Ima lahko kriza pozitivne posledice?

Ivereigha je v naslednjem vprašanju zanimalo, če je mogoče, da bi kriza vodila k ponovnemu premisleku o našem načinu življenja, k ekološkemu spreobrnjenju ter bolj humani družbi in ekonomiji. Sveti oče je v odgovoru najprej navedel španski pregovor, ki pravi: »Bog odpusti vedno, mi včasih, narava nikoli.« Poudaril je, da nismo prisluhnili določenim katastrofam: »Kdo danes govori o požarih v Avstraliji? In o dejstvu, da je pred letom in pol ladja prečkala severni tečaj, ki je postal ploven, ker se je led stalil? Kdo govori o poplavah?,« se je vprašal papež in dejal, da ne ve, če gre za maščevanje, nedvomno pa je to odgovor narave.

Imamo selektiven spomin

Kot že večkrat, je tudi tokrat poudaril, da imamo selektiven spomin ter kot primer navedel slovesnost ob 70-letnici izkrcanja v Normandiji, nad katero je bil presenečen. Na njej do bili prisotni najvišji predstavniki mednarodne politike in kulture, ki so praznovali. Sveti oče je dejal, da je sicer res, da je šlo za konec diktature, vendar pa se nihče ni spomnil 10.000 fantov, ki so padli na tisti obali.

Prav tako je spomnil na svoj obisk Redipulje ob 100-letnici konca prve svetovne vojne, kjer je lep spomenik in imena na kamnu, nič drugega. Dejal je, da je jokal ter mislil na papeža Benedikta XV., ki je vojno označil za »nepotrebno morijo«. Tudi ko je na dan spomina vernih rajnih obiskal pokopališče severnoameriških vojakov v Nettunu, je pomislil, da je imel vsak izmed njih družino in da bi bil lahko na mestu vsakega izmed njih tudi on sam.

Nadalje je papež Frančišek dejal, da se danes v Evropi ob populističnih govorih ali selektivnih političnih odločitvah ni težko spomniti Hitlerjevih govorov iz leta 1933, ki so bili skoraj enaki, kot govori nekaterih politikov danes.

Pomen spominjanja

Ob tem je omenil enega izmed Vergilovih verzov, ki pravi meminisce iuvabit. »Dobro nam bo delo, če bomo obnovili spomin, saj nam bo le-ta pomagal. Ne gre namreč za prvo kužno epidemijo človeštva. Druge so zdaj postale že anekdote,« je dejal papež ter spomnil, da je potrebno obuditi spomin na korenine, na izročilo, ki temelji na spominu. Po besedah svetega očeta sta v Duhovnih vajah sv. Ignacija celotni prvi teden in nato kontemplacija, da bi dosegli ljubezen v četrtem tednu, povsem v znamenju spominjanja. Gre za spreobrnjenje s spominom.

Stran z dvoličnostjo, to je čas doslednosti

»Ta kriza zadeva vse, bogate in revne,« je nadaljeval papež Frančišek. Je poziv k pozornosti, proti hinavščini. Kot je sveti oče že večkrat poudaril, ga skrbi dvoličnost nekaterih politikov, ki pravijo, da želijo soočiti krizo; ki govorijo o lakoti v svetu ter hkrati proizvajajo orožje. »Čas je, da se spreobrnemo od te dvoličnosti k dejanjem. To je čas doslednosti. Ali smo dosledni ali pa vse izgubimo,« je zatrdil sveti oče ter dejal, da je vsaka kriza, poleg tega, da predstavlja nevarnost, tudi priložnost. Pri tem je spomnil, da moramo danes upočasniti določen ritem uporabe in proizvodnje (Laudato si’, 191) ter se naučiti razumeti in opazovati naravo in se ponovno povezati s svojim realnim okoljem. To je priložnost za spreobrnjenje.

Od uporabe in zlorabe narave h kontemplaciji

Sveti oče je ob tem povedal, da vidi začetna znamenja spreobrnjenja v smeri manj likvidne, bolj humane ekonomije. Vendar pa opozori, da po tem, ko bo trenutna situacija minila, ne smemo izgubiti spomina; ne bomo je smeli arhivirati in se vrniti na prejšnjo točko. To je trenutek, ko moramo storiti korak naprej. Ljudje smo namreč izgubili razsežnost kontemplacije in prišel je trenutek, da si jo ponovno pridobimo. Preiti moramo z uporabe in zlorabe narave na njeno kontemplacijo.

Čas, da vidimo uboge okoli nas

Papež je v zvezi s tem prav tako poudaril, da je čas, da vidimo ubogega. »Jezus nam pravi, da imamo uboge vedno med nami. In to je res. Gre za stvarnost, ki je ne moremo zanikati. So skriti, saj revščina povzroča sram,« je spomnil sveti oče ter navedel primer, ki se je nedavno tega zgodil v Rimu: sredi popolne karantene je eden izmed policajev rekel nekemu človeku, da ne sme biti na ulici, da mora iti domov. Ta mu je odvrnil: »Nimam doma. Živim na ulici.« Papež Frančišek je ob tem spomnil, da moramo odkriti, »kako veliko oseb je, ki so izključene, potisnjene na rob … in ker se revščine sramujemo, je ne vidimo. Brezdomci so tam, na cesti, hodimo mimo njih, vendar pa jih ne vidimo. So del okolja, so stvari. Sv. Terezija iz Kalkute jih je videla in se odločila, da bo začela pot spreobrnjenja.«

Videti uboge pomeni povrniti jim človeškost

Videti uboge po besedah svetega očeta pomeni povrniti jim človeškost. »Niso stvari, niso škartirano blago, ampak so osebe. Do njih ne moremo izvajati takšne oblike nudenja pomoči kot v primeru zapuščenih živali.« Vendar pa se po papeževem mnenju uboge velikokrat obravnava podobno kot zapuščene živali.

Čas je, da se spustimo v podpodje

Ob tem poda naslednji nasvet: »Čas je, da se spustimo v podpodje. Znan je roman Dostojevskega Spomini iz podpodja. Obstaja pa še en krajši, Zapiski iz mrtvega doma, v katerem so pazniki v jetniški bolnišnici ravnali z ubogimi zaporniki kot s predmeti. Ko je eden izmed jetnikov videl, kako so ravnali z nekom, ki je pravkar umrl, je vzkliknil: “Dovolj! Tudi on je imel mater!” To si moramo večkrat ponoviti,« je poudaril papež Frančišek: »Tisti revež je imel mater, ki ga je vzgajala z ljubeznijo. Ne vemo, kaj se je zgodilo potem, v življenju. Vendar pa pomaga, če pomislimo na ljubezen, ki jo je prejel, na upanja matere. Mi revnim odvzamemo moč, ne damo jim pravice, da bi sanjali o svoji materi.  Ne vedo, kaj je naklonjenost, mnogi so odvisni od droge. Če to vidimo, nam lahko pomaga odkriti spoštovanje, pieteto, ki je razsežnost, usmerjena k Bogu in k bližnjemu.«

Imamo priložnost za spreobrnjenje

Po papeževih besedah smo se dolžni spremeniti tako, da se spustimo v podpodje ter »preidemo iz družbe, ki je prekomerno virtualizirana, neučlovečena, v trpeče meso ubogega. Če ne začnemo tam, spreobrnjenje ne bo imelo prihodnosti.« Pri tem sveti oče spomni na svetnike sosednjih vrat, ki so v tem težkem trenutku resnični junaki: to so zdravniki, prostovoljci, redovnice, duhovniki, vsi, ki opravljajo svoje delo, da družba lahko še naprej normalno deluje. »Koliko zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev je umrlo! Koliko duhovnikov in redovnic je umrlo – medtem, ko so služili,« je poudaril papež. Zatem je spomnil še na besede krojača v romanu Zaročenca, ki je po njegovem mnenju najpreprostejši in najbolj dosleden lik. Ta je dejal, da nikoli ni videl, da bi Gospod začel delati čudež, ki ga ne bi dobro končal. »Če bomo prepoznali ta čudež svetnikov sosednjih vrat, teh junaških mož in žena, če bomo stopali po njihovih stopinjah, se bo ta čudež dobro končal, bo v dobro vseh. Bog ne dela polovičarsko. Mi smo tisti, ki pustimo stvari na pol in odidemo. To, kar živimo, je kraj metanoie, spreobrnjenja, za katerega imamo zdaj priložnost. Lotimo se tega in pojdimo naprej.«

(vir: https://portal.pridi.com/)

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.