Spoštovani vsi navzoči!

Danes je nadvse prazničen dan. Razobešene so zastave, zvonovi najslovesneje zvonijo, naša srca so ponosna, vesela in srečna, zagoreli bodo kresovi.

Tukaj nas ni veliko. To sploh ni pomembno. Tudi to ne šteje, da med nami ni veliko uglednih, bogatih, imenitnih in družbeno visoko stoječih. Pomembno je le, da smo pripravljeni nastaviti svoje srce, ga odpreti Božji ljubezni in z Božjo ljubeznijo napolniti raj pod Triglavom, Škrlatico, Mangartom, Jalovcem, Krnom, Grintovcem, Nanosom, pod Peco in Kumom. Ljubeča naj bo naša narodna skupnost, naša domovina Slovenija, naša Mati. Prava Mati sprejema vse otroke v vseh njihovih drugačnostih in posebnostih, celo nepopolnostih z najrazličnejšimi muhami in zapletenostmi. 

Danes praznujemo dve rojstvi. Rojstvo Janeza Krstnika in obletnico rojstva naše prelepe domovine. Sosedje in sorodniki največjega med preroki so se rojstva izjemno veselili. Tudi mi smo veseli, da smo uresničili dolgo trajajoče sanje. Ko sem bil še otrok, smo radi napovedovali, »če bomo enkrat samostojni in svobodni, bomo najboljši v Evropi«. Toda nastopile so težave: pri Janezu zaradi vprašanja, kakšno ime mu bodo dali, ali Zaharija – kar pomeni - Gospod se je spomnil in uslišal stoletja trajajoče želje, ali Janez – Bog je milostljiv, da bi nas povezal kot otroke ene matere. Doslej še nismo imeli pravega očeta, ki bi dal jasno besedo, besedo ob kateri se bi vsi začudili, hvalili Boga in govorili: »Kaj neki bo iz tega naroda. Gospodova roka je z njim.«

Po tridesetih letih samostojnosti ugotavljamo, da še nismo duhovno zreli za razumevanje Božjih darov. Obnašamo se kot otroci, ki niso sposobni dojeti, kaj vse jim je darovano. Manjkajo nam voditelji in voditeljice Janezovega kova, ki bi bili osebno duhovno bogati s postom, molitvijo in nesebičnim razdajanjem svojega življenja za narodov blagor. Dokler bodo na oblast in v ospredje silili povzpetniki, koristolovci, sleparji in sebičneži vseh vrst, ne bomo zaznali Božje skrbi in Njegove ljubeče roke, ki naj bi nas vodila.

Ko razmišljam o naših slovenskih  težavah, ki se nam vlečejo kot žvečilni gumiji, mi prihaja na misel, da se v zgodovini človeštva take reči rade dogajajo. V nekem pogledu, a v drugačnih razmerjih in okoliščinah, se je nekaj podobnega dogajalo v Indiji. Ta duhovno in kulturno bogata dežela je bila zatirana in izkoriščana vse dotlej, ko je Mahatma Gandhi z dosledno in brezpogojno ljubeznijo in idejo nenasilja dosegel samostojnost, neodvisnost in suverenost. Govoril je: »Alah in Bog sta isti duh pod različnima imenoma; najti ga je mogoče le tako, da preženemo iz src nasilje, mržnjo in maščevalnost. Ne vračajte blaznost za blaznost, pač pa mir za blaznost, ta nam bo prinesel svobodo. Spet in spet vam ponavljam: če verjamete v učinkovitost svojega meča, ga nikar ne potlačite v nožnico. Toda tudi v orožju se morate zavedati, da edinole dobrota in odpuščanje vzbudita pri nasprotniku obžalovanje zla in čut povezanosti z njegovimi žrtvami…Branil bom muslimane, ne zato, da bi jim laskal, ampak da jih ljubim!«

In vsi dobro vemo, da ga je umoril njegov zaslepljeni rojak - hundujec. Toda njegova žrtev je rodila sad. Tri leta za tem je Pandit Nehru izrekel o Gandhiju pomembne besede: »Velikim možem postavljajo spomenike iz marmorja in brona, ta mož je z božansko iskro v duši zvaril v en sam spomenik milijone in milijone src, tako da smo še mi vsi sprejeli delček božanske snovi, iz katere je bil ustvarjen. Kaj naj povemo o njem drugega kot to, da se ob njem, ki ga ni več, počutimo izjemno majhni in ubogi? Bil je eden izmed največjih predstavnikov Človečnosti – take, , kakršna bi morala biti. Ker je bil sama čistost in poštenost, je bila blagoslovljena zemlja pod njegovimi koraki…«

Toda indijska zgodba se s samostojnostjo še ni končala. Čeprav so imeli tako močan in uspešen svetilnik v svoji sredi, se je vendarle zgodila delitev - Indija in Pakistan. 

Nikakor ne želim, da bi se nekaj takega dogajalo v Sloveniji. Nisem hindujec – sem katoličan in tiste, ki to niso, nočem imenovati muslimane. Tudi če je moj rojak polbrat ali posvojenec, imava skupno mater. Naša domovina Mati Slovenija naj bo deležna edinosti, sreče in sprave in naj njeno nežno ljubezen doživljajo vsi prebivalci naše domovine. 

S Tonetom Kuntnerjem se sprašujemo:


»Kako spet postati pomladen?
Kako spet živeti pomlad,
ko je še pravkar cvetela
in je prekmalu odšla?

Kako drugače kakor z ljubeznijo,
kako drugače kakor z zvestobo
njeni lepoti, njeni dobroti
in njeni milosti!

S svojo potjo po njeni poti: 
skozi vse pripeke poletja,
skozi vse povodnji jeseni,
skozi ledeni prepad zime!«

Mi, katoličani, smo prvi poklicani in dolžni, da se to zgodi. Nimamo nasprotnikov, imamo le brate. Nikogar ne napadamo, vsakogar branimo, če je le mogoče. Pomnožiti moramo molitev za sovražnike in drugače misleče. To je naše prvo poslanstvo v življenju. Govorimo dobro o drugih. Na napade in zlonamerne izzive odgovarjamo z molkom. Skratka: Gandhijeva ideja nenasilja je edina pot do narodove sprave in edinosti. Naj nam pri tem pomaga načelo »edinost v različnosti in različnost v edinosti«. Če bomo danes to radikalno začeli uresničevati, bodo generacije, ki prihajajo za nami, nekoč doživele, da bomo prvi v Evropi.

Srečni smo, ker živimo. Lahko nas ne bi bilo.
Srečni smo, ker smo prejeli najlepši košček zemlje na planetu, lahko bi bili nekje drugje.
Srečni smo, ker smo poklicani v tem času, bile so tudi druge možnosti.
Srečni smo, ker nam je bila oznanjena vesela blagovest, božanska kultura, to ni samo po sebi umevno.
Srečni smo, ker imamo za domovino tako čudovito mater in ne mačehe.
Srečni smo, ker je milost močnejša od greha.
Srečni smo, ker lahko potrpimo tudi z drugače mislečimi.
Srečni smo, ker imamo Trubarja, Prešerna, Slomška, Cankarja, Plečnika, in množico svetih prednikov.
Srečni smo, ker lahko ljubimo in odpuščamo, kakor nas uči naš Gospod, to ni dano vsakomur.

Nocoj se za vse to zahvalimo in prosimo odpuščanja, ker vsega tega ne cenimo dovolj in smo premalo srečni! 

Naj Slovenija več ne životari, pač pa naj zaživi

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 20. junija 2020 objavila pismo predsednikom škofovskih konferenc o novih vzklikih v lavretanskih litanijah: Mati usmiljenjaMati upanja in Tolažba beguncev.

Prefekt omenjene Kongregacije kard. Robert Sarah je v pismu zapisal, da "kot romarica proti svetemu Jeruzalemu, da bi uživala v neločljivem občestvu s Kristusom, svojim Ženinom in Odrešenikom, Cerkev stopa po poteh zgodovine v zaupanju Vanjo, ki je verovala Gospodovi besedi. Iz evangelija vemo, da so se namreč Jezusovi učenci od samih začetkov naučili slaviti »blagoslovljeno med ženami« in računati na njeno materinsko priprošnjo. Krščanska pobožnost je Devici Mariji, ki je privilegirana in zanesljiva pot do srečanja s Kristusom,  skozi stoletja prihranila nešteto naslovov in vzklikov. Tudi v današnjem času, ki je prepreden z razlogi za negotovost in zmedenost, se Božje ljudstvo še posebno z naklonjenostjo in zaupanjem pobožno zateka k njej."

Kardinal Sarah dodaja, da "kot razlagalec tega čutenja je papež Frančišek, ko je sprejel izražene želje, odločil, da se v obrazec litanij blažene Device Marije, ki jim pravimo »Lavretanske«, vnesejo vzkliki »Mati usmiljenja«, »Mati upanja« in »Tolažba beguncev«. Prvi vzklik bo umeščen za »Mati Cerkve«, drugi za »Mati milosti božje«, tretji pa za »Pribežališče grešnikov«.

vir: https://katoliska-cerkev.si

Ima lahko kriza pozitivne posledice?

Ivereigha je v naslednjem vprašanju zanimalo, če je mogoče, da bi kriza vodila k ponovnemu premisleku o našem načinu življenja, k ekološkemu spreobrnjenju ter bolj humani družbi in ekonomiji. Sveti oče je v odgovoru najprej navedel španski pregovor, ki pravi: »Bog odpusti vedno, mi včasih, narava nikoli.« Poudaril je, da nismo prisluhnili določenim katastrofam: »Kdo danes govori o požarih v Avstraliji? In o dejstvu, da je pred letom in pol ladja prečkala severni tečaj, ki je postal ploven, ker se je led stalil? Kdo govori o poplavah?,« se je vprašal papež in dejal, da ne ve, če gre za maščevanje, nedvomno pa je to odgovor narave.

Imamo selektiven spomin

Kot že večkrat, je tudi tokrat poudaril, da imamo selektiven spomin ter kot primer navedel slovesnost ob 70-letnici izkrcanja v Normandiji, nad katero je bil presenečen. Na njej do bili prisotni najvišji predstavniki mednarodne politike in kulture, ki so praznovali. Sveti oče je dejal, da je sicer res, da je šlo za konec diktature, vendar pa se nihče ni spomnil 10.000 fantov, ki so padli na tisti obali.

Prav tako je spomnil na svoj obisk Redipulje ob 100-letnici konca prve svetovne vojne, kjer je lep spomenik in imena na kamnu, nič drugega. Dejal je, da je jokal ter mislil na papeža Benedikta XV., ki je vojno označil za »nepotrebno morijo«. Tudi ko je na dan spomina vernih rajnih obiskal pokopališče severnoameriških vojakov v Nettunu, je pomislil, da je imel vsak izmed njih družino in da bi bil lahko na mestu vsakega izmed njih tudi on sam.

Nadalje je papež Frančišek dejal, da se danes v Evropi ob populističnih govorih ali selektivnih političnih odločitvah ni težko spomniti Hitlerjevih govorov iz leta 1933, ki so bili skoraj enaki, kot govori nekaterih politikov danes.

Pomen spominjanja

Ob tem je omenil enega izmed Vergilovih verzov, ki pravi meminisce iuvabit. »Dobro nam bo delo, če bomo obnovili spomin, saj nam bo le-ta pomagal. Ne gre namreč za prvo kužno epidemijo človeštva. Druge so zdaj postale že anekdote,« je dejal papež ter spomnil, da je potrebno obuditi spomin na korenine, na izročilo, ki temelji na spominu. Po besedah svetega očeta sta v Duhovnih vajah sv. Ignacija celotni prvi teden in nato kontemplacija, da bi dosegli ljubezen v četrtem tednu, povsem v znamenju spominjanja. Gre za spreobrnjenje s spominom.

Stran z dvoličnostjo, to je čas doslednosti

»Ta kriza zadeva vse, bogate in revne,« je nadaljeval papež Frančišek. Je poziv k pozornosti, proti hinavščini. Kot je sveti oče že večkrat poudaril, ga skrbi dvoličnost nekaterih politikov, ki pravijo, da želijo soočiti krizo; ki govorijo o lakoti v svetu ter hkrati proizvajajo orožje. »Čas je, da se spreobrnemo od te dvoličnosti k dejanjem. To je čas doslednosti. Ali smo dosledni ali pa vse izgubimo,« je zatrdil sveti oče ter dejal, da je vsaka kriza, poleg tega, da predstavlja nevarnost, tudi priložnost. Pri tem je spomnil, da moramo danes upočasniti določen ritem uporabe in proizvodnje (Laudato si’, 191) ter se naučiti razumeti in opazovati naravo in se ponovno povezati s svojim realnim okoljem. To je priložnost za spreobrnjenje.

Od uporabe in zlorabe narave h kontemplaciji

Sveti oče je ob tem povedal, da vidi začetna znamenja spreobrnjenja v smeri manj likvidne, bolj humane ekonomije. Vendar pa opozori, da po tem, ko bo trenutna situacija minila, ne smemo izgubiti spomina; ne bomo je smeli arhivirati in se vrniti na prejšnjo točko. To je trenutek, ko moramo storiti korak naprej. Ljudje smo namreč izgubili razsežnost kontemplacije in prišel je trenutek, da si jo ponovno pridobimo. Preiti moramo z uporabe in zlorabe narave na njeno kontemplacijo.

Čas, da vidimo uboge okoli nas

Papež je v zvezi s tem prav tako poudaril, da je čas, da vidimo ubogega. »Jezus nam pravi, da imamo uboge vedno med nami. In to je res. Gre za stvarnost, ki je ne moremo zanikati. So skriti, saj revščina povzroča sram,« je spomnil sveti oče ter navedel primer, ki se je nedavno tega zgodil v Rimu: sredi popolne karantene je eden izmed policajev rekel nekemu človeku, da ne sme biti na ulici, da mora iti domov. Ta mu je odvrnil: »Nimam doma. Živim na ulici.« Papež Frančišek je ob tem spomnil, da moramo odkriti, »kako veliko oseb je, ki so izključene, potisnjene na rob … in ker se revščine sramujemo, je ne vidimo. Brezdomci so tam, na cesti, hodimo mimo njih, vendar pa jih ne vidimo. So del okolja, so stvari. Sv. Terezija iz Kalkute jih je videla in se odločila, da bo začela pot spreobrnjenja.«

Videti uboge pomeni povrniti jim človeškost

Videti uboge po besedah svetega očeta pomeni povrniti jim človeškost. »Niso stvari, niso škartirano blago, ampak so osebe. Do njih ne moremo izvajati takšne oblike nudenja pomoči kot v primeru zapuščenih živali.« Vendar pa se po papeževem mnenju uboge velikokrat obravnava podobno kot zapuščene živali.

Čas je, da se spustimo v podpodje

Ob tem poda naslednji nasvet: »Čas je, da se spustimo v podpodje. Znan je roman Dostojevskega Spomini iz podpodja. Obstaja pa še en krajši, Zapiski iz mrtvega doma, v katerem so pazniki v jetniški bolnišnici ravnali z ubogimi zaporniki kot s predmeti. Ko je eden izmed jetnikov videl, kako so ravnali z nekom, ki je pravkar umrl, je vzkliknil: “Dovolj! Tudi on je imel mater!” To si moramo večkrat ponoviti,« je poudaril papež Frančišek: »Tisti revež je imel mater, ki ga je vzgajala z ljubeznijo. Ne vemo, kaj se je zgodilo potem, v življenju. Vendar pa pomaga, če pomislimo na ljubezen, ki jo je prejel, na upanja matere. Mi revnim odvzamemo moč, ne damo jim pravice, da bi sanjali o svoji materi.  Ne vedo, kaj je naklonjenost, mnogi so odvisni od droge. Če to vidimo, nam lahko pomaga odkriti spoštovanje, pieteto, ki je razsežnost, usmerjena k Bogu in k bližnjemu.«

Imamo priložnost za spreobrnjenje

Po papeževih besedah smo se dolžni spremeniti tako, da se spustimo v podpodje ter »preidemo iz družbe, ki je prekomerno virtualizirana, neučlovečena, v trpeče meso ubogega. Če ne začnemo tam, spreobrnjenje ne bo imelo prihodnosti.« Pri tem sveti oče spomni na svetnike sosednjih vrat, ki so v tem težkem trenutku resnični junaki: to so zdravniki, prostovoljci, redovnice, duhovniki, vsi, ki opravljajo svoje delo, da družba lahko še naprej normalno deluje. »Koliko zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev je umrlo! Koliko duhovnikov in redovnic je umrlo – medtem, ko so služili,« je poudaril papež. Zatem je spomnil še na besede krojača v romanu Zaročenca, ki je po njegovem mnenju najpreprostejši in najbolj dosleden lik. Ta je dejal, da nikoli ni videl, da bi Gospod začel delati čudež, ki ga ne bi dobro končal. »Če bomo prepoznali ta čudež svetnikov sosednjih vrat, teh junaških mož in žena, če bomo stopali po njihovih stopinjah, se bo ta čudež dobro končal, bo v dobro vseh. Bog ne dela polovičarsko. Mi smo tisti, ki pustimo stvari na pol in odidemo. To, kar živimo, je kraj metanoie, spreobrnjenja, za katerega imamo zdaj priložnost. Lotimo se tega in pojdimo naprej.«

(vir: https://portal.pridi.com/)

Papež Frančišek je v intervjuju z britanskim novinarjem Austenom Ivereighom odgovarjal na različna vprašanja glede izrednih razmer zaradi koronavirusa. Med drugim je povedal, kako sam živi v tem času ter poudaril, da se je potrebno pripraviti tudi na obdobje po pandemiji.

Kako papež živi čas izrednih razmer zaradi koronavirusa?

Sveti oče je na vprašanje glede tega, kako sam živi to obdobje, odgovoril, da si kurija prizadeva nadaljevati s svojim delom, živeti normalno, delajo v izmenah, tako da nikoli ni skupaj veliko oseb. Vse so dobro premislili, pri vsem upoštevajo ukrepe, ki so jih predvideli odgovorni na zdravstvenem področju, tudi v Domu sv. Marte na primer kosilo poteka v dveh izmenah. Vsakdo dela v svoji pisarni ali od doma, nihče ni brez dela.

Razmišljati o času po koncu pandemije

Glede duhovnega vidika pa je papež dejal, da v tem času več moli, saj verjame, da je to njegova dolžnost, poleg tega pa veliko misli na ljudi, saj ga skrbi zanje. Dejal je, da ga  to, da misli na ljudi, na nek način mazili, mu dobro dene ter ga odvrača od egoizma. Sveti oče je pri tem poudaril, da ima tudi sam svoje egoizme ter da »tovrstne zadeve« uredi ob torkih, ko k njemu pride spovednik. Poleg tega razmišlja o tem, kakšne so njegove odgovornosti zdaj in v času po pandemiji. Kakšno bo v tistem obdobju njegovo služenje v vlogi rimskega škofa, voditelja Cerkve? Tisti »potem« se že kaže kot tragičen, boleč, zato je po papeževih besedah potrebno o tem začeti razmišljati že zdaj. Dikasterij za celostni človeški razvoj je oblikoval posebno komisijo, ki dela na tem področju in se redno srečuje s svetim očetom.

Največja skrb: kako biti blizu ljudstvu

Kot je dejal papež Frančišek v nadaljevanju pogovora, je njegova največja skrb – vsaj tista, ki jo zaznava v molitvi – kako spremljati Božje ljudstvo ter mu biti blizu. To je tudi razlog za to, da njegove jutranje maše ob 7. uri prenašajo v živo; pridruži se mu veliko ljudi, ki čutijo, da so spremljani. Iz istega razloga se je sveti oče odločil tudi za nekatere neposredne pobude ter za bogoslužje, ki je potekalo 27. marca na Trgu sv. Petra. Pomembna prisotnost je tudi preko Apostolske elemozinerije, ki spremlja situacije glede lakote in bolezni. Papež je dejal, da to obdobje živi z veliko negotovostjo. Po njegovih besedah je ta čas trenutek za veliko ustvarjalnosti, za domislice.

Kakšno je poslanstvo Cerkve v tem trenutku?

V drugem vprašanju se je Ivereigh navezal na roman Alessandra Manzonija »Zaročenca«, ki je postavljen v čas kuge v Milanu leta 1630, kjer so opisane drže različnih cerkvenih ljudi. Pri tem je svetega očeta vprašal, kako sam vidi poslanstvo Cerkve v tem trenutku. Po papeževih besedah je kardinal Federigo resnični junak kuge v Milanu. Vendar pa na določenem mestu piše, da je hodil med ljudmi ter jih pozdravljal, a je bil zaprt na nosilnici, morda izza okna, da bi se zaščitil. Ljudje tega niso dobro sprejeli. Božje ljudstvo potrebuje Pastirja, ki je ob njem, ki se ne zaščiti preveč, s požrtvovalnostjo, kakor so v romanu predstavljeni kapucini.

Krščanska ustvarjalnost

Ustvarjalnost kristjana se mora po papeževem mnenju kazati v »odpiranju novih obzorij, v odpiranju oken, odpiranju transcendentnosti k Bogu ter k ljudem ter mora najti pravo mesto doma. Ni lahko biti zaprt doma. Pri tem je papež navedel verz iz Eneide, kjer je v kontekstu poraza podan nasvet, naj roke ne omahnejo. Takole beremo: »Pripravite se na boljše čase, saj nam bo v tistem trenutku to pomagalo, da se bomo spomnili na stvari, ki so se zgodile sedaj. Skrbite zase v pripravi na prihodnost, ki bo prišla. In ko bo ta prihodnost prišla, vam bo dobro delo, da se boste spomnili tega, kar se je zgodilo.«

»Skrbite za zdaj, vendar za jutri,« je poudaril sveti oče ter povabil, da bi to storili z ustvarjalnostjo. Gre za preprosto ustvarjalnost, ki vsak dan izumi nekaj novega in je po papeževem mnenju v družini ni težko odkriti. Vendar pa posvari pred tem, da bi bežali, iskali rešitve, ki odtujujejo, saj v tem trenutku niso koristne.

Kriza in različne vlade

Tretje vprašanje je bilo povezano s politiko vlad v odgovoru na nastalo krizo. Sveti oče je dejal, da so nekatere vlade sprejele zgledne ukrepe, z natančno določenimi prioritetami za zaščito prebivalcev. Pri tem pa je poudaril, da se zavedamo, da je vse naše razmišljanje, pa naj nam bo všeč ali ne, strukturirano okoli ekonomije. »Lahko bi se reklo, da je v svetu financ žrtvovanje nekaj normalnega,« je dejal papež ter dodal, da gre od začetka do konca za politiko kulture odmetavanja. Kot primer navede selektivnost pred rojstvom in opozori, da danes na ulici težko srečamo osebe z Downovim sindromom. Ko ga na ultrazvoku odkrijejo, pošljejo slike dotični ženi. Poleg tega je prav tako omenil kulturo evtanazije, pa naj bo zakonita ali skrita, v kateri ostareli dobivajo zdravila samo do določene točke.

Preroška okrožnica Humanae vitae

Sveti oče je spomnil na okrožnico papeža Pavla VI. Humanae vitae (Posredovanje človeškega življenja). Pomembna problematika, na katero so se tedaj osredotočili pastoralisti, je bila kontracepcijska tableta. Niso se zavedali preroške moči tiste okrožnice, ki je vnaprej svarila pred neomaltuzianizmom ki se je pripravljal po vsem svetu.  Gre za opozorilo Pavla VI. glede vala neomaltuzianizma, ki ga danes vidimo v selekciji oseb glede na to, koliko lahko proizvedejo, koliko so koristne: to je kultura odmetavanja.

Kultura odmetavanja

Papež je ob tem spomnil na fotografijo, ki jo je pred nekaj dnevi videl v časopisu. V Las Vegasu so brezdomce dali v karanteno na parkirišču, medtem ko so bili hoteli prazni. Brezdomci ostajajo brezdomci, nepredstavljivo je, da bi šli v hotel – in tukaj se po njegovih besedah jasno vidi, kako je na delu teorija odmetavanja.

… se nadaljuje …

(vir: https://portal.pridi.com/)

Spoštovani in dragi prijatelji!

Najprej Vas vse in vsakega posebej najlepše pozdravljam in želim, da bi bili trdnega zdravja in odporni proti vsem napadom različnih virusov.

Po tej predlogi boste lahko prejeti DUHOVNO OBHAJILO tisti dan in vedno, kadar boste to želeli. Bogoslužje pri Vas doma naj poteka takole:

  1. Pripravite mizico, na kateri naj bo bel prt, križ, goreča svečka, šopek rož in košček kruha. 
  2. Najprej lahko sami ali skupaj z Vašimi domačimi zapojete pesem: HVALI SVET ODREŠENIKA. Pesem najbrž dobro znate tudi na pamet.
  3. Sledi križ: V IMENU OČETA IN SINA IN SVETEGA DUHA. AMEN.
  4. Nato molite: GOSPOD JEZUS, PRIZNAVAM TI GREHE MOJEGA DOSEDANJEGA ŽIVLJENJA. TI POZNAŠ ČLOVEŠKO SLABOST IN NEMOČ. ODPUSTI MI VSE, S ČIMER SEM NASPROTOVAL/A VOLJI TVOJEGA OČETA. ZELO MI JE ŽAL. (Sledi kakšna minuta tišine, v kateri razmislim, kateri grehi me težijo). V PRIHODNJE SE BOM PRIZADEVAL/A, DA BOM MOČNEJŠA LUČ TVOJE SVETOSTI. POMAGAJ MI S SVOJO MILOSTJO. AMEN. USMILI SE ME VSEMOGOČNI BOG, ODPUSTI MI MOJE GREHE IN ME PRIVEDI V SREČNO VEČNO ŽIVLJENJE. AMEN.
  5. V roke vzamemo pripravljen košček kruha in ga s hvaležnostjo in spoštljivostjo zaužijemo kakor hostijo in rečemo: JEZUS, PRIŠEL SI K MENI. RAD ME IMAŠ. TUDI JAZ TE IMAM RAD/A. OSTANI PRI MENI IN ME POSVEČUJ S SVOJO SVETO NAVZOČNOSTJO. BLAGOSLOVI VSE LJUDI, MOJE STARŠE, SORODNIKE, DOBROTNIKE, ZNANCE IN VSE, KI SO NAJBOLJ POTREBNI TVOJE POMOČI.
  6. Bogoslužje zaključimo z molitvijo: OČE NAŠ…
  7. Na koncu prejmemo še blagoslov in rečemo: BLAGOSLOVI NAJ ME VSEMOGOČNI BOG, OČE IN SIN IN SVETI DUH. AMEN. In zaključimo: GOSPODOV MIR NAJ BO VEDNO Z MENOJ! AMEN.

    P. s.
    Če bo karantena trajala še naprej, naj to velja do preklica. Lepo praznujte Velikonočne praznike.

 

           Tone Kompare                                                                      Trnovo, 30. marca 2020

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.