Papež Frančišek je na grobu sv. Frančiška v Assisiju v soboto, 3. oktobra podpisal okrožnico Fratelli tutti (Vsi bratje).

 

Bratstvo in družbeno prijateljstvo sta poti, ki ju je pokazal papež za graditev boljšega sveta, bolj pravičnega in mirnega, s prizadevanjem vseh: ljudi in institucij. Odločno je ponovno poudarjen “ne” vojni in globalizaciji brezbrižnosti.

Povzetek okrožnice »Fratelli tutti« (Vsi bratje)

Kateri so veliki ideali, pa tudi konkretno prehodne poti za tistega, ki hoče graditi bolj pravičen in bratski svet v svojih vsakodnevnih odnosih, v družbi, v politiki in v institucijah? Na to vprašanje namerava v prvi vrsti odgovoriti »Fratelli tutti« (Vsi bratje).

Papež jo opredeljuje kot »socialno okrožnico« (6), ki si izposoja naslov »Opominov« sv. Frančiška Asiškega, ki je te besede uporabil, da je »nagovoril vse brate in sestre in jim ponudil obliko življenja z okusom po evangeliju« (1).

Ubožec ni »vodil dialektične vojne z vsiljevanjem doktrin, ampak je sporočal Božjo ljubezen«, piše papež, in »je bil rodoviten oče, ki je vzbudil sanje o bratski družbi« (2-4).

Cilj okrožnice je spodbujati svetovno željo po bratstvu in družbenem prijateljstvu. Izhaja iz skupne pripadnosti človeški družini, iz tega, da se prepoznavamo bratje, ker smo otroci edinega Stvarnika, vsi na istem čolnu in potemtakem potrebni zavedanja, da se v globaliziranem in medsebojno povezanem svetu lahko rešimo samo skupaj. Večkrat citirani navdihujoči motiv je dokument o človeškem bratstvu, ki sta ga podpisala papež Frančišek in veliki imam Al-Azhar februarja 2019.

Bratstvo morajo pospeševati ne samo besede, ampak dejanja. Dejanja, ki se uresničujejo v »najboljši politiki«, ki ni podrejena finančnim interesom, ampak služenju skupnemu dobremu, ki je sposobna v središče postaviti dostojanstvo vsakega človeka in zagotoviti delo vsem, da bi vsak mogel razviti svoje sposobnosti. Politiki, ki je daleč od populizma sposobna najti rešitve za to, kar ogroža temeljne človekove pravice, in je usmerjena v dokončno odpravo lakote in trgovine z ljudmi.

Istočasno papež Frančišek poudarja, da do bolj pravičnega sveta pridemo tako, da spodbujamo mir, ki ni samo odsotnost vojne, ampak pravo »obrtniško« delo, ki vključuje vse. Mir in sprava, povezana z resnico, morata biti »proaktivna«, naravnana na pravičnost preko dialoga, v imenu vzajemnega razvoja. Od tu izvira papeževa obsodba vojne, ki je »zanikanje vseh pravic« in si je ne moremo niti hipotetično več zamišljati kot »pravične«, saj ima jedrsko, kemično in biološko orožje ogromne posledice za nedolžne civiliste.

Odločno sta zavrnjeni smrtna kazen, ki je opredeljena kot »nedopustna«, in središčen klic k odpuščanju, povezan s pojmom spomina in pravičnosti: “odpustiti ne pomeni pozabiti”, piše papež, in “ne odpovedati se obrambi svojih pravic, da bi varovali svoje dostojanstvo, ki je Božji dar”. V ozadju okrožnice je pandemija covid 19, ki je, razkriva Frančišek, »nepričakovano vdrla ravno med pisanjem tega pisma.« Toda svetovne zdravstvene izredne razmere so pokazale, da »se nihče ne reši sam« in da je v resnici napočila ura, »da sanjamo kot eno samo človeštvo«, v katerem smo »vsi bratje« (7-8).

Globalni problemi zahtevajo globalna dejanja. Ne »kulturi zidov«

Okrožnica, ki ima kratek uvod in je razčlenjena v osem poglavij, zbira – kakor pojasnjuje papež sam – njegova številna razmišljanja o bratstvu in socialnem prijateljstvu, »vendar je postavljena v širši kontekst« in je dopolnjena s »številnimi dokumenti in pismi«, ki jih je Frančišek poslal »mnogim ljudem in skupinam po celem svetu« (5).

V prvem poglavju: »Sence zaprtega sveta« se dokument zadrži na številnih izkrivljanjih sodobnega časa: manipulacija in deformacija pojmov kot so demokracija, svoboda, pravičnost; izguba čuta za socialnost in za zgodovino; egoizem in nezanimanje za skupno dobro; prevlada tržne logike, temelječe na dobičku in kultura odmetavanja; brezposelnost, rasizem, revščina; neenakost pravic in njihove iztirjenosti kot so suženjstvo, trgovina z ljudmi, ženske, ki so bile podjarmljene in potem prisiljene k splavu, trgovina z organi (10-24).

Gre za globalne probleme, ki zahtevajo globalna dejanja, poudarja papež, pri čemer opozarja tudi proti »kulturi zidov«, ki podpira širjenje mafij, ki se napajajo s strahom in osamljenostjo (27-28). Poleg tega danes srečujemo poslabšanje etike (29), k čemur na neki način prispevajo množična občila, ki uničujejo spoštovane drugega in odpravljajo vsako sramežljivost, ko ustvarjajo izolirane in samozadostne virtualne kroge, v katerih je svoboda privid, dialog pa ni konstruktiven (42-50).

Ljubezen gradi mostove: zgled usmiljenega Samarijana

Na toliko senc pa okrožnica odgovori s svetlim, napovedujočim zgledom: z zgledom usmiljenega Samarijana. Temu liku je posvečeno drugo poglavje: »Tujec na cesti«, v katerem papež poudari, da smo v bolni družbi, ki obrača hrbet bolečini in ki je »nepismena« v skrbi za slabotne in krhke (64-65).

Vsi smo poklicani – tako kakor usmiljeni Samarijan – da postanemo bližnji drugim (81) s preseganjem predsodkov, osebnih interesov ter zgodovinskih ali kulturnih pregrad. Vsi smo namreč soodgovorni pri izgradnji družbe, ki bo znala vključevati, združevati in dvigati tistega, ki je padel ali ki trpi (77). Ljubezen gradi mostove in mi smo »ustvarjeni za ljubezen« (88), dodaja papež, ko še posebej spodbuja kristjane, naj spoznajo Kristusa v obrazu vsakega izključenega (85).

Načela sposobnosti ljubiti v skladu z »vesoljno razsežnostjo« (83) se ponovno loti v tretjem poglavju: »Razmišljanje in ustvarjanje odprtega sveta«. V njem nas papež Frančišek spodbuja, naj »izstopimo iz samih sebe«, da bomo v drugih našli »povečanje biti« (88), ko nas bo odprlo bližnjemu v skladu z dinamiko ljubezni, ki nas nagiba k »vesoljnemu občestvu« (95). V bistvu – nas opozarja okrožnica – duhovno veličino človeškega življenja opredeljuje ljubezen, ki »je vedno na prvem mestu« in nas vodi, da iščemo boljše za življenje drugega in to daleč od vsake sebičnosti (92-93).

Pravice nimajo meja, potrebna je etika mednarodnih odnosov

Bratska družba bo pospeševala vzgojo za dialog, da bi premagali »virus radikalnega individualizma« (105) in da bi vsem omogočili, da bi dali vse od sebe. Pri tem papež izhaja iz zaščite družine in iz spoštovanja do njenega »prvenstvenega in neodložljivega vzgojnega poslanstva« (114).

Za uresničevanje tega tipa družbe sta zlasti potrebni dve »orodji«: dobrohotnost oziroma konkretno hoteti dobro drugega (112), in solidarnost, ki skrbi za krhkost in se izraža v služenju ljubem in ne ideologijam, ko se bori proti revščini in neenakostim (115).

Pravica do dostojanstvenega življenja ne more biti zanikana nikomur, še pravi papež, in ker pravice nimajo meja, ne more nihče ostati izključen, ne glede na to, kje je rojen (121). Pod tem vidikom papež tudi poziva k razmisleku o »etiki mednarodnih odnosov« (126), kajti vsaka država pripada tudi tujcu in dobrin nekega ozemlja ni mogoče odreči tistemu, ki jih potrebuje in prihaja iz drugega kraja. Naravna pravica do privatne lastnine bo torej drugotna glede načela o univerzalnem namenu ustvarjenih dobrin (120). Poseben poudarek Okrožnica nameni vprašanju zunanjega dolga: brez poseganja v načelo, da ga je treba poravnati, je vendarle želeti, da to ne bo spravilo v nevarnost rasti in obstoja revnih držav (126).

Migranti: globalno upravljanje za dolgoročne projekte

Temi migracij pa je posvečen drugi del celotnega četrtega poglavja, »Odprto srce za ves svet«. Migrante je z njihovimi »raztrganimi življenji« (37), na begu pred vojnami, preganjanji, naravnimi katastrofami, brezvestnimi trgovci z ljudmi, iztrgane iz njihovih izvornih skupnosti, treba sprejeti, zavarovati, spodbujati in integrirati. Izogibati se moramo nepotrebnim migracijam, pravi papež, tako da v izvornih državah ustvarjamo konkretne možnosti za dostojanstveno življenje. Istočasno pa je treba spoštovati tudi pravico, da drugje iščejo boljše življenje. V državah sprejemnicah bi bilo pravično ravnotežje med zaščito pravic državljanov in jamstvom za sprejem in pomoč migrantom (38-39).

Papež natančneje navaja nekaj »nujnih odgovorov«, zlasti za tiste, ki bežijo pred »hudimi humanitarnimi krizami«: spodbujati in poenostaviti izdajanje viz; odpreti humanitarne koridorje; zagotoviti stanovanja, varnost in bistvene storitve; nuditi možnost za delo in izobraževanje; spodbujati združevanje družin; zaščititi mladoletne; zagotoviti versko svobodo in spodbujati socialno vključevanje.

Papež tudi vabi, naj se v družbi vzpostavi pojem »polnega državljanstva« in se odpovemo diskriminatorski rabi izraza »manjšine« (129-131). Predvsem pa je potrebno – beremo v dokumentu – globalno upravljanje (governance), mednarodno sodelovanje, ki naj sproži dolgoročne projekte, ki bodo presegali posamezne nujne primere (132) v imenu solidarnega razvoja vseh ljudstev, ki naj temelji na načelu zastonjskosti. Na ta način bodo države lahko razmišljale kot »človeška družina« (139-141).

Drugi, ki je različen od nas, je dar in obogatitev za vse, piše Frančišek, saj razlike predstavljajo možnost rasti (133-135). Zdrava kultura je kultura, ki sprejema, ki se zna odpreti drugemu, ki se zna odpovedati sebi in mu ponuditi nekaj pristnega. Kot je v poliedru – ta podoba je papežu ljuba – celota več od posameznih delov, je pa vsak od njih cenjen v svoji vrednosti (145-146).

Politika, ena od najbolj dragocenih oblik ljubezni

Tema petega poglavja je »Najboljša politika«, oziroma politika, ki predstavlja eno od najbolj dragocenih oblik ljubezni, ker je v službi skupnega dobrega (180), in ve, kako pomembno je ljudstvo, razumljeno kot odprta kategorija, razpoložljiva za soočenje in dialog (160).

V nekem smislu je to populizem, ki ga je nakazal papež Frančišek in ki mu nasprotuje tisti »populizem«, ki se ne meni za legitimnost pojma »ljudstvo« in priteguje soglasje, da ga izkoristi v službi sebi in podžiga sebičnost, da bi povečal lastno popularnost (159).

Najboljša politika pa je tudi tista, ki ščiti delo, »neodpovedljivo pravico socialnega življenja«, in skuša vsem zagotoviti možnost za razvoj lastnih sposobnosti (162). Najboljša pomoč za revnega, pojasnjuje papež, ni samo denar, ki je začasno zdravilo, temveč da se mu dostojno življenje omogoči z delom.

Prava strategija proti uboštvu ni usmerjena zgolj na to, da se reveže zadržuje ali se jih naredi neškodljive, ampak da se jih spodbuja pod vidikom solidarnosti in subsidiarnosti (187). Poleg tega je naloga politike najti rešitev za vse, kar napada temeljne človekove pravice, kot so socialna izključenost; trgovina z organi, tkivi, orožjem in mamili; spolno izkoriščanje; suženjsko delo; terorizem in organiziran kriminal. Odločen je tudi papežev poziv k dokončni odpravi trgovine z ljudmi, ki je »sramota za človeštvo« in lakote, saj je »kriminalna«, ker je hrana »neodtujljiva pravica« (188-189).

 Trg sam ne rešuje vsega. Potrebna je reforma ZN

Papež Frančišek pravi, da potrebujemo politiko, ki reče »ne« korupciji, neučinkovitosti, zlorabi oblasti, pomanjkljivemu spoštovanju zakonov (177). To je politika, ki je osredotočena na človekovo dostojanstvo in ni podrejena financam, kajti »trg sam ne rešuje vsega.

»Polomi«, ki so jih povzročile finančne špekulacije, so to dokazali (168). Poseben pomen zato prevzemajo ljudska gibanja: »socialni pesniki« in »hudourniki moralne energije«. Ti morajo biti vpleteni v socialno, politično in gospodarsko sodelovanje, a po predhodnem boljšem usklajevanju. Na ta način – pravi papež – bomo lahko prešli od politike »do« revnih k politiki »z« revnimi in k politiki revnih (169).

Druga želja v okrožnici zadeva reformo ZN. Ob prevladi gospodarske razsežnosti, ki razveljavlja oblast posamezne države, bo naloga Združenih narodov v tem, da bodo predlagali idejo »družine narodov«, ko bodo delali za skupno dobro, za izkoreninjenje revščine in za varovanje človekovih pravic. Z neutrudnim zatekanjem k »pogajanjem, dobrim storitvam in arbitražam« – zatrjuje papeški dokument – morajo ZN spodbujati moč zakona pred zakonom moči z dajanjem prednosti večstranskim sporazumom, ki bolje ščitijo tudi šibkejše države (173-175).

Čudež prijaznosti

Iz šestega poglavja »dialog in družbeno prijateljstvo« poleg tega izhaja tudi pojem življenja kot »umetnosti srečanja« z vsemi, tudi z obrobji sveta in s prvotnimi ljudstvi, saj »se lahko od vseh učimo in nihče ni nekoristen« (215). Pravi dialog je namreč tisti, ki omogoča spoštovanje stališča drugega, njegove legitimne interese, predvsem pa resnico človekovega dostojanstva.

Relativizem ni rešitev – beremo v okrožnici – ker brez univerzalnih načel in moralnih norm, ki prepovedujejo notranje zlo, zakoni postanejo samo samovoljne zapovedi (206). V tej luči pripada posebna vloga medijem, ki se morajo, ne da bi izkoriščali človekove slabosti ali iz nas izvabljali najslabše, usmerjati k velikodušnemu srečanju in k bližini z najbolj zadnjimi, ter spodbujati bližino in čut za človeško družino (205).

Poseben je nadalje papežev klic k »čudežu prijaznosti«, k drži, ki si jo moramo pridobiti, ker je »zvezda v temi« in »osvoboditev od krutosti, tesnobe, moteče nuje«, ki prevladujejo v sedanjem času. Prijazen človek, piše papež Frančišek, ustvarja zdravo sožitje in odpira poti tja, kjer ogorčenost podira mostove (222-224).

Obrt miru in pomembnost odpuščanja

O vrednoti in o spodbujanju miru pa govori sedmo poglavje »Poti novega srečanja«, v katerem papež poudari, da je mir povezan z resnico, pravičnostjo in usmiljenjem. Mir je daleč od želje po maščevanju in je »proaktiven« ter teži k oblikovanju družbe, ki temelji na služenju drugim in na prizadevanju za spravo ter medsebojni razvoj (227-229). V neki družbi se mora vsak počutiti »doma«. Zato je mir »obrt«, ki vključuje in zadeva vse in mora vsak opraviti svoj del. Naloga miru ne dopušča oddiha in se nikoli ne konča, nadaljuje papež, zato je potrebno v središče vsakega dejanja postaviti človekovo osebo, njeno dostojanstvo in skupno dobro (230-232).

Z mirom je povezano odpuščanje. Ljubiti moramo vse, brez izjeme – beremo v okrožnici – toda ljubiti zatiralca pomeni pomagati mu, da se spremeni in ne, da mu dovolimo, da še naprej zatira bližnjega. Nasprotno, kdor trpi krivico, mora odločno braniti svoje pravice, da zavaruje svoje dostojanstvo, ki je Božji dar (241-242). Odpuščanje ne pomeni nekaznovanje, ampak pravičnost in spomin, saj odpustiti ne pomeni pozabiti, pač pa odpovedati se uničevalni moči zla in želji po maščevanju.

Nikdar ne smemo pozabiti »grozot« šoaha, atomskega bombardiranja Hirošime in Nagasakija, etničnih preganjaj in pokolov. Vedno se jih moramo spominjati, vedno znova, da se ne bi anestezirali, da bi tako plamen kolektivne zavesti ohranjali živ. Prav tako je pomembno, da se tisti, ki so se odločili za odpuščanje in bratstvo, spominjajo dobrega (246-252).

Nikoli več vojne, ki je polom človeštva!

Del sedmega poglavja se potem zadrži pri vojni. ta ni »privid preteklosti« – podarja Frančišek – ampak je »stalna grožnja«, in predstavlja »zanikanje vseh pravic«, polom politike in človeštva«, »sramotno vdajo silam zla« in njihovemu »breznu«. Vrh tega danes zaradi jedrskega, kemičnega in biološkega orožja, ki prizadenejo številne nedolžne civiliste, ne moremo več razmišljati o morebitni »pravični vojni«, kot v preteklosti, ampak je potrebno na vso moč potrditi: »Nikoli več vojne!«

Glede na to, da živimo »tretjo svetovno vojno po koščkih«, saj so vsi spopadi povezani med seboj, je popolna odprava jedrskega orožja »moralni in humanitarni imperativ«. Papež nadalje predlaga, naj se z denarjem, ki je vložen v oboroževanje, ustanovi svetovni Sklad za odpravo lakote (255-262).

Smrtna kazen je nedopustna, odpravimo jo po vsem svetu

Enako jasno stališče papež Frančišek izrazi glede smrtne kazni: je nedopustna in jo je treba odpraviti po vsem svetu. »Morilec ne izgubi svojega osebnega dostojanstva« – piše papež – »Bog je za to porok.« Iz tega izhajata dve spodbudi: kazni ne smemo videti kot maščevanje, ampak kot del procesa ozdravljenja in ponovnega vključevanja v družbo.

Izboljšati je treba razmere v zaporih v spoštovanju človekovega dostojanstva zapornikov ob upoštevanju, da je tudi dosmrtna ječa »prikrita smrtna kazen« (263-269). Ponovno je poudarjena nujnost spoštovanja »svetosti življenja« (283) tam, kjer je danes videti, »da se nekatere dele človeštva lahko žrtvuje«, kot so nerojeni otroci, reveži, invalidi in starejši (18).

Zagotoviti versko svobodo, temeljno človekovo pravico

V osmem in zadnjem poglavju se papež zadrži na »Verstvih v službi bratstva v svetu«, ter poudari, da nasilje nima nobene osnove v verskih prepričanjih, ampak v njihovih deformacijah.

»Gnusna« dejanja, kot je terorizem, torej niso posledica vere, ampak napačnih razlag verskih besedil in tudi politike lakote, revščine, krivice, zatiranja. Terorizma ne bi smeli podpirati ne z denarjem in ne z orožjem, še manj pa z medijskim pokrivanjem, ker je to mednarodni zločin proti svetovni varnosti in miru ter ga je kot takega treba obsoditi (282-283).

Istočasno papež poudarja, da je pot miru med verstvi možna in je zato potrebno zagotoviti versko svobodo, ki je temeljna človekova pravica vseh verujočih (279). Okrožnica posebej razmišlja o vlogi Cerkve, ki svojega poslanstva ne odriva v zasebnost, ampak je na obrobjih družbe in čeprav se ne ukvarja s politiko, se ne odpove politični razsežnosti bivanja. Pozornost na skupno dobro in skrb za celosten človeški razvoj namreč zadevajo človeštvo in vse kar je človeško glede na evangeljska načela zadeva tudi Cerkev (276-278).

Ko Frančišek nazadnje opozarja verske voditelje na njihovo vlogo »verodostojnih posrednikov«, ki se iztrošijo za graditev miru, navaja »Dokument o človeškem bratstvu za svetovni mir in sožitje«, ki ga je sam podpisal 4. februarja 2019 v Abu Dabiju skupaj z velikim imamom Al Azharja Ahmadom Al-Tayyibom. Iz tega mejnika medverskega dialoga papež prevzame poziv, da bi v imenu človeškega bratstva sprejeli dialog kot pot; skupno sodelovanje kot način ravnanja in medsebojno poznavanje pa kot metodo in merilo (285).

Blaženi Karel de Foucauld, »vesoljni brat«

Okrožnica se konča s spominom na Martina Luthra Kinga, Desmonda Tutuja, Mahatme Gandhija in predvsem blaženega Karla de Foucaulda, ki je za vsakogar zgled, kaj pomeni poistovetiti se z najbolj zadnjimi, da bi postal »svetovni brat« (286-287). Zadnje vrstice dokumenta so namenjene dvema molitvama: ena »Stvarniku« in druga »ekumenskemu krščanstvu«, da bi v srcih ljudi lahko prebival »duh bratov«.

vir: https://portal.pridi.com

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.