dežujejo smrtonosne naprave.

Ljubezen se ohlaja tudi po naših skupnostih. V apostolski spodbudi Veselje evangelija sem skušal opisati najočitnejša znamenja tega pomanjkanja ljubezni. Ta so: sebična naveličanost, jalov pesimizem, skušnjava po osamitvi, vpletenost v nenehne »bratomorne vojne«, posvetna miselnost, ki vodi v to, da se ukvarjamo s tem, kar je navidezno ter s tem zmanjšamo misijonarsko gorečnost.

Kaj storiti?

Če opazimo v svoji notranjosti ter okoli nas pravkar opisane znake, nam Cerkev naša mati in učiteljica skupaj z včasih grenkim zdravilom, ponuja v tem postnem času sladko sredstvo molitve, miloščine in posta.

Več časa posvetimo molitvi in omogočimo svojemu srcu, da odkrije skrivne laži, s katerimi varamo sami sebe in bomo končno začeli iskati tolažbo v Bogu. On je naš Oče in hoče za nas življenje.

Izvajanje miloščine nas osvobaja pohlepnosti ter nam pomaga odkriti, da je drugi moj brat, saj to kar imam, ni nikoli samo moje. O, kako bi hotel, da se miloščina spremeni za vse v res pravi stil življenja! O, kako bi hotel, da bi kot kristjani posnemali zgled apostolov in bi videli v možnosti podeljevanja svojih dobrin z drugimi, konkretno pričevanje občestva, ki ga živimo v Cerkvi. Glede tega vas spodbujam skupaj s sv. Pavlom, ko je povabil Korinčane naj napravijo nabirko za skupnost v Jeruzalemu: »to namreč koristi vam« (2Kor 8,10). To še na poseben način velja med postnim časom, ko številne organizacije napravijo nabirko za Cerkve in ljudi v težavah. O, kako bi hotel, da bi v naših vsakodnevnih odnosih pred bratom, ko prosi pomoč, mislili, da je tudi to poziv božanske previdnosti, saj je vsaka miloščina priložnost postaviti se na stran previdnosti Boga do svojih otrok. In če se danes On poslužuje mene, da bi pomagal bratu, kako ne bo jutri poskrbel za moje potrebe, torej On, ki ga nihče ne prekaša v velikodušnosti?

In končno, post odvzame moč našemu nasilju, nas razoroži ter tako predstavlja pomembno priložnost za rast. Po eni strani nam omogoča okušati to, kar občutijo tisti, ki jim res manjka najbolj potrebno ter prenašajo vsakodnevno lakoto, po drugi strani pa izraža stanje našega duha, lačnega dobrote in žejnega Božjega življenja. Post nas prebudi, napravi nas bolj pozorne do Boga in do bližnjega ter razvname voljo po pokorščini Bogu, ki edini nasiti našo lakoto.

Hotel bi, da moj glas seže onkraj meja katoliške Cerkve ter doseže vse moške in ženske dobre volje, ki so odprti za poslušanje Boga. Če ste kot mi prizadeti zaradi širjenja krivičnosti po svetu, če vas skrbi led, ki hromi srca in dejanja, če vidite, da se zmanjšuje skupen čut za človeško, se nam pridružite, da bomo tako skupaj klicali Boga, skupaj se postili in skupaj z nami podarili, kolikor je mogoče, za pomoč bratom in sestram.

Ogenj velike noči

Vabim predvsem člane Cerkve, da z vso gorečnostjo, podprti z miloščino, postom in molitvijo, stopijo na pot postnega časa. Če se včasih zdi, da v mnogih srcih ugaša dejavna ljubezen, pa tako ni v Božjem srcu! On nam namreč podarja vedno nove priložnosti, da bi začeli ponovno ljubiti.

Ugodna priložnost tudi letos bo pobuda »24 ur za Gospoda«, ki nas vabi v kontekstu evharističnega češčenja k obhajanju zakramenta sprave. Leta 2018 bo torej potekala petek, 9. in soboto, 10. marca in sicer navdihnjena ob besedah Psalma 130,4: »Pri tebi je odpuščanje«. V vsaki škofiji bo vsaj ena cerkev ostala nepretrgoma 24 ur odprta za možnost molitve češčenja in zakramentalne spovedi.

V noči velike noči bomo podoživeli sugestiven obred prižiganja velikonočne sveče. Prižgana pri »novem ognju«, bo luč postopoma pregnala temo in razsvetlila vse, ki so se zbrali pri bogoslužju. »Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha«, da bomo lahko vsi mi podoživeli izkušnjo emavških učencev in bo poslušanje Gospodove besede in nahranitev z evharističnim kruhom, omogočilo našemu srcu, da bo ponovno zagorelo v veri, upanju in dejavni ljubezni. Iz srca vas blagoslavljam ter molim za vas. Ne pozabite moliti zame.

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.