Ko sem bil še ministrant, sem po jutranjih delavniških mašah večkrat opazoval, kako je naš domači župnik opravljal obred »očiščevanja« žena po njihovem porodu otrok. Mojzesova postava je namreč določala, da je žena, ki je spočela in porodila dečka, sedem dni nečista. V svetišče naj ne hodi, dokler se ne bo očistila (prim. 3 Mz 12,2.4).


Ne spomnim se, kakšne molitve ali kakšen obred je župnik pri tem uporabljal. Videl pa sem na obrazih žena, da so bile srečne in vedre, ko so odhajale iz cerkve. Takrat tega nisem tako razumel kakor danes, ostalo mi je pa v spominu, da je ženska posebno svetišče božje navzočnosti. Evangelist Luka v svojem evangeliju kot zdravnik temu dogodku posveča veliko pozornost. Ob priložnosti Marijinega in Jožefovega prihoda k obredu očiščevanja je prišlo do zelo lepega dogodka. V istem času se je v templju pojavil starček Simeon, ki je spoznal, da ne bo umrl, dokler ne bo videl Maziljenca. To se je zgodilo in Simeon je Marijo prosil, če sme otroka vzeti v naročje. Žareč od sreče je nežno prijel dojenčka in iz srca je privrela čudovita hvalnica: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.« Simeonova hvalnica ima dva dela. V prvem delu se obrača na Boga, v drugem pa na Marijo. V prvem delu poudarja, da se Jezus ne bo vsiljeval, pač pa naj ga človek svobodno sprejme v veri. V drugem delu pa napoveduje, da bo Jezusovo poslanstvo in razplet zelo prizadel Marijo, ker bo Jezusov nauk razdelil Izrael. Za prerokom Simeonom je prišla tudi prerokinja Ana, ki je bila znana po postnem in molitvenem življenju.

Oba sta bila dobra vernika, ki jima je bilo za to, da bi bila družina zares sveta in da bi vsakemu otroku dovolili, da izpolni poslanstvo, zaradi katerega je bil spočet in poslan.

Tone Kompare, župnik

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.