Procesija za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi

Praznik svetega rešnjega telesa, nima stalnega datuma, in se tradicionalno praznuje drugi četrtek po binkoštih oz. na prvi četrtek po nedelji Svete Trojice. Na ta dan obhajamo Jezusovo navzočnost v zakramentu sv. Rešnjega telesa in krvi - evharistije, ki je središče krščanske vere in zakramentalnega življenja vernih. Bistvo praznika je čaščenje posvečene hostije. Izraz evharistija prihaja iz grškega glagola eucharistein, ki pomeni zahvaljevati se. Evharistija je primarni zakrament predvsem zato, ker je pri drugih zakamentih prisotno deleženje pri neki Kristusovi kreposti, pri evharistiji pa je vsebovon Kristus sam, učlovečena Beseda, glavni avtor zakramentov. Sama v sebi je evharistija najprej zakrament Božje ljubezni do ljudi, kot jo označuje tridentinski koncil. Nato je zakrament edinosti Cerkve, saj se z evharistijo izrazi in hkrati uresničuje edinost Božjega ljudstva. Po krščanskem verovanju se hostija in vino pri evharističnem obredu spremenita v Jezusovo telo in kri - tako, da materialno ostaneta kruh in vino, v substancialnem pomenu pa postaneta Jezusovo telo in kri. Posvečena hostija zato pomeni realno Jezusovo navzočnost in zato kristjanom predstavlja Najsvetejše.

CiborijPosvečene hostije se hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci. Monštranca je sveta posoda, umetniško izdelana, s podstavkom in stekleno odprtino, v katero se postavi sveta hostija v javno češčenje. Namen Hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije. Pri nas je ta dan tudi celodnevno čaščenje, po večerni sveti maši pa bo procesija. Prvoobhajanci so povabljeni k sodelovanju, tako da bodo oblečeni v bela oblačila in bodo posipali cvetje.

Brezjanska Marija

V Katoliški Cerkvi 24. maja obhajamo praznik Marije Pomočnice kristjanov oz. Marija Pomagaj.

K nastanku praznika sta pripomogla dva zgodovinska dogodka. V času papeža Pija V. (1566–1572) so dežele okrog sredozemskega morja ogrožali Turki. Zbral je 222 ladij in 40.000 vojakov, ki so se kleče izročili Marijinemu varstvu. Vnela se je huda bitka, v kateri so osvobodili 15.000 krščanskih sužnjev. Na tej osnovi je papež Pij V. Božji materi Mariji dal naziv Pomočnica kristjanov, ki je od tedaj tudi sestavni del litanij Matere Božje.

Na praznik Marije Pomočnice kristjanov oz. Marije Pomagaj se spominjamo vrnitve papeža Pija VII. (1800–1823) iz Napoleonovega ujetništva v Rim. Cesar Napoleon je v okviru vojaških pohodov zasedel tudi Rim in 17. maja 1809 razglasil ukinitev papeške države. Hkrati je ukazal, naj papeža ujamejo in odpeljejo v Francijo, kjer je trpel lakoto in pomanjkanje. Papež Pij VII. je bil brez strežaja, spovednika, vzeli pa so mu tudi brevir, knjige in pisala.

Leta 1814 se je zgodil preobrat. Napoleon je bil premagan in odstavljen in leta 1815 poslan v izgnanstvo. Odstop je podpisal v Fontainebleauju pri Parizu, kamor je dal zapreti tudi papeža Pija VII. Papež se je 24. maja 1815 vrnil v Rim in odločil, da se ta dan praznuje praznik Marije Pomočnice kristjanov. Leta 1815 se je rodil sv. Janez Bosko (1815–1888), ustanovitelj salezijancev, ki je svoje delo z mladino izročil v Marijino varstvo.

Praznik Marije Pomočnice kristjanov slovesno praznujejo v številnih škofijah po svetu. V ljubljanski nadškofiji ga posebej praznujejo na Brezjah, ki so najbolj priljubljena in znana slovensko božja pot ter v župniji Marije Pomočnice na Rakovniku.

Po naročilu mošenjskega župnika Urbana Ažbeta so leta 1800 na Brezjah postavili novo stransko kapelico v čast Mariji Pomagaj. V njej je bila slika Leopolda Layerja, posnetek znamenite Cranachove Marije Pomočnice. Leopold Layer je leta 1814 iz zaobljube, ker je bil po Marijini priprošnji rešen iz ječe, poslikal celotno kapelico. Marijina podoba je postala vir milosti in navdiha, saj so pred njo molili številni verniki, ki so prihajali od blizu in daleč. Pozornost so vzbudila različna uslišanja. Ljubljanski škof Jakob Missia (1897–1899) je 9. oktobra 1889 blagoslovil temeljni kamen za novo Marijino cerkev, 7. oktobra 1900 pa jo je tudi posvetil.

binkosti sv.duh

S slovesnim praznikom binkošti bomo v Katoliški cerkvi sklenili velikonočni čas.

Praznik obhajamo 50 dni po veliki noči in je praznik prihoda Svetega Duha, ker je na ta dan po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23).[1]

Sveti Duh v življenju krščanske skupnosti

Iz svetopisemskega besedila izhaja pomen delovanja Svetega Duha v Cerkvi in življenju krščanske skupnosti, saj je on dejavno navzoč ob sprejemanju odločitev (prim. Apd 15,28), izbira oznanjevalce (prim. Apd 13,2) ter jih vodi (Apd 8,26–40). Začetki Cerkve so po Apostolskih delih v tesni povezanosti s prihodom Svetega Duha, zato v drugem Lukovem delu – Apostolskih delih – binkošti zavzemajo središčno mesto. Kakor je Jezus po krstu v Duhu začel svoje delovanje s programskim govorom v nazareški shodnici, ki ga je sklenil z opozorilom, da so vsi (ne samo Judje) poklicani k odrešenju; tako tudi Cerkev po svojem binkoštnem krstu (prim. Apd 2,1–4) začenja svoje poslanstvo s Petrovim govorom v Jeruzalemu (prim. Apd 2,14 in sl.), ki na koncu nakaže univerzalni vidik odrešenja (prim. Apd 2,39). Tako sta celotno evangeljsko poslanstvo Cerkve, kakor tudi poslanstvo Jezusa Kristusa prikazana kot delovanje pod vodstvom Svetega Duha.[2]

Apostolska dela pričujejo o delovanju Svetega Duha ne samo ob nastanku Cerkve, ampak tudi o njegovem stalnem spremljanju Cerkve na njeni poti napredovanja. Celotna knjiga je eno samo sklicevanje na Svetega Duha. Ta je dvakrat omenjen kot prvotni dejavnik odrešenja, njegovo delo je tudi obrat Cerkev k poganom. Po molitvi, veri in krstu Sveti Duh podarja moč za pričevanje ter vodi Cerkev pri njenem misijonskem poslanstvu in oznanjevanju evangelija.[3]

Sveti Duh in nova evangelizacija

Sveti Duh je začetnik in počelo vsake evangelizacije, je prvenstveni nosilec veselega oznanila v svet in prehitevačloveško oznanjevanje evangelija. Papež Pavel VI. (1963–1978) je izpostavil vlogo Svetega Duha kot glavnega dejavnika evangelizacije, zato mora Cerkev bolj premišljevati naravo, vlogo in način delovanja Svetega Duha v današnji družbi in evangelizaciji. Ko Cerkev danes čuti potrebo po novi evangelizaciji, pravzaprav čuti potrebo po bolj odločni poslušnosti in odprtosti za delovanje Svetega Duha.[4]

Nova evangelizacija, ki pomeni prehod od tradicionalne k osebni veri, pomeni tudi novo prisluškovanje Svetemu Duhu, ki tudi za danes pozna prave rešitve za nastale razmere. Evangelizacija je tudi »nova«, ker Sveti Duh neprestano ustvarja novost Božje besede in ljudi na novo duhovno prebuja. Sveti Duh je tisti, ki evangeliju odpira pot v srca ljudi in družbe (prim. Apd 16,9–10) ter konkretizira evangeljsko sporočilo v sodobni čas in okolje.[5]

Izraz binkošti in cerkveno leto

Beseda binkošti izhaja iz nemškega jezika (Pfingsten iz 'der fünfzigste Tag' (petdeseti dan)), pojem pa izhaja iz grške besede pentekoste' (hemera), kar pomeni petdeseti (dan). Po binkoštih se v Katoliški Cerkvi nadaljuje liturgični čas med letom, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Velikonočno svečo v cerkvah z oltarnega prostora odnesejo h krstnemu kamnu, duhovniki in drugi sodelavci pa pri bogoslužju nosijo liturgična oblačila v zeleni barvi.

Veliki sveti teden zgibanka 2018 1Veliki sveti teden zgibanka 2018 2

sveti večer - blagoslov domov

Stara slovenska navada je, da na sveti večer blagoslovimo in pokadimo dom. Za blagoslov potrebujemo blagoslovljeno vodo, oglje in kadilo. Oboje je navadno na voljo v preddverju župnijske cerkve. Če ju ne najdete, povprašajte župnika.

Pred začetkom molitve najprej prižgemo oglje. Če nimamo kadilnice, ga položimo na keramični krožnik. Blagoslovljeno vodo vlijemo v kropilnik. Če tega nimamo, uporabimo smrekovo vejico, ki jo pomočimo v z blagoslovljeno vodo napolnjen lep keramični lonček ali kozarec.

Vsi družinski člani se zberemo pred jaslicami, pokrižamo se in med blagoslovom in kajenjem zmolimo vsaj en del rožnega venca, če je stanovanje majhno, pa vsaj eno desetko, npr. ki si ga, Devica, rodila…

Kajenje, blagoslov in molitev ponovimo na silvestrovo in na predvečer svetih treh kraljev. Najprej zapojemo pesem:

Poslušajte, vsi ljudje, 
sveti Jožef v mesto gre. 
Sveti Jožef in Marija 
gresta v mesto Betlehem. 

Ko pa v mesto prideta, 
prenočišče iščeta. 
Oj ti mesto betlehemsko, 
da nas nočeš prenočit. 

Sveti Jožef govori: 
za večerjo me skrbi. 
Pa Marija ga tolaži: 
saj večerje treba ni. 

Za ročico jo drži, 
na oslička posadi, 
potlej gresta ven iz mesta, 
ven iz mesta Betlehem. 

Ko pa iz mesta prideta, 
bajtico zagledata. 
Tam na gmajn’ci 
v revni štalci je rodila Jezusa.  

Vsi zapojmo iz srca 
v slavo Jezusa Boga, 
da nam Dete betlehemsko 
blagoslov svoj sveti da.

Zberemo se ob jaslicah in pričnemo z znamenjem križa, nato pa nadaljujemo z molitvijo veselega dela rožnega venca (ki si ga, Devica od Svetega Duha spočela). V sprevodu gremo med molitvijo po prostorih stanovanja ali hiše in se po obhodu spet zberemo ob jaslicah, da zmolimo do konca izbrano desetko (če zmolimo le eno desetko, se pri tej spomnimo skrivnosti: ki si ga Devica rodila) ali še druge desetke veselega dela rožnega venca.

Potem zapojemo:

Sveta noč, blažena noč! 
Vse že spi, je polnoč. 
Le Devica z Jožefom tam, 
v hlevcu var’je Detece nam. 
Spavaj Dete sladko, 
spavaj Dete sladko.  

Sveta noč, blažena noč! 
Prišla je nam pomoč; 
Dete božje v jaslih leži, 
grešni zemlji radost deli.
Rojen je Rešenik, 
rojen je Rešenik.  

Sveta noč, blažena noč! 
Radostno pevajoč
angeli Gospoda slave, 
mir ljudem na zemlji žele: 
Človek, zdaj si otet, 
človek zdaj si otet!

Med petjem eden izmed družinskih članov položi v jaslice dete Jezusa. Nato prižgemo lučke na božičnem drevescu.

Nato oče ali mama počasi in slovesno prebere odlomek iz Lukovega evangelija (Lk 2,1-14):

Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Davidovo mesto, Betlehem, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, da bi rodila. Rodila je sina, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču.  Prav v tistem kraju so pastirji prenočevali na pod milim nebom. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova svetloba jih je obsijala, da so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus, Gospod. Po tem znamenju ga boste spoznali: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli.« V hipu je bila pri angelu množica nebeških zborov, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«

Prošnje:

V tej sveti božični noči še posebej čutimo Božjo dobroto in ljubezen. Polni hvaležnosti in veselja se obrnimo k nebeškemu Očetu:

  1. Naj bodo naša srca odprta za Jezusa, tvojega učlovečenega Sina.
  2. Naj vesela novica o Kristusovem rojstvu razveseli vse, ki so žalostni in jih zaradi težav življenja tare obup.
  3. Naj nam bo rojstvo vsakega otroka znamenje Božje ljubezni in upanja.
  4. Naj Novorojeni prinese mir v naša srca, v naše družine, v našo družbo.
  5. Naj angelsko oznanilo seže v vse kraje sveta, zlasti tja, kjer divjajo vojne in trpijo nedolžni ljudje.

Dobri Oče, ob prazniku rojstva tvojega Sina še bolj čutimo tvojo neskončno ljubezen. Utrdi v nas zavest, da nas v njem ljubiš in si nam blizu vsak trenutek našega življenja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Po kratkem premoru molimo očenaš, ki ga sklenemo z voščilom:

»Blagoslovljen in srečen božič!«

Če ste morda pozabili, kako se moli rožni venec …

Molitev rožnega venca začnemo tako, da se pokrižamo, ob tem pa izrečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Nato zmolimo: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega Duha; sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; naše vstajenje in večno življenje. Amen.

Nato zmolimo: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

Nato molimo Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Za besedo Jezus povemo skrivnost (npr. ki si ga Devica od Svetega Duha spočela …), ter nadaljujemo s Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen. Tako zmolimo deset zdravihmarij, na koncu pa: Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vekomaj. Amen.

Sledi očenaš, nato pa spet deset zdravihmarij z novo skrivnostjo in na koncu Slava očetu… dokler ne zmolimo vseh pet skrivnosti. Desetim zdravimmarijam na svete večere (24. decembra, 30. decembra in 5. januarja) dodajamo naslednje skrivnosti veselega dela rožnega venca:

  1. ki si ga Devica od Svetega Duha spočela.
  2. ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila.
  3. ki si ga Devica rodila.
  4. ki si ga Devica v templju darovala.
  5. ki si ga Devica v templju našla.

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.