»Ker se bo krivičnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila« (Mt 24,12).

Dragi bratje in sestre,

ponovno nam bo prišla naproti Gospodova velika noč! Božja previdnost nam za pripravo nanjo vsako leto ponuja postni čas, »zakramentalno znamenje našega spreobrnjenja«, ki naznanja in udejanja možnost vrnitve Gospodu z vsem srcem in z vsem življenjem.

Tudi letos želim s to poslanico pomagati vsej Cerkvi živeti v veselju in resnici ta čas milosti. To bom storil tako, da se bom pustil navdihniti Jezusovemu izreku v Matejevem evangeliju: »Ker se bo krivičnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila« (Mt 24,12).

Ta stavek najdemo v govoru glede konca časov in se odvija v Jeruzalemu, na Oljski gori, ravno tam, kjer se bo začelo Gospodovo trpljenje. Z odgovorom na vprašanje učencev Jezus naznanja veliko stisko in opisuje stanje, v katerem bi se lahko znašla skupnost vernikov, torej pred bolečimi dogodki, nekaterimi lažnimi preroki, ki bodo mnoge varali in to tako močno, da bo srcem grozila ugasnitev dejavne ljubezni, ki je v središču vsega evangelija.

Lažni preroki

Prisluhnimo temu odlomku in se vprašajmo: kakšne oblike si prevzamejo ti lažni preroki? Oni so kot »krotilci kač«, saj izkoristijo človeška čustva, da bi jih zasužnjili in jih pripeljali tja, kamor sami hočejo. Koliko Božjih otrok zapade vplivu laskanja kratkotrajnih užitkov, ki jih napačno imajo za srečo! Koliko moških in žensk živi kot očaranih od slepila denarja, ki pa jih v resnici dela sužnje dobička ali bednih koristi. Koliko jih živi z mislijo, da so samozadostni ter tako padejo v past osamljenosti!

Naslednji lažni preroki so »šarlatani«, ki ponujajo za preprosto in takojšnjo rešitev trpljenja zdravila, ki pa se izkažejo za popolnoma neučinkovita. Kolikim mladim je ponujeno lažno zdravilo droge, odnosov v smislu »uporabi in odvrzi ter lahkih, a nepoštenih zaslužkov! Koliko jih je tudi zapletenih v popolnoma virtualno življenje, v katerem se sicer odnosi zdijo bolj preprosti in hitrejši, a se potem dramatično izkaže, da so brez smisla! Ti prevaranti, ki ponujajo stvari brez vrednosti, pa odvzamejo to, kar je najdragocenejše, kot je dostojanstvo, svoboda in sposobnost ljubiti. Prevarajo pa nas z nečimrnostjo, zaradi katere postanemo podobni pavom… in se s tem osmešimo. Iz tega pa ni več vrnitve nazaj. Ni se za čudit, da hudič, ki »je lažnivec in oče laži« (Jn 8, 44),  od nekdaj predstavlja zlo kot dobro in lažno kot resnično z namenom, da bi zmedel človekovo srce. Vsakdo od nas je zatorej poklican v svojem srcu razločevati ter preveriti, če ga ogrožajo laži teh lažnih prerokov. Dobro se je naučiti, da se ne zaustavljamo na nivoju takojšnjega, površnega, ampak, da znamo prepoznati to, kar pušča v nas dober in dolgotrajen vtis, saj prihaja od Boga in je za naše resnično dobro.

Ledeno srce

Dante Alighieri si v svojem opisu pekla prestavlja hudiča sedečega na ledenem prestolu, kjer prebiva v ledu zadušene ljubezni. Vprašajmo se torej, kako se v nas ohladi dejavna ljubezen? Kateri znaki nam kažejo na tveganje, da ljubezen ugasne?

To, kar ugasne dejavno ljubezen, je pohlep po denarju, »ki je korenina vsega zla« (1Tim 6,10); njemu sledi zavrnitev Boga in iskanja tolažbe pri Njemu, torej, da imamo raje potrtost kot podporo njegove Besede in zakramentov. Vse to se spreminja v nasilje do tistih, ki jih imamo za grožnjo našim »gotovostim«, kot je nerojeni otrok, oboleli starostnik, začasni gost, tujec, pa tudi bližnji, ki se ne ujema z našimi pričakovanji.

Tudi stvarstvo je tiha priča te ohlajene dejavne ljubezni: zemlja je zastrupljena z odpadki nemarnosti in dobičkaželjnosti; morja, tudi ta onesnažena, morajo žal prekriti ostanke tolikih brodolomov prisilnih migracij; nebo, ki v načrtu Boga poje njemu slavo, je razbrazdano od strojev, ki dežujejo smrtonosne naprave.

Ljubezen se ohlaja tudi po naših skupnostih. V apostolski spodbudi Veselje evangelija sem skušal opisati najočitnejša znamenja tega pomanjkanja ljubezni. Ta so: sebična naveličanost, jalov pesimizem, skušnjava po osamitvi, vpletenost v nenehne »bratomorne vojne«, posvetna miselnost, ki vodi v to, da se ukvarjamo s tem, kar je navidezno ter s tem zmanjšamo misijonarsko gorečnost.

Kaj storiti?

Če opazimo v svoji notranjosti ter okoli nas pravkar opisane znake, nam Cerkev naša mati in učiteljica skupaj z včasih grenkim zdravilom, ponuja v tem postnem času sladko sredstvo molitve, miloščine in posta.

Več časa posvetimo molitvi in omogočimo svojemu srcu, da odkrije skrivne laži, s katerimi varamo sami sebe in bomo končno začeli iskati tolažbo v Bogu. On je naš Oče in hoče za nas življenje.

Izvajanje miloščine nas osvobaja pohlepnosti ter nam pomaga odkriti, da je drugi moj brat, saj to kar imam, ni nikoli samo moje. O, kako bi hotel, da se miloščina spremeni za vse v res pravi stil življenja! O, kako bi hotel, da bi kot kristjani posnemali zgled apostolov in bi videli v možnosti podeljevanja svojih dobrin z drugimi, konkretno pričevanje občestva, ki ga živimo v Cerkvi. Glede tega vas spodbujam skupaj s sv. Pavlom, ko je povabil Korinčane naj napravijo nabirko za skupnost v Jeruzalemu: »to namreč koristi vam« (2Kor 8,10). To še na poseben način velja med postnim časom, ko številne organizacije napravijo nabirko za Cerkve in ljudi v težavah. O, kako bi hotel, da bi v naših vsakodnevnih odnosih pred bratom, ko prosi pomoč, mislili, da je tudi to poziv božanske previdnosti, saj je vsaka miloščina priložnost postaviti se na stran previdnosti Boga do svojih otrok. In če se danes On poslužuje mene, da bi pomagal bratu, kako ne bo jutri poskrbel za moje potrebe, torej On, ki ga nihče ne prekaša v velikodušnosti?

In končno, post odvzame moč našemu nasilju, nas razoroži ter tako predstavlja pomembno priložnost za rast. Po eni strani nam omogoča okušati to, kar občutijo tisti, ki jim res manjka najbolj potrebno ter prenašajo vsakodnevno lakoto, po drugi strani pa izraža stanje našega duha, lačnega dobrote in žejnega Božjega življenja. Post nas prebudi, napravi nas bolj pozorne do Boga in do bližnjega ter razvname voljo po pokorščini Bogu, ki edini nasiti našo lakoto.

Hotel bi, da moj glas seže onkraj meja katoliške Cerkve ter doseže vse moške in ženske dobre volje, ki so odprti za poslušanje Boga. Če ste kot mi prizadeti zaradi širjenja krivičnosti po svetu, če vas skrbi led, ki hromi srca in dejanja, če vidite, da se zmanjšuje skupen čut za človeško, se nam pridružite, da bomo tako skupaj klicali Boga, skupaj se postili in skupaj z nami podarili, kolikor je mogoče, za pomoč bratom in sestram.

Ogenj velike noči

Vabim predvsem člane Cerkve, da z vso gorečnostjo, podprti z miloščino, postom in molitvijo, stopijo na pot postnega časa. Če se včasih zdi, da v mnogih srcih ugaša dejavna ljubezen, pa tako ni v Božjem srcu! On nam namreč podarja vedno nove priložnosti, da bi začeli ponovno ljubiti.

Ugodna priložnost tudi letos bo pobuda »24 ur za Gospoda«, ki nas vabi v kontekstu evharističnega češčenja k obhajanju zakramenta sprave. Leta 2018 bo torej potekala petek, 9. in soboto, 10. marca in sicer navdihnjena ob besedah Psalma 130,4: »Pri tebi je odpuščanje«. V vsaki škofiji bo vsaj ena cerkev ostala nepretrgoma 24 ur odprta za možnost molitve češčenja in zakramentalne spovedi.

V noči velike noči bomo podoživeli sugestiven obred prižiganja velikonočne sveče. Prižgana pri »novem ognju«, bo luč postopoma pregnala temo in razsvetlila vse, ki so se zbrali pri bogoslužju. »Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha«, da bomo lahko vsi mi podoživeli izkušnjo emavških učencev in bo poslušanje Gospodove besede in nahranitev z evharističnim kruhom, omogočilo našemu srcu, da bo ponovno zagorelo v veri, upanju in dejavni ljubezni. Iz srca vas blagoslavljam ter molim za vas. Ne pozabite moliti zame.

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 24,37-44)
37 Kakor pa je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. 38 Kakor so namreč v dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in (hčere) možili do dne, ko je Noe šel v ladjo, 39 in niso opazili, dokler ni prišel potop in uničil vseh: tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. 40 Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen; 41 dve bosta na kamnu mleli: ena bo sprejeta, druga puščena. 42 Čujte torej, ker ne veste, katero uro pride vaš Gospod. 43 To pa vedite, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, čul in bi ne pustil spodkopati svoje hiše. 44 Zato bodite tudi vi pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.

»Čujte«! Ob začetku adventnega časa namenimo nekaj vrstic tej besedi. Prvo, kar mi pade na misel ob tem vzkliku današnjega evangelija, je naslednje povabilo: Ustavi se za trenutek, kristjan! Kam hitiš? Upočasni korak! Izstopi za trenutek iz divjega ritma in malo zadihaj, zapusti za trenutek ta začarani krog, kjer se zdi, da se vsak dan ponavljajo iste stvari: vožnja, delo, vožnja, domača opravila, nakupi, vožnja, študij ... Ustavi se in se vprašaj: Kje sem? Kam gre moje življenje, katero smer sem ubral, kam me to pelje? Verjetno že dolgo nisi storil česa podobnega, a ravno začetek adventnega časa, ko je v ospredju pričakovanje, si povabljen, da stopiš vase in si skupaj z Gospodom zastaviš vprašanja, ki se tičejo tvojega bistva, kamor pa le redkokdaj usmerimo pozornost. Da ne bo preveč improvizirano vse skupaj, si lahko pomagamo z naslednjimi tremi točkami:
1. Če je cilj jasen, če vemo, kaj nas čaka na koncu, potem je tudi sedanjost bolj jasna in smisel življenja bolj na dosegu rok. Danes, podobno kot že kakšno nedeljo nazaj, nam evangelij spregovori o drugem Gospodovem prihodu. Advent je v prvi vrsti torej pričakovanje Gospoda ob koncu časov, šele na to spomin na Njegov zgodovinski prihod pred 2016 leti. V preteklosti so si kristjani na različne načine predstavljali konec sveta: od veselega vzklika »Maranà, thà!: pridi, Gospod Jezus« (Raz 22,20), pa vse do dramatičnih prizorov Božje sodbe s freskami po mnogih cerkvah in z notami gromovitega Dies irae. Res je, ob koncu časov bo šlo za sodbo, podobno kot ob koncu našega življenja, kot pravi sv. Janez od Križa (1542-1591): »Na večer našega življenja bomo sojeni o naši ljubezni«. Pred Bogom ni vseeno, kaj počnemo in naša dejanja niso brez posledic, v tem je smisel Božje pravičnosti: če ne drugje, bomo Božjo pravičnost konkretno občutili in spoznali ravno v trenutku sodbe. A Božja pravičnost ni taka kot je naša, papež Frančišek namreč lepo poudari, da je Božja pravičnost usmiljena in Božje usmiljenje pravično. To je pravzaprav razlog, zakaj se Božje sodbe ne smemo bati: ne gre za sodbo nekoga, ki ga ne poznamo, ne bo nas sodil neki abstraktni sodnik, neko aristotelsko prvo počelo, ampak Nekdo, ki je že pokazal svoj obraz, ki je bival med nami in ki je oznanjal in delil Božjo ljubezen, še več, ki je v samem sebi Ljubezen, kot pravi apostol Janez (1 Jn 4,8). Z zaupanjem in s spominom na Njegovo usmiljeno ljubezen se pripravljamo na Njegov prihod, na Njegovo končno sodbo.
2. Vrnimo se k adventnemu času. Že v mlajših letih mi je bil advent zelo blizu, veliko bližje kot pa postni čas, na katerega sem se le mukoma navajal, verjetno zaradi bojazni pred postom in pokoro, ki sem ju večkrat videl v luči »smrtne« resnosti. Advent pa mi je bil bolj domač. Spomnim se, kako smo si skupaj z duhovniki in prijatelji vsako leto postavljali takšna in podobna vprašanja: Gospod, zakaj prihajaš med nas? Kaj nam hočeš (do)povedati s svojim učlovečenjem? Zakaj tvegaš in se odpoveš svojemu božanskemu prestolu ter postaneš krhek človek? Seveda je vedno prav, da najprej vprašamo Njega samega, ki nam najbolj čudovito spregovori preko Svetega pisma in izročila. Že tu najdemo veliko lepih odgovorov na zastavljeno vprašanje: Božji sin prihaja med nas, da nam prinese odrešenje, da nas spravi z Bogom in med seboj, da nas reši temin greha in smrti, ki vladajo nad svetom. Nekateri drugi izpostavijo drugačne razlage, manj vezane na vzročno povezavo med grehom in odrešenjem: Bog bi se učlovečil, četudi ne bi bilo greha, Jezus je namreč prišel, da bi imeli življenje v izobilju, da bi nam pokazal, da je Bog oseba in ne ideja oz. ideologija, da bi dojeli, kako velika je Božja ljubezen do nas; postal je človek, da bi nas popeljal k Bogu Očetu, da bi tako tudi mi postali Božji. Ob vseh teh »objektivnih« odgovorih smo vsi mi danes na začetku adventa povabljeni, da poskušamo najti tudi naš »osebni« odgovor na to vprašanje: Gospod, zakaj prihajaš med nas, v moje življenje, v mojo družino? Katerega dela, ki je morda še v temini, se skušaš dotakniti in vdihniti vanj svoje življenje? Kaj mi skušaš povedati s svojim rojstvom, kam skušaš DANES s svojo roko usmeriti moje življenje? To so vsekakor vprašanja, na katera ne dobimo odgovora od danes na jutri. In tu pridemo že do zadnje točke.
3. Ni prav, da bi sedaj naslovili na Gospoda vsa ta vprašanja, ob tem pa bi križem rok čakali na Njegov odgovor. Ob tem, ko z Gospodom vzpostavimo dialog, smo hkrati poklicani, da privzamemo posebno držo, namreč držo ČUJEČNOSTI. Na kakšen način? Kaj pomeni konkretno ta čuječa drža? Gre v prvi vrsti za SKRB: čuječ je tisti človek, ki skrbi in se zanima za vse, tako za osebe kot za stvari. Gre za držo, ki se ne zadovolji s površinskostjo, ampak hoče stvarem do dna, skuša dojeti globlji smisel tudi še tako enostavnega dogodka ali predmeta. Gre za vabilo k temu, da smo pozorni na vsako besedo, ki jo izrečemo, na vsako še tako preprosto gesto, ki jo storimo. Gre za boj proti poplitvenju, proti konvencionalnemu načinu govorjenja. Čuječ kristjan se zanima za vse, nič mu ni tuje, rad poprime tudi po zadevah, kamor drugi nočejo niti pogledati. O čem se pogovarjamo pri mizi doma, v samostanu, v službi? Kolikokrat gremo resnično v globino, kolikokrat resnično obogatimo drugega, ki je poleg mene? Večkrat se zalotim, kako npr. pri samostanski mizi govor teče zgolj o nogometu, sobrata, ki z menoj živi že več let, pa v bistvu skorajda ne poznam. V tem adventnem času smo povabljeni, da pokažemo zanimanje za vse, kar nas obdaja, tudi za najpreprostejše stvari in geste, saj ravno preko njih dan za dnem oblikujemo naše življenje. Pri Bogu ni nič postranskega pomena! Ravno preko malih stvari nam Bog sporoča kaj pomembnega, tako kot je to storil s svojim rojstvom: Mesija so pričakovali v bogati kraljevi palači, a rodil se je v »ničvredni« betlehemski votlini, kjer ni bilo nobenih žarometov. Če bomo pozorni na vsako podrobnost, bomo morda tudi mi dobili od Boga kakšen odgovor na zgornja vprašanja. Če bomo pozorni na majhnost, bo morda letošnja božična noč drugačna ...
Blagoslovljen adventni čas!

Lukov evangelij 3,1-6
Janez Krstnik oznanja krst pokore

3 V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj v Judeji in Herod četrtni oblastnik v Galileji in njegov brat Filip četrtni oblastnik v Itureji in deželi Trahonitidi ter Lizanija četrtni oblastnik v Abileni in ko sta bila velika duhovnika Ana in Kajfa, je Bog govoril v puščavi Janezu, Zaharijevemu sinu. In prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst pokore za odpuščenje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: ‚Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze; vsaka dolina naj se izpolni in vsak hrib in grič naj se zniža; in kar je krivo, naj bo ravno in, kar je hrapavo, postani gladka pot; in vse človeštvo bo videlo božje zveličanje.‘«

Koliko imen in krajev! Za nekatera od njih sem prepričan, da jih še nikoli nismo slišali. In vendarle se skoraj polovico današnjega evangelija mučimo z njihovo izgovorjavo v upanju, da ne bo preveč napak pri naglaševanju. Čemu vsi ti biografski, geografski in kronološki podatki? Da je evangelist Luka znan po natančnem opisu dogodkov in po svoji raziskovalni žilici, je razvidno že iz prvih vrstic njegovega dela, ko piše svojemu prijatelju in učencu: » ... sklenil sem tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen« (Lk 1,2-3). Luka je zelo pozoren na vse podrobnosti, ki pripomorejo k verodostojnosti njegovega pripovedovanja. Za kakšno verodostojnost gre v današnjem odlomku? Predvsem gre za to, da Božja beseda ni nekaj abstraktnega, teoretičnega, neotipljivega ali mitološkega, ampak da ima zelo konkreten obraz. Božje razodetje se je pripetilo v naši človeški zgodovini, na točno določenem kraju, ob točno določenem času in točno določenim osebam. Zahvaljujoč temu natančnemu zapisu izvemo, da je Bog spregovoril Janezu Krstniku v puščavi leta 28/29 po Kr. Ko Bog poseže v zgodovino, tako osebno kot skupnostno, to ostane globoko zapisano v nas, spomnimo se vseh detajlov, tudi kje smo bili takrat in kdaj točno se je to zgodilo, tako kot to zapiše evangelist Janez: »Bilo je okrog desete ure (t.j. ob štirih popoldan)« (Jn 1,39). Bog in svet si nista neznanca, nista vsak na svojem bregu, ampak se dejansko srečata, še več, Bog obišče ta svet v svojem Sinu Jezusu Kristusu, da bi ga obogatil in mu dal pravo vsebino.

Po barvito opisanem uvodu je potem rečeno, da je »Bog govoril v puščavi Janezu«. Bog govori na različne načine, ob različnih dogodkih, na različnih krajih, tudi ko se sprehajamo sredi mestnega vrveža, a največkrat spregovori v tišini, tam je Njegov glas namreč najjasnešji. Puščava pomeni izhod, eksodus iz vsakdana, iz navade, iz rutine, izpod reflektorjev in omrežij, kjer je merilo uspešnosti število všečkov; navsezadnje gre za izhod iz samega sebe. V puščavi se nimamo s čim zamotiti, pred ničemer ubežati, zato lahko Bog lažje spregovori na naše srce. In v tem je paradoks: ko smo šibki in krhki, smo bolj dojemljivi za Božjo besedo. Ena od oblik te puščave so lahko npr. duhovne vaje v tišini. Teden dni brez telefona, brez stika s svetom, samo Božja beseda in duhovni spremljevalec. Tu človek vstopa v globino lastnega bitja: z močjo Besede, po kateri spregovori sam Gospod, sebe vidimo v polnejši luči, nase gledamo tako, kot nas vidi Gospod. Puščava pa ima tudi drug obraz. Poleg te Božje bližine – ali pa ravno zaradi nje – človek zazna tudi preizkušnje, včasih tudi pravcato borbo z Gospodom, gre za boj med našo in Njegovo voljo. Ko smo v »puščavi«, to pride veliko bolj do izraza. Včasih se nam zazdi, da je enostavno slediti Božji volji, predvsem takrat, ko ta sovpada z našo voljo. A pridejo tudi zelo konkretni trenutki, ko jasno zaznamo, da je med obema velik razkorak. Ta trenutek, ki lahko traja tudi zelo dolgo, je naš Getsemani, tukaj se preizkuša naša vera, tu je začetek našega spreobrnjenja: bolj verjeti Bogu kot pa samemu sebi.

A pri tem ne smemo biti sami. Kakor je Gospod poslal v puščavo Janeza Krstnika, da bi drugim »pokazal« na Odrešenika, tako tudi danes pošilja razne Janeze Krstnike v naše življenje. Na duhovnih vajah ima to vlogo duhovni spremljevalec, ki ti pomaga videti stvari bolj jasno, morda s kakšnim nasvetom: »Bodi pozoren na to stvar, mogoče ti hoče tukaj Gospod povedati kaj dragocenega«. A tudi v vsakdanjem življenju je podobno, saj naš odnos z Bogom ni samo privatne narave v smislu »Jaz in moj Bog«. Boga smo spoznali in vzljubili preko konkretnih oseb, preko skupnosti, preko Cerkve, ki je v prvi vrsti Božje ljudstvo. Oseben odnos z Bogom ni mogoč brez skupnosti, ki mi je posredovala vero. Kako pravzaprav vem, da je moj odnos z Bogom resničen, da je moj pogled Nanj »prečiščen« in transparenten? Kdo mi lahko to zagotovi? To je lahko Janez Krstnik, ki me usmerja h Kristusu, ki mi pove tudi, kako se pripraviti na Gospodov prihod. To so bratje in sestre v veri, tisti, ki imajo osebno izkušnjo vere in kar nekaj kilometrine na tem področju. Ta skupnostni vidik, ki ga pogosto pozabljamo, ima svoj vir že v Bogu. Bog ni »osamljen«, Bog je Sveta Trojica, Oče-Sin-Sveti Duh, je odnos, ljubezen. In ko mi hoče kaj spregovoriti, hoče to storiti tudi drugim. Ko hoče Bog kaj dobrega narediti za nas osebno, istočasno naredi nekaj dobrega tudi za druge, za skupnost, za župnijo, ki ji pripadam. Bodimo eden drugemu Janezi Krstniki, medsebojno se podpirajmo na naši poti za Gospodom.

Če smo bili v prvem adventnem tednu povabljeni k čuječnosti, smo v tem drugem tednu poklicani k spreobrnjenju. Na kakšen način? Janez Krstnik je slikovit: »Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze; vsaka dolina naj se izpolni in vsak hrib in grič naj se zniža«! Kako naj si razlagamo to prispodobo? Naproti nam prihaja cerkveno izročilo in cerkveni očetje iz prvega tisočletja. Z njihovo pomočjo odlomek lahko preberemo takole: »Znižajte griče oholosti in napolnite globeli z deli usmiljenja«. Znižati griče ne pomeni, da moramo začeti iz ničle, da moramo šele »doseči« Božjo milost. Ta Njegova milost in življenje sta že prisotna v nas, morda se je le pri pretoku kje zataknilo. Podobno kot pri krvi, ki je znamenje življenja: imamo jo že v sebi, a morda je nastal kakšen strdek, ki ne dovoli in zavira normalen pretok krvi. Tako je s temi griči in globeli: nekje se je zataknilo, nastala je kakšna ovira, morda ponos, morda pomanjkanje dela ljubezni. Spreobrnjenje pomeni ravno to, da »osvobodimo« in dovolimo, da je tok Božjega življenja v nas ponovno neoviran. Cerkveni očetje nam proti oholosti predlagajo močno zdravilo, ki je miloščina. Lahko gre tudi za čisto majhno stvar, ki pa izraža notranjo držo pozornosti do drugih. Lahko pa se npr. Gospodu zahvalimo tudi za nekoga, kateremu morda zavidamo kakšno kvaliteto oz. sposobnosti, lahko je družinski član, sošolec ali sodelavec. Pri tem nam lahko pomagata prijatelja in sošolca sv. Bazilij Veliki in sv. Gregor Nacianški: »Oba je žejalo po znanosti, kar rado vzbuja zavist; vendar med nama ni bilo zavisti, ampak le tekmovanje. Tekmovala sva, a ne, kdo bo dosegel prvo mesto, ampak kdo bo komu pomagal, da bi bil prvi, ker je vsak izmed naju smatral uspeh drugega za svoj uspeh«. Naj bo začetek spreobrnjenja ravno v tem odstranjevanju strdka zavisti. V prihajajočem tednu se zahvalimo Gospodu za lepe lastnosti in kvalitete, ki jih vidimo pri konkretnem sorodniku, sošolcu, sodelavcu ali sobratu v skupnosti. To bo lep korak k pripravi na Gospoda, ki prihaja. Naslednji teden pa nam bo Janez Krstnik dal še novih nasvetov, kako čuječe pričakovati Božje zveličanje.

Lukov evangelij 21,25-28.34-36
Prihod Sina človekovega

25 In znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. 26 In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. 27 In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. 28 Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.« 

Opomin k čuječnosti

34 Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma 35 kakor zanka; kajti prišel bo čez vse, ki prebivajo po vsej zemlji. 36 Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo godilo, mogli ubežati in stopiti pred Sina človekovega.«

Dobimo klic z neznane številke in na drugi strani zaslišimo prijazen glas: »Pozdravljeni, sem tajnica ameriškega predsednika. Gospod Obama se je odločil, da vas obišče«. »Ojoj, a se hecate? Kdaj pa?«, jecljavo vprašamo. »Čez šestindvajset dni«, nam odločno odvrne uslužbenka najvplivnejšega človeka na svetu. Čista panika, že v naslednjem trenutku se spravimo pospravljat naše stanovanje, začnemo hitro čistiti okna, v akcijo vključimo celotno družino in še sosede.
Če se tako mrzlično pripravljamo na ameriškega predsednika, kako bi se šele na nekoga, ki je še pomembnejši od njega? Cerkev je hitro, že v četrtem stoletju ugotovila, da Gospodov prihod ni kar tako in da zahteva daljnoročno pripravo. Ampak pozor, ne gre za pripravo na nekaj, kar se je že zgodilo v preteklosti. Tudi stanovanja ne čistimo temeljito šele potem, ko je Obama že odšel, ampak preden pride. Torej adventni čas, ki je čas pričakovanja, v prvi vrsti ni namenjen pripravi na Jezusov zgodovinski prihod, na njegov Božič pred 2015 leti, ampak na njegov drugi prihod ob koncu časov. Zato je v prvem delu adventa, vse do 17. decembra, v ospredju prav ta pogled v prihodnost. Kristjani nismo samo učenci Nekoga, ki JE ŽE prišel, ampak predvsem Nekoga, ki BO ŠE prišel. Ta resnica se je v zadnjem odbobju precej zameglila, tudi pri samem oznanjevanju namenjamo malo prostora »zadnjim rečem«. Redkokdaj slišimo govoriti o drugem Kristusovem prihodu, o večnem življenju, o tem, da smo v prvi vrsti nebeški državljani. Vse bolj se osredotočamo na na svet, na to, kaj moramo danes storiti, da bomo srečni. Vera je postala skorajda »sredstvo« za naše boljše počutje in bolj izpolnjeno življenje. Pogled proti nebeškemu Jeruzalemu je zastrt, in to kljub temu, da pri vsaki sveti maši slišimo tiste besede po Očenašu: »Ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa«. Še več, vsako obhajanje svete maše nas pravzaprav poveže z nebeško Cerkvijo. Na to nas spominjajo besede, preden zapojemo »Svet«: »skupaj z angeli in svetniki te vedno hvalimo in kličemo«. Ko smo pri maši, smo gostje pri mizi v nebeškem kraljestvu; že smo tam, kjer bomo – tako upamo – v polnosti ob koncu naše zemeljske poti in ob koncu časov.
Prav zanimivo je ugotavljati, kako so prvi kristjani nestrpno čakali na drugi Gospodov prihod. Predzadnja vrstica Svetega pisma se konča z besedami: »Maranà, thà!: pridi, Gospod Jezus« (Raz 22,20). Nekateri so bili pri tem pričakovanju tako goreči, da so »pozabili« na vsakdanja opravila, in zato jih je moral sv. Pavel opozoriti, da naj istočasno s tem, ko pričakujejo Gospodov prihod, v miru delajo in jedo svoj kruh (2 Tel 3,11-12), naj bodo torej čuječe delavni. Kasneje vidimo, kako se je ta vesela novica sčasoma vedno bolj spreminjala v nekaj dramatičnega: namesto drugega Gospodovega prihoda se je bolj poudarjala Božja sodba. Pred oči se nam vsiljujejo strašni prizori zavrženih in pogubljenih, predstavljajmo si npr. Michelangelove freske v Sikstinski kapeli, ki so izraz tega načina razmišljanja. Dies irae, četudi Mozartov, je vtisnil več strahu kakor pa lepote v marsikatero poslušalčevo srce: ljudje so se začeli zatekati k molitvi in spovedi predvsem iz bojazni pred peklom in kaznijo. Posledice vsega tega so na dlani: zaradi očitnega nelagodja s strani vernikov sčasoma pridemo do trenutka, ko večnost in Kristusov prihod izgineta z našega življenjskega obzorja. Govoriti se začne le še o tem svetu in kako biti vedno bolj moralno popolni. Ne vemo več, kam umestiti smrt, ki se je začnemo izogibati. Nočemo se več soočati z njo, umrle sorodnike skrivamo tudi pred otroki. A mogoče gre vzrok za to iskati ravno v tem, da smo iz obzorja pregnali večnost. Če bi imeli izkušnjo vstajenja, bi svoje mesto našla tudi smrt. Sv. Tereza Avilska je pri tem naša učiteljica: »Hočem videti Boga, a da bi ga lahko videla, moram prej umreti«.
Pogled v prihodnost in pričakovanje Jezusovega drugega prihoda sta zaznamovala prve generacije kristjanov in k temu smo povabljeni tudi mi danes, ko vstopamo v adventni čas. Z očmi smo zazrti v prihodnost, vedoč, da bo Gospod prišel, da je Njegova beseda večja in resničnejša od vseh mrkov, vseh katastrof, ki so opisane v današnjem evangeliju. Prav vse se lahko zgodi, celo sonce lahko otemni, a največja resnica je, da bo Gospod prišel, ter da bo preobrazil obličje zemlje (»nastopila bosta nova zemlja in novo nebo«). Naša prihodnost je biti v polnosti z Gospodom, in to je najlepša novica. To je cilj poti, ki se prične s krstom. In to ni samo tolažba ali pobožna želja, temveč »gotovo upanje«, kakor bi se izrazil sv. Frančišek Asiški. Zakaj gotovo? Zato ker je Gospod enkrat ŽE prišel. En ker je ŽE izpolnil željo tistim, ki so ga v Stari zavezi pričakovali, jo bo izpolnil tudi nam, ki poznamo tako Staro kot Novo zavezo. Gospod nam danes zagotavlja: ne bojte se katastrof in ne sledite takoimenovanim prerokom, ki napovedujejo nesreče. Ne bojte se, vse je pod nadzorom, kajti jaz sem svet že premagal (Jn 16,33). Kristjan se ne vpraša: »Kdaj bo konec sveta«?, temveč: »Kdaj pride Gospod?«
Kristjan, ki živi z gotovostjo drugega Kristusovega prihoda, hodi z vzdignjeno glavo, kakor nam naroča On sam. Zakaj? Ker je v svetu, ne pa od sveta, ker se ne potopi s svetom in njegovo miselnostjo, ampak zre vanj z določene razdalje, podobno kot se zgodi z ogledalom: če smo mu preblizu, ne vidimo prave lastne podobe, zato moramo stopiti kakšen korak nazaj. A to ne pomeni, da svet zavračamo ali zaničujemo, saj smo slišali Pavla, kako naroča Tesaloničanom, naj ob pogledu navzgor hkrati skrbijo za pravi napredek sveta. Kristjan s pogledom navzgor je tisti, ki skupaj z Gospodom bere tek zgodovine in z Njim išče globlji smisel vsakdana, zato lahko rečemo, da je kristjan s to držo celo bližji ljudem. Cilj, nebeški Jeruzalem, kamor je usmerjen naš pogled, nam pomaga razločevati, kaj je danes za nas dobro in kaj ne.
Kako kristjan na konkreten način pokaže drugim, da bo Gospod prišel? Na kakšen način oznanja Gospodov prihod ob koncu časov? Vsekakor ne s prerokbami o tem, kdaj bo konec sveta, kdaj bo treba s čolni na Krvavec, da se rešimo pred vesoljnim potopom. Kristjan oznanja Gospodov prihod z navidez preprostim orodjem, namreč s čuječo molitvijo, ki združuje prihodnost in sedanjost: »Pridi, Gospod Jezus, pridi. Tako kot boš zagotovo prišel ob koncu časov, pridi tudi danes, ta trenutek. Vstopi v naša življenja, spremeni in preoblikuj jih tako, kot boš nekoč preoblikoval obličje zemlje. Prosimo Te, začni preoblikovati DANES tudi naša življenja. Naša srca so obtežena, in želimo jih odpreti Tebi, da jih napolniš s svojim Duhom, da bomo tako zmožni videti Tvojo ljubezen tam, kjer je nihče ne vidi, da bomo zmožni ljubiti tam, kjer je težko ljubiti, da bom priče Tvoje ljubezni tako v lepih kakor tudi v težkih trenutkih.«
V tem adventnem času z veseljem vsak dan ponavljajmo skupaj s prvimi kristjani: »Pridi, Gospod Jezus«.

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.