Sveti oče se je odločil povabiti vse vernike z vsega sveta k vsakodnevni molitvi rožnega venca med marijanskim mesecem oktobrom in se s tem združiti v občestvu ter pokori kot Božje ljudstvo v prošnji Sveti Božji Materi in svetemu nadangelu Mihaelu, da varujeta Cerkev pred hudičem, ki nas hoče vedno ločiti od Boga in med seboj.

Molitev Pod tvoje varstvo, s katero zaključimo molitev rožnega venca, se moli takole:

“Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica.”

Sveti oče s to prošnjo po priprošnji prosi vernike vsega sveta za molitev, da bi Sveta Božja Mati postavila Cerkev pod svoj varen plašč in jo tako obvarovala pred napadi hudiča, ki je velik tožnik in da bi se (Cerkev) vedno bolj zavedala svojih krivd, napak, zlorab storjenih tako v sedanjosti kot v preteklosti in bi si brez odlašanja prizadevala bojevati se, da ne bi prevladalo zlo.

Sveti oče tudi prosi, naj se v mesecu oktobru molitev rožnega venca zaključi z molitvijo Leona XIII.:

“Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju, bodi nam v pomoč zoper zlobnost in zalezovanje hudobnega duha. Ukroti naj ga vsemogočni Bog, ponižno zato prosimo. In ti vodnik nebeške vojske, satana in druge hudobne duhove, ki hodijo po svetu v pogubo duš, z Božjo pomočjo v pekel pahni. Amen.”

Več na: https://www.vaticannews.va/sl/svet/news/2018-09/papezevo-povabilo-k-molitvi-roznega-venca-v-mesecu-oktobru.html

papez sveti duh

Papež Frančišek je med splošno avdienco, ki je potekala na Trgu svetega Petra, govoril o tesni povezanosti med zakramentom birme in krščanskim uvajanjem. Dejal je, da je Sveti Duha dar, ki ga moramo skrbno varovati in mu biti poslušni, da bi v današnjem svetu odsevali Jezusa Kristusa.

Pred prejemom duhovnega maziljenja, ki potrdi in okrepi milost krsta, so birmanci poklicani obnoviti obljube, ki so jih prej naredili njihovi starši in botri. Sedaj so oni sami tisti, ki izpovejo vero v Cerkev, pripravljeni odgovoriti »Verujem« na vprašanja, ki jim jih nameni škof; pripravljeni predvsem verovati v Svetega Duha, ki je Gospod in daje življenje in ki jim je po zakramentu birme podeljen na poseben način kakor apostolom na binkoštni dan …

Avtor različnosti in Ustvarjalec enosti

Ker so za prihod Svetega Duha potrebna srca, zbrana v molitvi (glej Apd 1,14), škof, po tihi molitvi skupnosti, iztegne roke nad birmance in prosi Boga, naj jih napolni s svojim Duhom Paraklitom. Papež je izpostavil, da je Duh en sam (glej 1 Kor 12,4), a ko pride k nam, s sabo prinese bogastvo darov: modrosti, razumnosti, svéta, moči, vednosti, pobožnosti in strahu božjega. Po preroku Izaiji (glej Iz 11,2) je to sedem kreposti Duha, razlitih na Mesija za izpolnitev njegovega poslanstva. Tudi sveti Pavel opisuje obilen dar Duha, kar je ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobrota, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje (glej Gal 5,22). »En sam Duh razdeljuje številne darove, ki bogatijo eno samo Cerkev: je Avtor različnosti, a istočasno je Ustvarjalec enosti. Duh tako daje vsa ta bogastva, ki so med seboj različna, a na isti način ustvarja tudi harmonijo, torej enost vseh teh duhovnih bogastev, ki jih imamo mi kristjani,« je zatrdil papež.

Neizbrisen duhovni pečat

Po izročilu, izpričanem s strani apostolov, se Duh, ki dopolni milost krsta, posreduje preko polaganja rok (glej Apd 8,15-17; 19,5-6; Heb 6,2). Da bi se bolje izrazilo izlitje Duha, ki napolni birmance, se je k temu svetopisemskemu dejanju kmalu dodalo maziljenje z odišavljenim oljem, ki se imenuje krizma. To je ostalo v uporabi vse do danes, tako na Vzhodu kot Zahodu.

Kot je pojasnil Frančišek, je olje zdravilno in kozmetično sredstvo, ki zdravi telesne rane in odišavi kožo. Zaradi teh lastnosti ga je prevzela svetopisemska in liturgična simbolika, da bi izrazila delovanje Svetega Duha, ki posvečuje in prežema krščenca ter ga olepša s karizmami. Zakrament je potrjen z maziljenjem s krizmo na čelu, sklene pa ga škof s polaganjem rok in z besedami: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Sveti Duh je podarjen neviden dar, krizma pa je viden pečat. »Ko birmanec z odišavljenim oljem prejme znamenje križa na čelo, prejme torej neizbrisen duhovni odtis, ‘značaj’, ki ga še bolj popolno oblikuje po Kristusu in mu da milost, da med ljudmi širi prijeten vonj (glej 2 Kor 2,15),« je dejal papež.

V svetu odsevati Jezusa

Ob koncu kateheze je navedel še besede svetega Ambroža, namenjene novim birmancem: »Zapomni si, da si prejel duhovni pečat, in ohranjaj to, kar si prejel. Bog Oče te je zaznamoval, potrdil te je Kristus Gospod in v tvoje srce položil znamenje Duha.« Kot je dodal sveti oče, je Duh nezaslužen dar, ki ga je treba s hvaležnostjo sprejeti, pri tem pa narediti prostor za njegovo neizčrpano ustvarjalnost. »Je dar, ki ga je treba skrbno varovati, mu poslušno slediti, pustiti se oblikovati njegovi goreči ljubezni kakor vosek, da bi odsevali Jezusa Kristusa v današnjem svetu,« je sklenil.

vir: http://nadskofija-ljubljana.si

Znamenje križa

Na Trgu sv. Petra je tudi danes potekala splošna avdienca, med katero je sveti oče imel katehezo o zakramentu krsta. V ospredje je postavil znamenje križa ter med drugim starše pozval, naj otroke naučijo, da se bodo znali prav pokrižati. Narediti znamenje križa namreč pomeni povedati sebi in drugim, komu pripadamo in kdo želimo biti.

Krst pomaga živeti povezani s Kristusom

Papež Frančišek je katehezo namenil pojasnjevanju obreda zakramenta krsta. Pomen krsta namreč pride v ospredje med njegovim obhajanjem. Če pogledamo bogoslužna dejanja in besede, lahko razumemo milost in namen tega zakramenta, ki ga je vedno treba na novo odkrivati. Krsta se spomnimo pri oškropitvi z blagoslovljeno vodo, kar se lahko naredi na začetku nedeljske maše, in tudi pri obnovitvi krstnih obljub med velikonočno vigilijo. »Kar se zgodi med obhajanjem krsta namreč spodbudi duhovno dinamiko, ki ostaja navzoča skozi vse življenje krščencev; zažene proces, ki omogoči, da živimo povezani s Kristusom v Cerkvi,« je izpostavil. Zato nas vrnitev k izviru krščanskega življenja vodi k boljšemu razumevanju daru, ki smo ga prejeli pri našem krstu, in k obnovitvi zavzetosti, da odgovorimo v tistem položaju, v katerem se danes nahajamo. »Obnoviti zavzetost, bolje razumeti ta dar, kar je krst, in spomniti se svojega krsta,« je povzel papež in spomnil, da je že pri katehezi prejšnjo sredo izpostavil, kako pomembno je vedeti za datum svojega krsta, saj je ta drugi rojstni dan.

Ime nas potegne iz anonimnosti

Pri sprejemu na začetku obreda se kandidata za krst najprej povpraša po njegovem imenu, kajti ime nakazuje identiteto osebe. Ko se predstavimo, povemo svoje ime in tako izstopimo iz anonimnosti. Brez imena ostanemo nepoznani, brez pravic in dolžnosti. Bog vsakega pokliče po imenu, ljubi nas kot posameznike, v konkretnosti naše zgodovine. »Krst prižge osebno poklicanost k življenju kot kristjanov, ki se bo razvijala vse življenje.« Terja oseben odgovor, ki se ga ne more izposoditi z nekim »kopiraj in prilepi«. »Krščansko življenje je namreč sestavljeno iz vrste klicev in odgovorov: Bog skozi leta kar naprej izgovarja naše ime, da na tisoče načinov odmeva njegov klic, naj postanemo podobni njegovemu Sinu Jezusu.« Ime je torej zelo pomembno. Starši razmišljajo o otrokovem imenu še preden se ta rodi. Tudi to je del pričakovanja otroka, ki bo po lastnem imenu dobil svojo edinstveno identiteto, po krščanskem življenju povezano z Bogom.

Znamenje križa

Da postanemo kristjani je seveda dar, ki prihaja od zgoraj. Vere ni mogoče kupiti, lahko pa zanjo prosimo in jo dobimo v dar. Krst je zakrament tiste vere, s katero ljudje, razsvetljeni z milostjo Svetega Duha, odgovorijo na Kristusov evangelij. Da bi zanetili in prebudili iskreno vero kot odgovor na evangelij, imamo formacijo katehumenov in pripravo staršev ter tudi poslušanje Božje besede med samim krstom.

Če odrasli katehumeni v prvi osebi izrazijo to, kar želijo prejeti od Cerkve v dar, otroke predstavljajo starši z botri. Pogovor z njimi jim pomaga izraziti željo, da otroci prejmejo krst in da ga opravi Cerkev. »Izraz vsega tega je znamenje križa, ki ga krstitelj in starši naredijo na čelu otroka. Znamenje križa izraža Kristusov pečat na tistem, ki mu bo pripadal, in pomeni milost odrešenja, ki nam jo je Kristus pridobil s svojim križem.« Papež je pripomnil, da je pomembno otroke naučiti, da se znajo prav pokrižati, saj se bodo tako znali pokrižati tudi, ko bodo odrasli.

Pokrižati se – pokazati svojo pripadnost

Križ izraža, kdo smo: naše govorjenje, mišljenje, gledanje, delovanje je v znamenju križa oziroma v znamenju Jezusove ljubezni vse do konca. Otroke se pokriža na čelu. Odrasle katehumene pa se pokriža tudi na ušesih, očeh, ustih, prsih in ramenih z naslednjimi besedami: »Prejmite znamenje križa na ušesih, da boste slišali Gospodov glas, na očeh, da boste videli Božjo slavo, na ustih, da boste govorili Božji besedi, na prsih, da bo po veri Kristus prebival v vaših srcih, na ramenih, da boste sprejeli nase Kristusov prijeten jarem.« Sveti oče je dodal, da kristjani postanemo v takšni meri, v kakršni se križ vtisne v nas kakor velikonočno znamenje in tudi na zunaj naredi viden krščanski način pristopanja k življenju. »Narediti znamenje križa, ko se prebudimo, pred jedjo, pred nevarnostjo, pred zaščito pred hudim, zvečer pred spanjem pomeni reči samim sebi in drugim, komu pripadamo in kdo želimo biti.« Zato je tudi zelo pomembno naučiti otroke, da se znajo prav pokrižati. Papež Frančišek je ob koncu kateheze še predlagal, da enako kot v cerkvi, lahko naredimo tudi doma in imamo v mali posodici blagoslovljeno vodo ter se vsakokrat, ko gremo od doma ali se vrnemo domov, pokrižamo z vodo in se spomnimo, da smo krščenci.

Papež med cvetjem

Papež Frančišek je med sredino splošno avdienco, ki je potekala na Trgu sv. Petra, sklenil cikel katehez o sveti maši. Govoril je o sklepnem obredu, ki je sestavljen iz duhovnikovega blagoslova in odslovitve ljudstva. Bogoslužje se začne z znamenjem križa, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, ter se v imenu Trojice tudi sklene.

Slaviti Gospoda s svojim življenjem

»Ko se maša zaključi, se začne prizadevanje za krščansko pričevanje,« je dejal sveti oče med katehezo. Kristjani namreč ne gredo k maši, da bi opravili tedensko nalogo, potem pa nanjo pozabili. K maši gredo, da bi bili soudeleženi pri Gospodovem trpljenju in vstajenju in zatem še bolj živeli kakor kristjani – da bi si prizadevali za krščansko pričevanje. Cerkev zapustimo, da bi »šli v miru« in ponesli Božji blagoslov v vsakdanje dejavnosti, v svoje domove, v delovna okolja, med skrbi zemeljskega mesta, da bi »slavili Gospoda s svojim življenjem«. Vsakokrat ko grem od maše, moram oditi boljši, kot sem bil, preden sem šel k maši, imeti več življenja, več moči, več volje za krščansko pričevanje, je dejal papež. Po evharistiji, Gospod Jezus vstopi v nas, v naše srce in v naše meso, da bi lahko »v življenju izrazili v veri prejeti zakrament«.

Postati evharistični moški in ženske

Od obhajanja do življenja, torej, zavedajoč se, da se maša dopolni v konkretnih izbirah tistega, ki je v prvi osebi vključen v Kristusove skrivnosti. »Ne smemo pozabiti, da evharistijo obhajamo, da bi se naučili postati evharistični moški in ženske,« je izpostavil papež. To pomeni pustiti, da Kristus deluje v naših dejanjih, da so njegove misli naše misli, njegova čustva naša čustva, njegove izbire naše izbire. To je krščanska svetost: delati, kakor je delal Kristus. To jasno izrazi sv. Pavel, ko govori o svoji podobnosti z Jezusom: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,19-20).

Po papeževih besedah je ravno to krščansko pričevanje. Pavlova izkušnja razsvetljuje tudi nas: v takšni meri, v kakršni omrtvičimo svoj egoizem, torej pustimo umreti tistemu, kar se upira evangeliju in Jezusovi ljubezni, se v nas ustvarja večji prostor za moč njegovega Duha. »Kristjani so moški in ženske, ki si pustijo razširiti dušo z močjo Svetega Duha, potem ko so prejeli Kristusovo telo in kri. Pustite si razširiti dušo,« je papež pozval zbrane na avdienci. Ne duše, ki so ozke in zaprte, majhne in egoistične, ampak prostrane duše, velike duše, z velikimi obzorji. »Pustite si razširiti dušo z močjo Svetega Duha, potem ko ste prejeli Kristusovo telo in kri,« je še enkrat spodbudil.

Ker se resnična navzočnost Kristusa v posvečenem kruhu z mašo ne konča, se evharistijo hrani v tabernaklju za obhajanje bolnikov in za tiho čaščenje Gospoda v presvetem zakramentu. Evharistično bogočastje zunaj maše, tako v zasebni kot v skupnostni obliki, nam namreč pomaga ostati v Kristusu.

Sadovi maše so namenjeni zorenju

Sadovi maše so namenjeni zorenju vsakodnevnega življenja. Papež Frančišek je to ponazoril s prispodobo, da je maša kakor pšenično zrno, ki potem v običajnem življenju raste in zori po dobrih delih in držah, ki so podobne Jezusovim. Sadovi maše so torej namenjeni zorenju v vsakdanjem življenju. Ko »povečuje naše zedinjenje s Kristusom«, evharistija obnavlja milost, ki nam jo je Duh dal po krstu in birmi, da bi naše krščansko pričevanje bilo verodostojno (glej KKC, 1391-1392). Ko v naših srcih prižiga božjo ljubezen, nas evharistija ločuje od greha. »Čim bolj smo deležni Kristusovega življenja in čim bolj napredujemo v njegovem prijateljstvu, tem težje je za nas, da bi prelomili prijateljstvo z njim s smrtnim grehom« (KKC, 1395). Redno pristopanje k evharistični gostiji obnavlja, krepi in poglablja vez s krščansko skupnostjo, kateri pripadamo, v skladu z načelom, da evharistija naredi Cerkev, poveže nas z vsemi (glej KKC, 1396). Evharistija prav tako »nalaga obveznosti v odnosu do drugih, predvsem do ubogih«. Naučiti se je treba preiti od Kristusovega mesa k mesu bratov, v katerih nas čaka, da bi ga prepoznali, mu služili, ga častili in ljubili (glej KKC, 1397).

Naj bo v našem življenju cvetje upanja, vere in dobrih del

Ker imamo zaklad zedinjenja s Kristusom v lončenih posodah, potrebujemo nenehno vračanje k svetemu oltarju, dokler ne bomo v raju v polnosti okušali blagoslov Jagnjetove poročne gostije (glej Raz 19,9), je papež dejal ob koncu kateheze. »Zahvalimo se Gospodu za pot ponovnega odkrivanja svete maše, ki smo jo opravili skupaj. Pustimo se z obnovljeno vero pritegniti k temu resničnemu srečanju z Jezusom, mrtvim in vstalim za nas, z našim sodobnikom. Naj bo naše življenje vedno cvetoče kakor velika noč, s cvetjem upanja, vere in dobrih del. Naj vedno najdemo moč v evharistiji, v združenosti z Jezusom,« je dejal papež Frančišek, ki je že na začetku kateheze voščil za praznik velike noči in zbrane na Trgu sv. Petra povabil, da so skupaj voščili tudi Benediktu XVI.

»To slovesnost smo začeli zunaj, potopljeni v temo noči in mraz, ki jo spremlja. Čutimo težo tišine pred Gospodovo smrtjo; tišine, v kateri se more prepoznati vsakdo imed nas in ki se spušča globoko v špranje srca učenca, ki pred križem ostane brez besed.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med velikonočno vigilijo v baziliki sv. Petra, preden je krstil osem katehumenov: štiri iz Italije ter po enega iz Albanije, Peruja, Nigerije in Združenih držav Amerike.

Ure učenca, ki je onemel pred bolečino, pred zavedanjem o svojih dejanjih

»To so ure učenca, ki je onemel pred bolečino, ki jo je povzročila Jezusova smrt: kaj reči pred to stvarnostjo? Učenec, ki ostane brez besed, ko se zave svojih rekacij v času ključnih ur Gospodovega življenja: pred krivico, ki je obsodila Učitelja, so bili učenci tiho; pred obrekovanji in lažnimi pričevanji, ki jih je doživljal Učitelj, so učenci molčali. Med težkimi in bolečimi urami trpljenja so učenci na dramatičen način izkusili svojo nesposobnost, da bi tvegali in govorili v Učiteljev prid; še več, zatajili so ga, se skrili, pobegnili, bili so tiho. (prim. Jn 18,25-27)

Noč današnjega učenca

Je noč tišine učenca, ki otrpne in ohromi, ki ne ve, kam iti pred tolikimi bolečimi situacijami, ki ga tlačijo in obdajajo. Je današnji učenec, obnemel pred stvarnostjo, ki se mu vsiljuje in mu daje čutiti ter, kar je še huje, ga prepriča, da ni mogoče storiti ničesar, da bi premagali tolike krivice, ki jih na lastni koži živi toliko naših bratov.

Je učenec, ki je pretresen, ker je potopljen v zatiralno rutino, ki mu vzame spomin, utiša upanje ter ga navadi na “vedno se je delalo tako”. Je onemel in temačen učenec, ki se navadi in sprejme za nekaj običajnega Kajfov izraz: “Ne pomislite, da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade vas narod!” (Jn 11,50)

Sredi naših tišin bodo začeli vpiti kamni

In sredi naših tišin, kadar molčimo na tako neizpodbiten način, bodo začeli vpiti kamni (prim. Lk 19,40) ter dali prostor največjemu oznanilu, ki ga je zgodovina kadarkoli mogla obseči: “Ni ga tukaj. Vstal je.” (Mt 28,6). Kamen pred grobom je zavpil in s svojim krikom oznanil vsem novo pot. Stvarstvo je bilo prvo, ki je odmevalo o zmagi Življenja nad vsemi stvarnostmi, ki so želele utišati in onemogočiti veselje evangelija. Kamen groba je bil prvi, ki je poskočil ter na svoj način intoniral pesem hvale in navdušenja, veselja in upanja, katere smo se vsi povabljeni udeležiti.

Oznanilo, ki ohranja naše upanje: Ni ga tukaj … Vstal je!

In če smo včeraj z ženami zrli “tistega, ki so ga prebodli” (Jn 19,37; prim Zah 12,10), smo danes z njimi poklicani zreti prazen grob in poslušati angelove besede: “Ne bojte se […] Vstal je.” (Mt 28,5-6) Besede, ki želijo doseči naša najgloblja prepričanja in gotovosti, naš način presojanja in soočanja vsakdanjih dogodkov; posebej naš način odnosa z drugimi. Prazen grob želi izzvati, premakniti, izprašati, predvsem pa nas želi spodbuditi, da bi verovali in zaupali, da se Bog “zgodi” v kakršnikoli situaciji, v katerikoli osebi in da njegova luč lahko doseže najbolj nepredvidljive in zaprte kotičke obstoja. Vstal je od smrti, vstal je s kraja, od katerega nihče ni pričakoval ničesar; in čaka nas – kakor je čakal žene – da bi nas napravil za deležne njegovega dela zveličanja. To je temelj in moč, ki ju imamo kot kristjani, da porabimo svoje življenje in svojo energijo, inteligenco, čustva in voljo za iskanje in predvsem za ustvarjanje posti dostojanstva. Ni ga tukaj … Vstal je! To je oznanilo, ki ohranja naše upanje in ga preoblikuje v konkretna dejanja dejavne ljubezni. Kako potrebujemo, da bi dopustili, da ta izkušnja mazili našo krhkost! Kako potrebujemo, da bi bila naša vera prenovljena, da bi bila naša kratkovidna obzorja postavljena pod vprašaj in prenovljena s tem oznanilom! On je vstal in z Njim vstaja naše ustvarjalno upanje, da bi soočali sedanje težave, saj vemo, da nismo sami.

Obhajati Veliko noč pomeni ponovno verjeti, da Bog prodira v naše zgodovine

Obhajati Veliko noč pomeni ponovno verjeti, da Bog prodira in ne neha prodirati v naše zgodovine, izzivajoč naša enolična in hromeča določila. Obhajati Veliko noč pomeni dopustiti, da Jezus premaga tisto malodušno držo, ki nas mnogokrat oblega in poskuša pokopati vsakršno vrsto upanja.

Kamen je opravil svoj del, prav tako tudi žene. Zdaj smo na vrsti mi

Kamen groba je opravil svoj del, žene so opravile svojo del, zdaj je povabilo ponovno namenjeno vam in meni: povabilo, da prekinemo s ponavljajočimi se navadami, da prenovimo svoje življenje, svoje izbire in svoj obstoj. Povabilo, ki nam je namenjeno tam, kjer se nahajamo, v tem, kar delamo in smo; z “deležem moči”, ki jo imamo. Želimo sodelovati pri tem oznanilu življenja ali pa bomo ostali nemi pred dogodki?

Ni ga tukaj, vstal je! In čaka te v Galileji, vabi te, da se vrneš v čas in na kraj prve ljubezni, da bi ti rekel: “Ne boj se, hodi za menoj.”«

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.