Papez francisekS papežem Frančiškom so se srečali člani Sveta za vključujoči kapitalizem. Izpostavil je potrebo po prenovi, očiščenju in okrepitvi veljavnih ekonomskih modelov. Ko priznamo moralno razsežnost ekonomskega življenja, smo zmožni delovati z bratsko ljubeznijo, s tem da želimo, iščemo in branimo dobro vseh.

Papež Frančišek je spomnil na srečanje z udeleženci Foruma Fortune-Time Global pred tremi leti, med katerim je izpostavil potrebo po bolj vključujočih in pravičnih ekonomskih modelih, ki vsaki osebi omogočajo, da ima dostop do virov tega sveta in da lahko uresniči svoje potenciale. Forum 2016 je dopuščal izmenjavo idej in informacij, katerih namen je oblikovati bolj človeške ekonomije in prispevati k odpravi revščine na globalni ravni.

Svet za vključujoči kapitalizem je rezultat Foruma 2016. »Sprejeli ste izziv, da realizirate vizijo Foruma in poiščete načine, da bi kapitalizem postal bolj inkluzivno sredstvo za celostno človeško blaginjo. To prinaša preseganje izključujoče ekonomije in zmanjšanje razlike, ki ločuje večji del oseb od blaginje, ki jo uživajo nekateri (glej Evangelii gaudium, 53-55),« je dejal papež in nadaljeval, da višanje ravni revščine na svetovni lestvici kaže, kako neenakost presega usklajeno integracijo oseb in narodov. Kot je poudaril, je potreben in nujen ekonomski sistem, ki je pravičen, zanesljiv in zmožen odgovoriti na bolj radikalne izzive, pred katerimi se nahajata človeštvo in planet. »Spodbujam vas, da vztrajate na dolgi poti velikodušne solidarnosti in si prizadevate za vrnitev ekonomije in financ k etičnemu pristopu, ki podpira človeška bitja (ibid., 58),« je zatrdil Frančišek.

Pogled na nedavno zgodovino, še posebej na finančno krizo 2008, nam dokazuje, da zdrav ekonomski sistem ne sme biti osnovan na kratkoročnih profitih in na račun razvoja in dolgoročnih proizvodnih, trajnostnih in družbeno odgovornih investicijah.

Res je, da je podjetniška dejavnost »žlahten poklic« in »lahko je zelo rodoviten način podpore področju, na katerem deluje, predvsem če doume, da je ustvarjanje delovnih mest nujni delež njegove službe za skupno dobro« (Laudato si’, 129). Vendar pa, kot je spomnil sv. Pavel VI., se pravi razvoj ne more omejiti na zgolj ekonomsko rast, ampak mora pospeševati podporo vsakega človeka in vsega človeka (Populorum progressio, 14). »To pomeni mnogo več kot usklajevati obračune, izboljšati infrastrukture ali ponuditi večjo raznovrstnost potrošnega blaga,« je izpostavil papež. »Prej pomeni prenovo, očiščenje in okrepitev veljavnih ekonomskih modelov, ki so osnovani na našem osebnem spreobrnjenju in velikodušnosti v odnosu do oseb v stiski. Ekonomski sistem, ki je brez etičnih skrbi, ne vodi v pravičnejši družbeni red, ampak vodi v kulturo ‘uporabi in odvrzi’ potrošnega blaga in odpadkov. Nasprotno pa, ko priznamo moralno razsežnost ekonomskega življenja, ki je eden od mnogih vidikov družbenega nauka Cerkve, ki se mora v celoti spoštovati, smo zmožni delovati z bratsko ljubeznijo, s tem da želimo, iščemo in branimo dobro vseh in njihov celostni razvoj.«

Cilj Sveta za vključujoči kapitalizem je »razširiti na vse priložnosti in koristi našega ekonomskega sistema«. »Vaši napori nas spominjajo, da so tisti, ki se trudijo v ekonomskem in trgovskem svetu, poklicani služiti skupnemu dobremu, s tem da si prizadevajo za rast dobrin tega sveta in da vsem omogočijo dostop do njih (glej Evangelii gaudium, 203). Skratka, ne gre samo za ‘imeti več’, ampak za ‘biti več’. Kar je treba, je globoka prenova srca in misli, da bo človeška oseba tako lahko vedno postavljena v središče družbenega, kulturnega in ekonomskega življenja.«

Papež je članom Sveta izrazil hvaležnost in priznanje za njihovo delo: »Vaša navzočnost tukaj je torej znamenje upanja, kajti prepoznali ste vprašanja, h katerim je naš svet poklican pristopiti, ter imperativ odločnega delovanja za izgradnjo boljšega sveta. Izražam vam svojo hvaležnost za vaše prizadevanje za pospeševanje pravičnejše in bolj človeške ekonomije, ki je v liniji s temeljnimi načeli družbenega nauka Cerkve in upošteva celotno osebo, kakor tudi sedanje in prihodnje generacije. Inkluzivni kapitalizem, ki ne pušča zadaj nikogar, ki ne odvrže nobenega od naših bratov in sester, je žlahtna težnja, vredna vaših najboljših naporov.«

vir: http://nadskofija-ljubljana.si

Papež Frančišek je pri sredini katehezi med splošno avdienco začel razlagati drugi del najpomembnejše krščanske molitve očenaš, kjer Bogu izražamo svoje potrebe. Najprej imamo besedo, ki – kot je dejal papež – »diši po vsakdanjosti«. To je »kruh«. Očeta namreč prosimo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«

Jezusova molitev se začne s neogibno prošnjo, ki spominja na prošnjo berača: »Daj nam vsakdanji kruh!« Molitev izvira iz očitnega dejstva, na katerega pogosto pozabimo, da namreč nismo samozadostna bitja in da se vsak dan moramo hraniti.

V Svetem pismu vidimo, da se je za mnoge ljudi srečanje z Jezusom začelo z določenim vprašanjem. Kot je zatrdil papež, »Jezus ne pričakuje prefinjenih prošenj. Celotno človeško življenje s svojimi najbolj konkretnimi in vsakodnevnimi problemi lahko postane molitev.« V evangelijih najdemo množico beračev, ki prosijo za osvoboditev in rešitev. Nekdo prosi za kruh, drugi za ozdravitev, nekateri za očiščenje, spet drugi za vid ali da bi neka oseba lahko spet živela … »Jezus nikoli ne gre brezbrižno mimo teh prošenj in teh bolečin.«

Ko prosimo osnovne stvari za življenje

Jezus nas torej uči, naj Očeta prosimo za vsakdanji kruh. Uči nas, naj to storimo povezani z mnogimi moškimi in ženskami, za katere je ta molitev krik, pogosto skrit v notranjosti, ki spremlja zaskrbljenost vsakega dne. »Koliko mater in koliko očetov tudi danes hodi spat z mučno skrbjo, da jutri ne bodo imeli zadosti kruha za svoje otroke. Predstavljajmo si to molitev, kako se je ne moli v varnosti nekega udobnega stanovanja, ampak sredi negotovosti neke sobe, kjer manjkajo nujne stvari za življenje. Jezusove besede tako dobijo novo moč. Krščansko obzorje se začne na tej ravni,« je izpostavil papež.

Ne gre za urjenje asketov. Začne se pri realnosti, pri srcu in mesu oseb, ki živijo v stiski, ali pa živijo v razmerah, v katerih ni osnovnih stvari za življenje. Niti največji krščanski mistiki ne morejo zanemariti preprostosti te prošnje. »Oče, daj, da bo danes za nas in za vse potrebnega kruha.« In s kruhom mislimo tudi vodo, zdravila, hišo, delo … »Prositi, kar je nujno potrebno za življenje.«

Ne ‘moj’ kruh, ampak ‘naš’ kruh

Papež je opozoril, da kruh, za katerega prosi kristjan, ni »moj« kruh, ampak je »naš« kruh. Tako želi Jezus, ki nas uči, naj ga prosimo ne samo zase, ampak za vse bratstvo sveta. Če ne molimo na ta način, očenaš neha biti krščanska molitev. Če je Bog naš Oče, kako lahko pridemo pred Njega, ne da bi se med seboj držali za roke? In če si kruh, ki nam ga On daje, med seboj krademo, kako se lahko imenujemo njegovi otroci? Ta molitev vsebuje držo empatije in solidarnosti. V svoji lakoti čutim lakoto množic in torej prosim Boga, naj bo njihova prošnja uslišana. Jezus tako uči svojo skupnost, svojo Cerkev, da pred Boga prinaša potrebe vseh: »Vsi smo tvoji otroci, Oče, usmili se nas!«

Papež je spomnil na lačne otroke v državah, kjer je vojna, v Jemnu, Siriji, Južnem Sudanu. »Mislimo na te otroke in skupaj na glas recimo molitev ‘Oče, daj nam danes naš vsakdanji kruh’,« je povabil sveti oče in z zbranimi na Trgu sv. Petra prošnjo trikrat ponovil.

Kruh za vse, a pojedli so ga nekateri

Kruh, za katerega prosimo Gospoda v molitvi, nas bo nekega dne sodil. Grajal nas bo zaradi redke navade, ko smo ga razdelili z bližnjim. Bil je kruh, poklonjen vsemu človeštvu, a so ga pojedli le nekateri – ljubezen tega ne prenese. »Naša ljubezen tega ne more prenesti; Božja ljubezen ne more prenesti tega egoizma, da se ne razdeli kruha.«

Pomnožitev in razdelitev

Papež Frančišek je spomnil na enega od evangeljskih prizorov. Enkrat je pred Jezusom bila velika množica, bili so lačni ljudje. Jezus je vprašal, ali ima kdo kaj hrane, in našel se je samo en otrok, deček, ki je bil pripravljen razdeliti svojo zalogo, pet hlebov kruha in dve ribi. Jezus je to velikodušno dejanje pomnožil (glej Jn 6,9). Ta deček je razumel nauk očenaša, da namreč hrana ni zasebna lastnina, ampak je previdnost, ki jo je treba razdeliti z Božjo milostjo.

Resnični čudež, ki ga je naredil Jezus ta dan, ni toliko pomnožitev kot razdelitev. »Dajte to, kar imate, in jaz bom naredil čudež.« Jezus je s tem, ko je pomnožil ponujeni kruh, napovedal daritev sebe v evharističnem kruhu. Samo evharistija je zmožna potešiti lakoto po neskončnem in željo po Bogu, ki oživlja vsakega človeka, tudi v iskanju vsakdanjega kruha.

(vir:http://nadskofija-ljubljana.si/)

postni cas

»Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19).

V Vatikanu so objavili poslanico papeža Frančiška za letošnji postni čas, ki se začenja na pepelnično sredo, 6. marca. Papež v poslanici katoličane poziva k skromnosti in človečnosti ter nam polaga na srce, naj se odpovemo sebičnosti in zagledanosti vase. V letošnjem postu svoj pogled usmerimo v Jezusa, pa tudi v brate in sestre v stiski, ki potrebujejo našo pomoč, ter z njimi delimo svoje duhovne in materialne dobrine.

»Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19)

Dragi bratje in sestre,

vsako leto Bog po sveti materi Cerkvi »naklanja svojim vernikom, da se pripravijo z veseljem, očiščeni v duhu, na praznovanje velike noči […] in zajemajo iz skrivnosti odrešenja polnost novega življenja v Kristusu« (Postni hvalospev). Tako lahko hodimo od velike noči do velike noči k izpolnjevanju tistega odrešenja, ki smo ga že prejeli s Kristusovo velikonočno skrivnostjo: »Odrešeni smo bili namreč v upanju« (Rim 8,24). Ta skrivnost odrešenja, ki deluje v nas že med zemeljskim življenjem, je dinamičen proces, ki vključuje tudi zgodovino in celotno stvarstvo. Tako sveti Pavel pravi: »Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19). V tej luči vam želim ponuditi v razmislek nekaj izhodiščnih točk, ki nas bodo spremljale na poti spreobrnjenja v postnem času.

  1. Odrešenje stvarstva

Praznovanje svetega tridnevja Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, ki je vrhunec bogoslužnega leta, nas vedno znova vabi, da živimo pot priprave z zavestjo, da je naše življenje skladno s podobo Kristusa (prim. Rim 8,29), kar je neizmeren dar Božjega usmiljenja.

Ko živimo kot Božji otroci, odrešene osebe, ki se pustijo voditi Svetemu Duhu (prim. Rim 8,14) ter znajo prepoznati in udejanjati Božji zakon – začenši s tistim, ki je vpisan v naše srce in naravo –, delamo dobro tudi stvarstvu in sodelujemo pri njegovem odrešenju. Zato stvarstvo, kakor pravi sv. Pavel, željno pričakuje razodetje Božjih otrok kot tistih, ki uživajo milost Jezusove velikonočne skrivnosti in v polnosti živijo sadove, ki so namenjeni, da dozorijo v telesu samem. Ko Kristusova ljubezen preoblikuje življenje svetnikov v njihovem duhu, telesu in duši, slavijo Boga. Po molitvi, kontemplaciji in umetnosti vključujejo vse ustvarjeno v isto hvalnico, kot je čudovito izraženo v Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi svetega Frančiška Asiškega (prim. okrožnica Laudato si’, 87). Toda harmonijo, izhajajočo iz odrešenja, v svetu še vedno ogroža negativna moč greha in smrti.

  1. Uničujoča sila greha

Ko ne živimo kot Božji otroci, se pogosto do svojih bližnjih, do stvarstva in do sebe vedemo uničujoče. Tedaj se bolj ali manj zavestno odločimo, da bomo vse uporabljali po svoji volji. Zloraba tako postane gonilo našega delovanja. S svojim načinom življenja prekoračimo tiste meje človeškega življenja in narave, ki bi jih morali spoštovati. Živimo po nebrzdanih željah, ki jih Knjiga modrosti (prim. Mdr 2,1-11) pripisuje brezbožnim, torej tistim, ki iz svojega življenja izključijo Boga in upanje na prihodnost. Če ne hrepenimo po veliki noči k zarji vstajenja, živimo tako, kot je izraženo v besedah »Hočem vse in hočem takoj!« in »Več ni nikoli dovolj!«.

Vemo, da je vzrok za vsako zlo greh, ki vse od začetka človeštva prekinja občestvo z Bogom, drugimi in stvarstvom, s katerim smo povezani predvsem s svojim telesom. Prelom občestva z Bogom je popačil tudi harmoničen odnos z okoljem, v katerem smo poklicani živeti – vrt se je spremenil v puščavo (prim. 1 Mz 3,17–18). Gre za greh, ki človeka zavaja. Domišlja si, da je bog stvarstva in njegov absolutni gospodar, ter stvarstva ne uporablja z namenom, kot je želel Stvarnik, temveč za lastno korist in v škodo ustvarjenih bitij.

Ko se opusti Božjo postavo, postavo ljubezni, se uveljavi zakon močnejšega nad šibkejšim. Greh, ki biva v človekovem srcu (prim. Mr 7,20–23) in se izraža kot zavist, hlastanje po izrednem blagostanju, nezanimanje za blagor drugih in pogosto tudi za lastni blagor, privede do izkoriščanja stvarstva, oseb in okolja. Gre za nenasitno željo, ki se pojmuje kot pravica in ki prej ko slej pokonča tudi tistega, ki ga ima v lasti.

  1. Zdravilna moč pokore in odpuščanja

Za stvarstvo je nujno potrebno, da se Božji otroci, ki so postali »nova stvar«, razodenejo: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17). S tem lahko tudi stvarstvo »praznuje veliko noč«: odpre se novim nebesom in novi zemlji (prim. Apd 21,1). Pot k veliki noči nas spodbuja, da umijemo svoj obraz in prenovimo svoje krščansko srce ter s pokoro, spreobrnjenjem in odpuščanjem zaživimo vse bogastvo milosti velikonočne skrivnosti.

Ta »neučakanost«, to pričakovanje stvarstva bo našlo svojo dopolnitev, ko se bodo razodeli Božji otroci: ko bodo kristjani in vsi ljudje odločno vstopili v proces spreobrnjenja. Vse stvarstvo je skupaj z nami poklicano, »da se /…/ bo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok« (Rim 8,21). Post je zakramentalno znamenje tega spreobrnjenja. Kristjane kliče, da bi velikonočno skrivnost še bolj intenzivno in konkretno utelesili v svoje osebno, družinsko in družbeno življenje, še posebej po postu, molitvi in miloščini.

Postiti se pomeni naučiti se spremeniti svoj odnos do drugih in do ustvarjenih bitij: od skušnjave, da bi nasitili svojo požrešnost, preiti k sposobnosti trpeti zaradi ljubezni, ki lahko zapolni praznino v našem srcu. Moliti, da bi se znali odpovedati čaščenju samozadostnosti in lastnega jaza ter se znali predstaviti kot iskalci Gospoda in njegovega usmiljenja. Dajati miloščino, da bi izstopili iz nespameti živeti in kopičiti vse za nas same v utvari, da si zagotavljamo prihodnost, ki nam ne pripada. Tako bomo ponovno odkrili veselje Božjega načrta za stvarstvo in vsakega od nas, ki je v tem, da ljubimo Boga, svoje brate in sestre in ves svet ter v tej ljubezni najdemo svojo resnično srečo.

Dragi bratje in sestre, štiridesetdnevni »postni čas«, ki ga je Božji Sin preživel v puščavi, ima za svoj cilj, da puščavo stvarstva ponovno spremeni v tisti vrt občestva z Bogom, kakršen je bil pred izvirnim grehom (prim Mr 1,12–13; Iz 51,3). Naj bo naš postni čas hoja po isti poti, da bi povrnili Kristusovo upanje vsemu stvarstvu, »da se bo /…/ iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok« (Rim 8,21). Naj ta milostni čas ne izzveni v prazno. Prosimo Boga, naj nam pomaga pri resničnem spreobrnjenju. Opustimo sebičnost, pogled, usmerjen vase, in se obrnimo h Kristusovi veliki noči. Postanimo bližnji bratom in sestram v težavah, delimo z njimi svoje duhovne in materialne dobrine. Tako bomo sprejeli v svoje življenje Kristusovo zmago nad grehom in smrtjo ter v stvarstvo pritegnili njegovo moč, ki preobraža.

Iz Vatikana, 4. oktobra 2018, na god sv. Frančiška Asiškega.

Frančišek

(vir: http://nadskofija-ljubljana.si)

Sveti oče se je odločil povabiti vse vernike z vsega sveta k vsakodnevni molitvi rožnega venca med marijanskim mesecem oktobrom in se s tem združiti v občestvu ter pokori kot Božje ljudstvo v prošnji Sveti Božji Materi in svetemu nadangelu Mihaelu, da varujeta Cerkev pred hudičem, ki nas hoče vedno ločiti od Boga in med seboj.

Molitev Pod tvoje varstvo, s katero zaključimo molitev rožnega venca, se moli takole:

“Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica.”

Sveti oče s to prošnjo po priprošnji prosi vernike vsega sveta za molitev, da bi Sveta Božja Mati postavila Cerkev pod svoj varen plašč in jo tako obvarovala pred napadi hudiča, ki je velik tožnik in da bi se (Cerkev) vedno bolj zavedala svojih krivd, napak, zlorab storjenih tako v sedanjosti kot v preteklosti in bi si brez odlašanja prizadevala bojevati se, da ne bi prevladalo zlo.

Sveti oče tudi prosi, naj se v mesecu oktobru molitev rožnega venca zaključi z molitvijo Leona XIII.:

“Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju, bodi nam v pomoč zoper zlobnost in zalezovanje hudobnega duha. Ukroti naj ga vsemogočni Bog, ponižno zato prosimo. In ti vodnik nebeške vojske, satana in druge hudobne duhove, ki hodijo po svetu v pogubo duš, z Božjo pomočjo v pekel pahni. Amen.”

Več na: https://www.vaticannews.va/sl/svet/news/2018-09/papezevo-povabilo-k-molitvi-roznega-venca-v-mesecu-oktobru.html

papez sveti duh

Papež Frančišek je med splošno avdienco, ki je potekala na Trgu svetega Petra, govoril o tesni povezanosti med zakramentom birme in krščanskim uvajanjem. Dejal je, da je Sveti Duha dar, ki ga moramo skrbno varovati in mu biti poslušni, da bi v današnjem svetu odsevali Jezusa Kristusa.

Pred prejemom duhovnega maziljenja, ki potrdi in okrepi milost krsta, so birmanci poklicani obnoviti obljube, ki so jih prej naredili njihovi starši in botri. Sedaj so oni sami tisti, ki izpovejo vero v Cerkev, pripravljeni odgovoriti »Verujem« na vprašanja, ki jim jih nameni škof; pripravljeni predvsem verovati v Svetega Duha, ki je Gospod in daje življenje in ki jim je po zakramentu birme podeljen na poseben način kakor apostolom na binkoštni dan …

Avtor različnosti in Ustvarjalec enosti

Ker so za prihod Svetega Duha potrebna srca, zbrana v molitvi (glej Apd 1,14), škof, po tihi molitvi skupnosti, iztegne roke nad birmance in prosi Boga, naj jih napolni s svojim Duhom Paraklitom. Papež je izpostavil, da je Duh en sam (glej 1 Kor 12,4), a ko pride k nam, s sabo prinese bogastvo darov: modrosti, razumnosti, svéta, moči, vednosti, pobožnosti in strahu božjega. Po preroku Izaiji (glej Iz 11,2) je to sedem kreposti Duha, razlitih na Mesija za izpolnitev njegovega poslanstva. Tudi sveti Pavel opisuje obilen dar Duha, kar je ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobrota, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje (glej Gal 5,22). »En sam Duh razdeljuje številne darove, ki bogatijo eno samo Cerkev: je Avtor različnosti, a istočasno je Ustvarjalec enosti. Duh tako daje vsa ta bogastva, ki so med seboj različna, a na isti način ustvarja tudi harmonijo, torej enost vseh teh duhovnih bogastev, ki jih imamo mi kristjani,« je zatrdil papež.

Neizbrisen duhovni pečat

Po izročilu, izpričanem s strani apostolov, se Duh, ki dopolni milost krsta, posreduje preko polaganja rok (glej Apd 8,15-17; 19,5-6; Heb 6,2). Da bi se bolje izrazilo izlitje Duha, ki napolni birmance, se je k temu svetopisemskemu dejanju kmalu dodalo maziljenje z odišavljenim oljem, ki se imenuje krizma. To je ostalo v uporabi vse do danes, tako na Vzhodu kot Zahodu.

Kot je pojasnil Frančišek, je olje zdravilno in kozmetično sredstvo, ki zdravi telesne rane in odišavi kožo. Zaradi teh lastnosti ga je prevzela svetopisemska in liturgična simbolika, da bi izrazila delovanje Svetega Duha, ki posvečuje in prežema krščenca ter ga olepša s karizmami. Zakrament je potrjen z maziljenjem s krizmo na čelu, sklene pa ga škof s polaganjem rok in z besedami: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Sveti Duh je podarjen neviden dar, krizma pa je viden pečat. »Ko birmanec z odišavljenim oljem prejme znamenje križa na čelo, prejme torej neizbrisen duhovni odtis, ‘značaj’, ki ga še bolj popolno oblikuje po Kristusu in mu da milost, da med ljudmi širi prijeten vonj (glej 2 Kor 2,15),« je dejal papež.

V svetu odsevati Jezusa

Ob koncu kateheze je navedel še besede svetega Ambroža, namenjene novim birmancem: »Zapomni si, da si prejel duhovni pečat, in ohranjaj to, kar si prejel. Bog Oče te je zaznamoval, potrdil te je Kristus Gospod in v tvoje srce položil znamenje Duha.« Kot je dodal sveti oče, je Duh nezaslužen dar, ki ga je treba s hvaležnostjo sprejeti, pri tem pa narediti prostor za njegovo neizčrpano ustvarjalnost. »Je dar, ki ga je treba skrbno varovati, mu poslušno slediti, pustiti se oblikovati njegovi goreči ljubezni kakor vosek, da bi odsevali Jezusa Kristusa v današnjem svetu,« je sklenil.

vir: http://nadskofija-ljubljana.si

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.