Svečnica

Pvotno ime današnjega praznika je bilo Marijino očiščevanje. Po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako ‘očistiti’. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ne bi obvezoval. Vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi tukaj pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila je Božjo postavo.
Evangelist Luka v poročilu o njenem obisku v jeruzalemskem templju omenja srečanje s starčkom Simeonom. Ta je v videnju spoznal, kdo je Dete, ki ga pestuje ta mlada žena. Pristopil je, ga vzel v naročje in spregovoril sloviti preroški spev: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov; luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.«
Spomin na ta dogodek je prva Cerkev v Jeruzalemu obhajala že ob koncu 4. stoletja. Praznovanje je bilo zelo slovesno: obsegalo je procesijo, pridigo in mašo, sprva pa še ni imelo posebnega imena. Ko se je praznovanje širilo, je dobilo ime ‘srečanje’ – po srečanju s starčkom Simeonom in Ano v jeruzalemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval “luč v razsvetljenje poganov”. Na te besede starčka Simeona se naslanja starodavni bogoslužni obred blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča že znamenita romarica Silvija v svojem znanem spisu s konca 4. stoletja, ki se nanaša na Jeruzalem. Za Rim imamo poročilo o tem obredu in o procesiji iz ene cerkve v drugo iz časa papeža Sergija L, ki je vodil Cerkev v letih od 687 do 692. 

Pomen tega obreda je jedrnato izražen v tretji prošnji blagoslova sveč: »Gospod Jezus Kristus, prava luč, ki razsvetljuješ vsakega človeka, ki pride na ta svet – kakor te luči, z vidnim ognjem prižgane, preganjajo nočne temine, tako naj bodo tudi naša srca razsvetljena z nevidnim ognjem, to je, z lučjo Sv. Duha, in brez sleherne grešne slepote, da bomo mogli gledati z očiščenim duhovnim očesom, kar ti je všeč in našemu zveličanju v korist, ter da bomo tako po temnih nevarnostih tega sveta zaslužili priti k neminljivi svetlobi.«

Po tem obredu blagoslavljanja sveč nam “je praznik znan kot svečnica, praznik sveč, praznik luči. Hrepenenje po svetlobi je med prvobitnimi značilnostmi človeške narave,” piše slovenski etnograf dr. Niko Kuret. Cerkev, ki je uvedla na ta dan blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkven obred: v njem je ‘luč’ prispodoba Mesija, ki ‘razsvetljuje človeštvo’, mu razodeva smisel sveta in življenja.

vir: Revija Ognjišče

Jezusov Krst Janez Wolf

Praznik Jezusovega krsta je povezan s praznikom Gospodovega razglašenja, ki je 6. januarja, saj je Bog med krstom v Jordanu izpričal, da je Jezus 
njegov ljubljeni sin.

Evangelist Matej Jezusov krst[1] v reki Jordan opisuje kot eno od Božjih razodetij: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (prim. Mt 3,17). Krst v Jezusovem življenju predstavlja prelomnico, ki ločuje njegovo zasebno in skrito življenje od javnega delovanja. Pred krstom je Jezus živel neopazno, o čemer pričajo tudi skopi svetopisemski zapisi. Po krstu pa je začel javno delovati: poklical je prve apostole, oznanjal svoj nauk, delal čudeže in ozdravljal bolne, o čemer poročajo evangeljska besedila.

O Jezusovem krstu poročajo trije sinoptiki kot začetnem dogodku Jezusovega javnega delovanja (prim. Mt 3,13-17; Mr l, 16-1 l; Lk 3, 21-22). Jezus je sam o sebi vedel, da je tisti Božji služabnik, o katerem je bilo napovedano, da bo naložil nase grehe mnogih (prim. Iz 53). Ko je prišel od Očeta določen čas se je, čeprav je bil brez greha, uvrstil med grešnike, ki so od Janeza Krstnika prejemali krst pokore. Kakor vedno in v vseh stvareh je hotel tudi s prejemom Janezovega krsta izpolniti Očetovo voljo. Kot Jagnje, ki odjemlje grehe sveta (prim. Jn l, 29), je hotel nepokorščino in napuh prvega Adamovega greha in greha vseh Adamovih potomcev popraviti s ponižnostjo in pokorščino. Jezusov krst v Jordanu je že naznanjal in pripravljal njegov dokončni odrešitveni krst – smrt na križu (prim. Lk 12, 50 ). S krstom je Jezus tako rekoč uradno potrjen v svoji odrešenjski službi. Oče in Sveti Duh sta poroka da je res božji Sin in ga predstavita svetu, da bi svet sprejel njegovo oznanilo.[2]

Zakrament krsta
V Katoliški Cerkvi poznamo sedem zakramentov,[3] med katerimi je prvi krst. Zakrament krsta je predpogoj za prejem drugih zakramentov. Krščenci ga običajno prejmejo v prvem letu življenja, s čimer postanejo člani Cerkve. Voda, s katero krščevalec pri krstnem obredu oblije novokrščenca, je simbol očiščenja in ponazarja novo življenje. Ta zakrament izbriše človekov izvirni greh in mu povrne dostojanstvo Božjega otroka. Znamenje tega dostojanstva je maziljenje s svetim oljem – krizmo, ki je sestavni del krstnega obreda.

Odrasli, ki želijo postati kristjani in prejeti zakrament krsta, se imenujejo katehumeni. V krščansko življenje se uvajajo postopoma, obdobje uvajanja pa se imenuje katehumenat.


[1] Jezusov krst (prim. Mt 3,13–17): Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«– O Jezusovem krstu poročata tudi evangelista Marko in Luka. Prim. Mr 1,9–11 in Lk 3,21–22.

[2] Prim. France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti, 83.

[3] Krst, birma in evharistija (zakramenti uvajanja v krščanstvo); spoved in bolniško maziljenje (zakramenta ozdravljanja) ter mašniško posvečenje in zakon (zakramenta služenju občestva in poslanstva). Prim. Kompendij Katekizma Katoliške Cerkve, str. 93–118. Besedilo je dostopno tudi na spletni povezavi:             http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjigarna/0C789346B7B962AFC125720A0044384F/$FILE/KOMPENDIJ_M.PDF

vir:https://katoliska-cerkev.si/

Koledar adventno-božično-novoletnih praznikov 2018
Koledar adventno-božično-novoletnih praznikov 2018

Marijino Vnebovzetje veliki smaren

Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kr. in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Čeprav Marijino vnebovzetje sodi med najstarejše Marijine praznike (prve omembe segajo še v obdobje pred 4. st. po Kr.), je papež Pij XII. (1939–1958) versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus. Številne cerkve po svetu – od mogočnih katedral do vaških in božjepotnih cerkvic – izpričujejo stoletno vero v Marijino vnebovzetje.

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.

V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je Marijino vnebovzetje v našem verskem izročilu globoko zakoreninjeno. Katoliška in Pravoslavna Cerkev ta praznik obhajata na isti dan.

V preteklosti so ljudje na ta dan veliko romali. Romanja imajo globlji verski pomen zato, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih.

Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam sporoča, da je Marija dosegla polnost življenja v večnosti. To dejanje predstavlja napoved vstajenja mrtvih, ki ga bomo ob sodnem dnevu deležni vsi ljudje. Marijino vnebovzetje pomeni tudi poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene.

Praznovanje Marijinega vnebovzetja nas želi spomniti tudi na to, da sta v življenju pomembni tako materialna kot duhovna sestavina, tako zemeljsko kot večno. Krščansko versko izročilo uči, da si s prizadevanjem za zemeljski napredek posameznik pripravlja večno bivanje. Marijino vnebovzetje v vernikih poglablja upanje, da je z življenjem po Marijinem vzoru želeni cilj bivanja pri Bogu dosegljiv za vsakega vernika.

(vir: katoliska-cerkev.si)

ciril in metod

V Katoliški Cerkvi 5. julija obhajamo slovesni praznik sv. bratov Cirila in Metoda, slovanskih apostolov in sozavetnikov Evrope. Imenujemo ju tudi apostola Slovanov zaradi pomembnega misijonskega dela med slovanskimi ljudstvi.

Ciril in Metod sta bila misijonarja grškega rodu, ki sta pri oznanjevanju in širjenju krščanske vere uporabljala glagolico. Ciril se je rodil okrog l. 826 ali 827, Metod pa okrog l. 812 ali 815 v Solunu. Pri krstu so ju poimenovali Konstantin in Mihael, vendar sta ob vstopu v samostan imeni spremenila. Najprej sta delovala kot knjižničar in učitelj filozofije. Mladost sta preživela v okolici Soluna, cesar pa ju je okrog l. 860 poslal misijonarit na polotok Krim.

Moravski knez Rastislav ju je okrog l. 860 povabil med slovanske narode, kjer sta delovala na tedanjem velikomoravskem ozemlju, ki je zajemalo današnjo vzhodno Slovenijo, vzhodno Hrvaško, Madžarsko, Češko, Slovaško, južno Poljsko, jugovzhodno Nemčijo in zahodno Ukrajino ter širila krščansko oznanilo v slovanskem jeziku. Po treh letih na Moravskem sta odšla v Panonijo in od tam preko Benetk v Rim. Pri papežu Hadrijanu II. (867–872) sta dobila dovoljenje za opravljanje bogoslužja v slovanskem jeziku.

Ciril je v Rimu zbolel in umrl, papež Hadrijan II. pa je Metoda poslal h knezu Koclju v Panonijo. Na tem ozemlju je prišel v spor z nemškimi duhovniki in bil obtožen krivoverstva. Po izpustitvi mu je papež Janez VIII. (872–882) ponovno dovolil uporabo slovanskega jezika za bogoslužno rabo.

Njun godovni dan v Katoliški Cerkvi obhajamo 5. julija, v neslovanskih deželah pa 14. februarja. Pravoslavna Cerkev njun god obhaja 11. maja, 24. maja pa godujeta po julijanskem koledarju. Božji služabnik papež Janez Pavel II. (1978–2005) ju je leta 1980 imenoval za sozavetnika Evrope. V ljubljanski nadškofiji sta glavna zavetnika, v mariborski nadškofiji pa druga zavetnika nadškofije. V murskosoboški škofij je sv. Metod glavni zavetnik škofije, njun god pa v Cerkvi na Slovenskem obhajamo kot slovesni praznik.

Praznik apostolov Slovanov je priložnost za ovrednotenje in zavedanje njunega pomena na področju evropske kulturne, zgodovinske in jezikovne dediščine, ki je povezana tudi z našo deželo.

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.