vsi sveti rajni 1

2. novembra se Cerkev spominja vseh vernih rajnih.

Rimski martirologij ali koledar, v katerem so zaznamovali sprva obletnice svetih mučencev, kasneje pa tudi drugih od Cerkve razglašenih svetnikov, naznanja spomin vseh vernih rajnih s temi jedrnatimi besedami: »Danes je slovesni spomin vseh umrlih vernikov. Pravkar se je Cerkev kot skupno nežna čuteča mati potrudila, da bi poveličevala s primernimi slavospevi vse svoje otroke v nebeškem veselju. Zdaj pa bi v svoji materinski skrbi vsem svojim otrokom, ki trpijo v kraju očiščevanja, s svojo mogočno priprošnjo pri Kristusu, svojem Gospodu in Ženinu, rada pomagala, da bi čim prej mogoče bili sprejeti v občestvo nebeščanov.«

Pri nas se je za današnji spominski dan vseh rajnih udomačilo ime ‘verne duše’ in verni ljudje prosimo za svoje pokojne, ki so morda še v kraju očiščevanja in zorenja za nebesa. Temu kraju ali pravzaprav stanju pravimo vice. To stanje nastopi takoj po smrti za tiste duše, ki imajo v sebi božje življenje posvečujoče milosti, pa še niso zadostile za grehe, ki so jih v življenju storile, ali pa jih teži krivda malih grehov. Kako dolgo traja očiščevanje v vicah pri posameznih dušah, tega ne moremo vedeti. Same si te duše ne morejo pomagati; čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi, ki spadamo še k ‘potujoči Cerkvi’. S svojo priprošnjo jim morejo pomagati tudi zveličani v nebesih. Temelj za to je tisto nadnaravno dejstvo, ki ga izraža člen apostolske vere: »Verujem v občestvo svetnikov.«

Novi Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Cerkev je že od prvih časov dalje častila spomin svojih rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev, da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga. Cerkev priporoča tudi miloščino, odpustke in spokorna dela v korist rajnim.« Glede odpustkov isti Katekizem uči: »Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov. Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe. Odpustite moremo naklanjati ali živim ali rajnim.« V prvih osmih dneh novembra Cerkev za obisk pokopališča in molitev za rajne naklanja popolni odpustek. Prav tako dobi odpustek v vseh cerkvah in javnih kapelah na dan 1. in 2. novembra, ali prejšnjo ali naslednjo nedeljo, kdor moli vsaj očenaš in vero in je bil pri spovedi in obhajilu ter moli po namenu svetega očeta.

Nauk Cerkve o odpustkih

Spominu vernih rajnih je posvečen že popoldan praznika Vseh svetih. Tako je bilo že od začetka današnjega ‘spomina vseh vernih rajnih’, ki sega skoraj tisoč let nazaj. Spomin ima svoj izvor v odredbi sv. Odila, opata v Clunyju, ki je leta 998 ukazal vsem sebi podrejenim samostanom, naj 1. novembra popoldne po vseh cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi naj molijo večernice za mrtve, drugi dan pa naj za mrtve opravijo slovesen oficij (molitveno bogoslužje) in darujejo zanje sveto mašo ter delijo miloščino. Lepa, ganljiva navada se je hitro razširila in v naslednjih stoletjih se je udomačila povsod po Evropi. Sredi stisk prve svetovne vojne je papež Benedikt XV. leta 1915 dovolil, da vsak duhovnik daruje na ta dan tri svete maše za rajne. Vernih duš dan se je priljubil tudi slovenskemu vernemu človeku in z njim so povezani nekateri lepi ljudski običaji.

Vir: Revija Ognjišče

Hieronim30. septembra goduje sv. Hieronim, ki ga Cerkev časti kot prevajalca in razlagalca Svetega pisma ter enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. V zgodovino Cerkve se je zapisal predvsem s prevodom celotnega Svetega pisma v latinščino.


Tedanji papež Benedikt XVI. je pri dveh splošnih avdiencah v Rimu, dne 7. in 14. novembra 2007, spregovoril o cerkvenem učitelju svetem Hieronimu. Dne 7. novembra je papež Benedikt XVI. v svojem krajšem nemškem nagovoru povedal je, da je bil sv. Hieronim rojen v današnji Ljubljani v Sloveniji:

»V današnji katehezi bi rad predstavil cerkvenega očeta Hieronima. Bil je rojen leta 347 v Stridonu, v današnji Ljubljani v Sloveniji, v krščanski družini.  /Er wurde 347 in Stridon, dem heutigen Ljubljana in Slovenien, in einer christlichen Familie geboren./  Po svojem krstu leta 366 si je kmalu izbral asketsko-meniški življenjski slog. Nekaj časa je prebival v Antiohiji in Carigradu, kjer si je pridobil zelo dobro znanje grškega in hebrejskega jezika. Od leta 382 do 385 je bil v Rimu kot tajnik in svetovalec v službi papeža Damaza. Po njegovi smrti so ga različne napetosti in spori, ki so bili tudi značajsko pogojeni, nagnili k preselitvi v Betlehem, kjer je v krogu meniških tovarišic in tovarišev preživel zadnja tri desetletja pred svojo smrtjo leta 419 ali 420. V središču življenja in dela svetega Hieronima je bilo Sveto pismo. Z veliko skrbnostjo in v zvestobi izvirnim besedilom je prevedel velik del Svetega pisma v latinski jezik, pisal komentarje k mnogim svetopisemskim knjigam in si predvsem prizadeval, da bi tudi svoje mišljenje in delovanje povsem uravnaval  po Božji besedi«  (Benedikt XVI., Die Kirchenväter, Benno Verlag, Leipzig 2008, str. 158).

***

»Neposredno po katehezi pretekle srede o življenju svetega Hieronima bi danes rad podal kratek pregled njegovega mišljenja. Da bi odkrili duhovni zaklad tega cerkvenega očeta, ga moramo najprej razumeti kot vernega kristjana. V središču njegovega mišljenja je Kristus, Očetova Beseda in resnično življenje, ki ga skuša Hieronim vedno globlje spoznavati v študiju Svetega pisma. To posrečeno izraža njegov znameniti stavek: »Nepoznanje Svetega pisma pomeni nepoznanje Kristusa«, ki se ponovi tudi v dokumentu drugega vatikanskega koncila (Dei Verbum, BR 25).

Svetnik vabi vernike, naj se dobro seznanijo s Svetim pismom. Sveto pismo je orodje, po katerem nam hoče Bog spregovoriti vsak dan. Seveda potrebujemo molitev in prošnjo za Svetega Duha, da bi napredovali v razumevanju Božje besede. Na tej poti se kristjan uči spoznavati svojega Gospoda tudi v delih ljubezni do bližnjega. Nauči se oblačiti Kristusa v ubogih, ga srečevati v trpečih, nahraniti v lačnih in mu dati zatočišče v brezdomcih. Verniki so poklicani k izpopolnjevanju svojega duhovnega življenja, kar je mogoče doseči s stalno budnostjo, z odpovedjo, z delovno vnemo in pokorščino. Cerkveni oče Hieronim ve in nam govori: Božja beseda nam ljudem odpira poti življenja in svetosti«  (Benedikt XVI., Die Kirchenväter, Benno Verlag, Leipzig 2008, str. 164).

Prevedel Anton Štrukelj


»Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna tudi, kaj je božja moč in njegova modrost: nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa,« je zapisal sv. Hieronim, ki ga Cerkev časti kot prevajalca in razlagalca Svetega pisma ter enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. V zgodovino Cerkve se je zapisal predvsem s prevodom celotnega Svetega pisma v latinščino, ki ga je v nekaj desetletjih pripravil sam, in je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno vzbujalo občudovanje. Zaslovel pa je tudi z bistrimi razlagami Svetega pisma in z drugimi spisi, zlasti asketskimi.

Hieronim (grško “človek s svetim imenom”) se je rodil okoli leta 345 v mestu Stridon na meji z Dalmacijo, južno od črte Akvileja-Emona, morda na sedanjih slovenskih tleh (obstaja več domnev). Starši so bili premožni in so bistrega sina poslali v šole, najprej v Milan, nato v Rim. Imel je čudovit spomin in izreden dar za učenje jezikov. Nekaj časa se je družil z veseljaško mladino. Proti koncu rimskih študij se je vpisal med katehumene in na velikonočno vigilijo leta 366 ga je papež Liberij krstil. To je zanj pomenilo začetek novega življenja. Veliko je potoval in si širil obzorje. Leta 370 je šel v Oglej, kjer se je pridružil občestvu, v katerem so prebirali Sveto pismo in razpravljali o bogoslovnih vprašanjih. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni (Ljubljani). Pot ga je zanesla na Vzhod, v sirsko Antiohijo, kjer se je učil grščine in hebrejščine ter se poglabljal v študij Svetega pisma. Tri leta je preživel kot spokornik v puščavi, pa je uvidel, da to ni zanj. Leta 379 se je dal posvetiti za duhovnika in se spet odpravil na pot. Ustavil se je v Carigradu pri škofu Gregorju Nacianškem, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Leta 382 je prišel v Rim in papež Damaz ga je izbral za tajnika. Spoznal je njegovo učenost in spodbudil ga je, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Najprej je pregledal evangelije nato še druge knjige Nove zaveze. V Rimu je postal duhovni voditelj pobožnih žen, katerim je razlagal Sveto pismo. Papež Siricij, ki je na Petrovem sedežu nasledil Damaza, ni kazal posebnega zanimanja za Hieronimovo delo, zato je sklenil zapustiti Rim in se za zmeraj preseliti na Vzhod. To je storil leta 385.

Ko je prišel v Palestino, je Hieronim kot romar in raziskovalec obiskal najprej kraje, omenjene v Svetem pismu, nato je odšel v Egipt. Leta 386 se je s svojimi spremljevalci vrnil v Betlehem, kjer je vodil moški samostan; od takrat Palestine ni več zapustil. Tedaj se je za Hieronima začelo obdobje prizadevnega dela, ki je trajalo skoraj trideset let. Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil prevajanju in pisanju. V Betlehemu je napisal svoja najpomembnejša bogoslovna in asketska dela, tam je dokončal svoje življenjsko delo – prevod – Svetega pisma Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine. To je bilo delo, ki bi dandanes za več let zaposlilo množico strokovnjakov, on pa ga je opravil sam (pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev) in sicer tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo rimskokatoliške Cerkve. Delal je do zadnjega, k večnemu počitku je odšel 30. septembra, najverjetneje leta 420 in na ta dan je njegov god v svetniškem koledarju vesoljne Cerkve.

Silvester ČUK (Vir: ognjisce.si)

Svečnica

Prvotno ime današnjega praznika je bilo Marijino očiščevanje. Po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako ‘očistiti’. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ne bi obvezoval. Vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi tukaj pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila je Božjo postavo.
Evangelist Luka v poročilu o njenem obisku v jeruzalemskem templju omenja srečanje s starčkom Simeonom. Ta je v videnju spoznal, kdo je Dete, ki ga pestuje ta mlada žena. Pristopil je, ga vzel v naročje in spregovoril sloviti preroški spev: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov; luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.«
Spomin na ta dogodek je prva Cerkev v Jeruzalemu obhajala že ob koncu 4. stoletja. Praznovanje je bilo zelo slovesno: obsegalo je procesijo, pridigo in mašo, sprva pa še ni imelo posebnega imena. Ko se je praznovanje širilo, je dobilo ime ‘srečanje’ – po srečanju s starčkom Simeonom in Ano v jeruzalemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval “luč v razsvetljenje poganov”. Na te besede starčka Simeona se naslanja starodavni bogoslužni obred blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča že znamenita romarica Silvija v svojem znanem spisu s konca 4. stoletja, ki se nanaša na Jeruzalem. Za Rim imamo poročilo o tem obredu in o procesiji iz ene cerkve v drugo iz časa papeža Sergija L, ki je vodil Cerkev v letih od 687 do 692. 

Pomen tega obreda je jedrnato izražen v tretji prošnji blagoslova sveč: »Gospod Jezus Kristus, prava luč, ki razsvetljuješ vsakega človeka, ki pride na ta svet – kakor te luči, z vidnim ognjem prižgane, preganjajo nočne temine, tako naj bodo tudi naša srca razsvetljena z nevidnim ognjem, to je, z lučjo Sv. Duha, in brez sleherne grešne slepote, da bomo mogli gledati z očiščenim duhovnim očesom, kar ti je všeč in našemu zveličanju v korist, ter da bomo tako po temnih nevarnostih tega sveta zaslužili priti k neminljivi svetlobi.«

Po tem obredu blagoslavljanja sveč nam “je praznik znan kot svečnica, praznik sveč, praznik luči. Hrepenenje po svetlobi je med prvobitnimi značilnostmi človeške narave,” piše slovenski etnograf dr. Niko Kuret. Cerkev, ki je uvedla na ta dan blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkven obred: v njem je ‘luč’ prispodoba Mesija, ki ‘razsvetljuje človeštvo’, mu razodeva smisel sveta in življenja.

vir: Revija Ognjišče

Jezusov Krst Janez Wolf

Praznik Jezusovega krsta je povezan s praznikom Gospodovega razglašenja, ki je 6. januarja, saj je Bog med krstom v Jordanu izpričal, da je Jezus 
njegov ljubljeni sin.

Evangelist Matej Jezusov krst[1] v reki Jordan opisuje kot eno od Božjih razodetij: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (prim. Mt 3,17). Krst v Jezusovem življenju predstavlja prelomnico, ki ločuje njegovo zasebno in skrito življenje od javnega delovanja. Pred krstom je Jezus živel neopazno, o čemer pričajo tudi skopi svetopisemski zapisi. Po krstu pa je začel javno delovati: poklical je prve apostole, oznanjal svoj nauk, delal čudeže in ozdravljal bolne, o čemer poročajo evangeljska besedila.

O Jezusovem krstu poročajo trije sinoptiki kot začetnem dogodku Jezusovega javnega delovanja (prim. Mt 3,13-17; Mr l, 16-1 l; Lk 3, 21-22). Jezus je sam o sebi vedel, da je tisti Božji služabnik, o katerem je bilo napovedano, da bo naložil nase grehe mnogih (prim. Iz 53). Ko je prišel od Očeta določen čas se je, čeprav je bil brez greha, uvrstil med grešnike, ki so od Janeza Krstnika prejemali krst pokore. Kakor vedno in v vseh stvareh je hotel tudi s prejemom Janezovega krsta izpolniti Očetovo voljo. Kot Jagnje, ki odjemlje grehe sveta (prim. Jn l, 29), je hotel nepokorščino in napuh prvega Adamovega greha in greha vseh Adamovih potomcev popraviti s ponižnostjo in pokorščino. Jezusov krst v Jordanu je že naznanjal in pripravljal njegov dokončni odrešitveni krst – smrt na križu (prim. Lk 12, 50 ). S krstom je Jezus tako rekoč uradno potrjen v svoji odrešenjski službi. Oče in Sveti Duh sta poroka da je res božji Sin in ga predstavita svetu, da bi svet sprejel njegovo oznanilo.[2]

Zakrament krsta
V Katoliški Cerkvi poznamo sedem zakramentov,[3] med katerimi je prvi krst. Zakrament krsta je predpogoj za prejem drugih zakramentov. Krščenci ga običajno prejmejo v prvem letu življenja, s čimer postanejo člani Cerkve. Voda, s katero krščevalec pri krstnem obredu oblije novokrščenca, je simbol očiščenja in ponazarja novo življenje. Ta zakrament izbriše človekov izvirni greh in mu povrne dostojanstvo Božjega otroka. Znamenje tega dostojanstva je maziljenje s svetim oljem – krizmo, ki je sestavni del krstnega obreda.

Odrasli, ki želijo postati kristjani in prejeti zakrament krsta, se imenujejo katehumeni. V krščansko življenje se uvajajo postopoma, obdobje uvajanja pa se imenuje katehumenat.


[1] Jezusov krst (prim. Mt 3,13–17): Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«– O Jezusovem krstu poročata tudi evangelista Marko in Luka. Prim. Mr 1,9–11 in Lk 3,21–22.

[2] Prim. France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti, 83.

[3] Krst, birma in evharistija (zakramenti uvajanja v krščanstvo); spoved in bolniško maziljenje (zakramenta ozdravljanja) ter mašniško posvečenje in zakon (zakramenta služenju občestva in poslanstva). Prim. Kompendij Katekizma Katoliške Cerkve, str. 93–118. Besedilo je dostopno tudi na spletni povezavi:             http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjigarna/0C789346B7B962AFC125720A0044384F/$FILE/KOMPENDIJ_M.PDF

vir:https://katoliska-cerkev.si/

Koledar adventno-božično-novoletnih praznikov 2018
Koledar adventno-božično-novoletnih praznikov 2018

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.