Pogovor z odraslimi, ponedeljek, 19. oktobra 2020

  1. SVETO PISMO: Mt 22, 34-40
  2. MOJA SKRIVNOST ŽIVLJENJA
    1. Večnost. Kako da sem nastal? Zakaj jaz in ne kdo drug namesto mene? Za kakšno nalogo sem bil poklican? Razumem svoje poslanstvo? Ali sem se približal pričakovanemu? Ali sem zadel in razumel klic večnosti? Vrnil se bom. Izvedel bom, če sem upravičil in dobro opravil svojo nalogo.
  1. Maternica. V Materi sem dobil prve signale in impulze, prve usmeritve, tudi omejitve in prve izkušnje. V maternici je nastala zgoščenka mojega življenja, moje osebnosti. Zdaj se odvija in odkriva. V maternici se je oblikoval moj značaj, moje sposobnosti in moja hrepenenja.
  2. Moj rojstni kraj – moje otroštvo. Tam sem odraščal. Tam sem se srečal z določenimi ljudmi. Zgodili so se določeni dogodki, ki so vplivali name in na moje kasnejše odločitve. Tam sta mi bila dana mati in oče. Tam sem prišel do prvih izkušenj. Tam sem opazil prve zglede in vrednote življenja. Tam se mi je odpiral pogled na mojo življenjsko usmeritev.
  3. Izbira poklica, šolanje. V kaj sem usmeril svojo življenjsko pot. Kdo mi je pri tem pomagal, kdo me je spremljal? Kako me je oblikoval študij, vzgojitelji?
  4. Prva delovna mesta. So se mi pričakovanja glede poklica uresničila? So se želje in hrepenenja izpolnila? Sem prejemal potrditve ali zavrnitve? Kako sem reševal nastale zagate, vprašanja, s katerimi sem se moral soočiti? Sem postal vedno bolj samozavesten in pogumen? 
  5. Danes sem tu. Ko gledam nazaj, ali mi je poslanstvo uspelo? Kako vidim svoje življenje v prihodnosti? 

BOLEZEN

Na moji dosedanji poti, me je spremljala tudi bolezen. Ta je včasih le bežno oplazila moje življenje (ko sem imel v četrtem razredu angino, so me obiskali sošolci celega razreda in mi prinesli kakije; to je postalo moje najljubše sadje), včasih me je močno zaznamovala in mi spremenila način življenja (ko sem v puberteti doživel pretres možganov). Ja bolezen je paradoksno dejstvo. Lahko te obogati, lahko ti zastre pogled v življenje, lahko ti nekaj vzame. Lahko pa v bolezni začneš gledati na življenje kot na velik dar in si hvaležen za vsako uro in dan, ki ti je podarjen. Tudi na druge ljudi začneš gledati drugače. Zavedaš se, da vsakega človeka na svoj način spremlja in usmerja. 

Beseda bolezen prihaja iz bolečine, bol. Prvi odziv na bolečino je sicer odklonilen. Lahko pa človeka obogati, oplemeniti in mu odpre oči. Kdor ni bil nikoli resno bolan ali ni okusil bolnišnice, težko razume sočloveka, ko pride v podobno stanje. 

Poglavitni zdravstveni problemi v razvitih deželah izvirajo iz razlike med človekovo socialno in fizično evolucijo. V industrijsko razvitih deželah lahko ugotovimo vzroke za večino bolezni. Jetika, črne koze in kolera so skoraj povsem izginile, veča pa se število tistih bolezni, ki bi jih lahko poimenovali nezdravo življenje. Velika količina holesterola je posledica neprimerne prehrane, visok krvni tlak temelji na stresu, debelost pa znatno prispevata k možnosti za nastanek srčnih bolezni. Nekateri menijo, da se bolezen začne takrat, ko bolnik potoži zaradi simptomov, in da pretirana zaskrbljenost za zdravje pravzaprav vodi v bolezen. Vsak dogodek pusti v človekovem življenju neko zarezo: najvišje na seznamu stresnih položajev so smrti v družini, ki jim slede smrti bližnjih sorodnikov, spremembe v družinskem življenju, razprave na sodišču, konference itd. Ranljivost nekoga spoznamo, če seštejemo vse te točke. Glavna bolezen današnjega časa je depresija. Vse več mladih ljudi je obremenjeno s to boleznijo. Žal njene simptome blažijo ali odpravljajo z antidepresijskimi tabletami ali pomirjevalnimi sredstvi. 

Ali je bil Jezus kdaj bolan?

V vsem nam je bil enak, razen v grehu. Greh je poglavitni vzrok vsega nereda v stvarstvu. Sem spada tudi bolezen. Rekel sem že, da se v maternici dogajajo stvari, ki jih mati prenese na otroke (če doživlja žalost, veselje, razočaranje, nežnost, grobost…). Če je že v fizičnem življenju tako, kako naj ne bi bilo tudi v duhovnem. Vsaka duhovna anomalija staršev določi tudi pomanjkljivosti pri otrocih. Svetost Jezusove Matere je poglavitno vplivala na Jezusovo svetost ali imunost pred grehom.

  1. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni (zakaj?) Mt 4,23.
  2. Nadel si je naše bolezni (Mt 8,17).
  3. Ta bolezen ni za smrt ampak v božjo slavo (Lk 11,4). 

SMRT – NESREČA

Vsaka bolezen je dokaz človekove končnosti in omejenosti. Človek sam si s svojim načinom življenja lahko veliko prispeva, da ne bo prišlo do nesreče in da ne bo predčasno umrl. Okolje v katerem človek živi, da precej določa in potrebno je veliko volje in moči, da se človek izvije iz primeža socialnih vplivov. Primer: p. Ambrož v hujšanju in v odločitvi za fizično aktivnost.

Ugotavljamo, da golo posredovanje informacij in znanja ne zadošča, da bi človek spremenil svoje vedenje in mišljenje. Pomanjkanje čustvene prizadetosti ne omogoči spremembe. Posebej to velja za odnos do prometnih nesreč: vsak dan beremo taka poročila bolj ali manj neprizadeto, kakor da so daleč od nas, da za nas ne pridejo v poštev, čeprav »vemo«, da so na dnevnem redu in da po verjetnostnem izračunu preži smrt na cesti na nas prav tako, kakor je prežala na tiste, ki jih je pravkar prizadela.

Nekaj podobnega opažamo pri mladini v odnosu do smrti: vsako tako situacijo sprejemajo kot nekaj, kar je za stare, ne za mlade, torej daleč od njih. Prizadeti so le, če trešči nesreča v njihovo neposredno bližino: ožje sorodnike, starostne vrstnike, delovne tovariše, prijatelje itd. 

V prvi polovici življenja živi človek »na račun« življenja, v prvi polovici je v njem življenje, ki se šele razvija in raste kvišku, »dolžno dati« moči, človek terja moči od življenja, v drugi pa ne več, zato živi le še v »upanju«, da ga življenje ne zapusti. V prvi polovici življenja pa ima človek tudi »dolg«: mora dati od sebe čim več, vračati, kar dobiva; v drugi pa več »ni dolžan«, nima dolga do življenja, ker tudi življenje njega potihoma vedno bolj zapušča, ga prikrajšuje, mu jemlje moči. To je kruto resnično. To pokažejo statistični podatki, ki povedo, da začno od 45 leta (in še prej) bolezni, ki povzročajo smrt, vidno naraščati. V ZDA npr. srčne in rakaste bolezni napadajo pri 15 – 20 letih starosti komaj vsakega desetega, pri 25 – 40 letih že vsakega četrtega, od tam naprej pa že vsakega drugega (50 %), pri starejših pa že dve tretjini (66%). Saša Cvahte je naredila raziskavo tudi pri Slovencih, in je prišla do zelo primerljivih podatkov.

Mladostnike bi morala družba pripraviti na življenje; malone vsi si morajo pribojevati to izkušnjo po načelu »poskus in zmota«. Zvečine se vsa življenjska navodila skrčijo na kar banalno zveneče opomine: pridno delati, zaslužiti denar, varčevati, biti pošten, imeti dobre prijatelje in zveze, priti na položaj. Prek tega zlepa nihče več ne misli o smislu in namenu življenja. Od tod značilna negotovost in nemoč v določenih življenjskih vprašanjih (bolezen, nesreče, smrt…). To opažam vsak teden na pokopališču, ko vodim cerkvene pogrebe. Kako so tudi najbolj postavni in na videz neranljivi popolnoma brez moči in ravnotežja ob tabuju smrti.

Življenjske krize se začno navadno šele v letih, ko ima človek »dni svojih lepšo polovico« (Prešeren) ali kakor Abraham Maslow – vrhunska doživetja, ali po Goetheju »najvišji trenutek« že za sabo. To je klimaks, ko začno življenjske krivulje upadati (vitalnost, mentalnost, storilnost) in se oglaša čustveni nemir. Klimakterij pri ženskah nastopi med 47. – 49. letom, pri moškem do 65. leta. To je faza, ko se začne krivulja bolezni in smrti strmo dvigati. To je faza, ko človek začne delati prve svoje resne obračune, in doživlja prva resna razočaranja (zato nevarnost samomorov). Človek v starosti živi od tega, kar si je v prejšnjih letih pripravil: »Kakor si postelješ, tako pa spiš«. Človek hoče na stara leta iziti iz življenjske bitke kot častni zmagovalec. Anketa (vzorec 1800): ali so se vam izpolnili življenjski načrti? Da, pri moških 19,69%, pri ženskah 15,5%, povprečje 17, 3%. Najmočnejši dogodki – rojstvo otroka (ženske 25%, moški 13 %, prva ljubezen pomeni obema enako). 

Vprašanje, kakšno oporoko daje človek mladini na stare dni, ko ga življenje izmodri: najvišji odstotek »poštenost« (21,1%), najnižjega pa življenjska          udobnost ali standard (1,8%), vmes »delo za skupnost« (9,3%), »modrost ali previdnost« (9,2%), »izraba časa« (5,9 %), zanimiv je tudi odgovor »učite se«!

Prednost starosti je v modrosti. Tudi tu prepoznavamo vsebino ruskih starcev. Težave: po upokojitvi ali po izročitvi podjetja mnoge zadene kap, ko so hoteli počivati. Težava tudi v zakonu za tiste, ki niso ustvarili nikdar notranje globoke povezanosti, pravo srečo harmonije pa uživajo tisti, ki jim je to uspelo. 

Izguba socialnega jaza pokaže praznino prihodnosti. Vprašanje o smislu življenja se spremeni v vprašanje o smislu smrti. 85 letni upokojenec je gledal skozi okno. Vprašam ga: »Kaj delate?« Odgovor: »Čakam na smrt«.

S podaljšanjem življenja in dvigom ustvarjalnosti se je ravno vprašanje smrti in samega smisla v zadnjih desetletjih močno stopnjevalo. Človek je edino živo bitje, ki se smrti zaveda in jo predvideva. Zato je prava modrost starega človeka v tem, da zna smrt vključiti v svoj življenjski in delavni načrt kot končni vrh svojega življenja in dela; v tem je zadnja modrost biološke vede; šele tu, ko preda štafetno zastavico drugemu rodu, je doživel svoj resnični klimaks, krivulja njegovega življenja pa njegov akme.

  • Žival kvečjemu »sluti« smrt, a ne ve zanjo. (ko smo klali prašiča, kakšno cviljenje!).

NESREČE

  • V vsem se vedemo kot božji služabniki…v nesrečah (2 Kor 6,4).
  • Vesel sem nesreč (2 Kor 12,10).

SMRT

  • Kdor se drži moje besede, nikoli ne bo videl smrti (Jn 8,51).
  • Ste pač sužnji greha, ki pelje v smrt (Rim 5,21).
  • Plačilo za greh je smrt (Rim 5,23).
  • Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt (1 Kor 15,26).
  • Kdor ne ljubi, živi v smrti (1 Jn 3, 14b).
  • V tistih dneh bodo ljudje iskali smrt, smrt pa bo bežala od njih (Raz 9,6).
  • Smrti ne bo več (Raz 21,4).

Ko smo se s pevci po nekem pogrebu vračali nazaj po pokopališču, sem enega od njih vprašal: »Kdaj boš pa ti na vrsti?« Ne boste verjeli. Vsi so bili nekaj časa tiho. Nihče ni nič komentiral. Opazil sem, da nas to vprašanje, ko ga poosebimo, vedno resno nagovori. Smrt je lahko velika dobrina, čeprav je po drugi strani tudi človekov velik sovražnik. Včasih prekine dolgotrajno stisko in trpljenje, včasih pa prekine lepe ljubeče in srečne odnose. Nam vernim je veliko lažje, ker vemo, da je smrt že premagana. »Gospod življenja je umrl, kraljuje živ«, pojemo v velikonočni pesmi Slednica. Če verujemo, da iz večnosti prihajamo in se v večnost spet vračamo, nam to lahko pomaga h kvaliteti življenja. Vemo, da bo na koncu obračun tega, kako smo uspeli opraviti svojo nalogo ali kako smo ljubili. Skrbi nas najbrž le to, če bomo ob odhodu na srečanje z Resnico pripravljeni. Če gojimo zavest, da se bomo srečali z najbolj lepim, usmiljenim in razumevajočim bitjem, gremo lažje naprej v smeri tistega trenutka, ko nam bo nekaj sicer zares vzeto, a hkrati vse tudi dano. 

Iz skrivnosti smo prišli in v skrivnost se bomo vrnili. Vmes pa opravljamo vsak svojo nalogo. Pri tej nalogi nam pomagajo tudi bolečina, bolezen, trpljenje, nesreča in končno smrt. 

SKLEP

Naj zaključim nocojšnji prvi del z zgodbo, ki jo je neki misijonar povedal kralju, ko ga je prosil, če sme v njegovem kraljestvu oznaniti krščansko vero. Kralju in spremljevalcem je povedal zgodbo o ptiču, ki je priletel v veliko dvorano polno gostov, ki so se gostili, veselili in zabavali. Vsi so postali pozorni na ptiča, ki je nekajkrat preletel dvorano, nato pa nenadoma izginil skozi okno v temo. 

Misijonar je rekel: »Ta ptič je podoba našega življenja. Od kod je ptič priletel, zakaj je nekaj časa ostal in letal po dvorani in kam je odletel, o tem bi rad govoril v svojem oznanilu.« Kralj je odgovoril: »Če nam boš to razložil, te bomo radi poslušali.« 

Hvala lepa!   

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.