V duhu upanja polnega pogleda proti nebesom so na spletni strani Aleteiapredstavili deset podob nebes po besedah svetnikov, ki so imeli srečo, da so jih izkusili iz »prve roke«, pred ali po smrti, in so o tem tudi pisali.

Sv. Favstina je obsežno pisala o svojem duhovnem potovanju tako v nebesa kot v pekel v dnevnikih, ki jih je Cerkev priznala kot razodetja. Potem, ko so Favstino razburila njena videnja pekla, ji je bila dana molitev o Božjem usmiljenju, ki jo je svetu darovala kot orožje v vojni za reševanje duš. Žal pa so bile manj pozornosti deležne njene podobe nebes, o katerih je zapisala: »Danes sem bila v nebesih, v duhu, in videla sem nepredstavljivo lepoto in srečo, ki nas čakata po smrti. Videla sem, kako vsa bitja nenehno častijo in slavijo Gospoda. Videla sem, kako velika je sreča v Gospodu, ki se širi na vsa bitja in jih osrečuje; in vsa čast in slava, ki izvirata iz te sreče, se vračata k svojem izviru; in vstopijo v Božje globine, premišljujejo o notranjem življenju Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha, ki ga ne bodo nikoli razumela ali dognala. Ta izvir sreče se v svojem bistvu ne spreminja, toda vedno je nov in iz njega prekipeva sreča za vsa bitja.«

Sv. Alfonz Marija Liguori je pripovedoval zgodbo, ki mu jo je povedal predstojnik jezuitskega reda, o nekem drugem predstojniku, ki se mu je prikazal po smrti in mu podrobno opisal, kakšno »obravnavo« lahko različni ljudje pričakujejo v nebesih. Po besedah pokojnega predstojnika nebesa niso enaka za vse, ki vanje vstopijo, vendar so vsi, ki pridejo v nebesa, enako zadovoljni: »Zdaj, ko sem v nebesih, je Filip II., španski kralj, prav tako v nebesih. Vsi uživamo večno plačilo raja, toda to plačilo se med nami zelo razlikuje. Moja sreča je dosti večja od njegove, kajti zdaj ni tako kot na zemlji, ko je bil on kraljevega rodu, jaz pa podložnik. Tako daleč narazen sva si bila kot zemlja in nebo, zdaj pa je ravno obratno: toliko manj pomemben, kot sem bil v primerjavi s kraljem na zemlji, toliko pomembnejši od njega sem v nebesih. Toda oba sva srečna in najini srci sta povsem zadovoljeni.«

Sv. papež Gregor Veliki je govoril o nadnaravni edinosti med vsem občestvom svetih v nebesih in o njihovem na videz neskončnem znanju: »Poleg vsega so svetniki v nebesih deležni še čudovitejše milosti: kajti ne poznajo le tistih, ki so jih poznali na tem svetu, ampak tudi tiste, ki jih prej niso še nikoli videli, in z njimi se pogovarjajo tako domače, kot da so se poznali že v preteklosti: ko bodo torej na tem kraju večne blaženosti zagledali očake, jih bodo spoznali tudi na videz, saj so jih vedno poznali v svojem življenju in pogovorih. Kajti na tem kraju jih bodo zagotovo videli, z nepopisno jasnostjo, ki je enaka vsem, ki zrejo Boga, kajti česa bi lahko ne poznali, če poznajo Njega, ki pozna vse stvari?« Tudi nekateri drugi svetniki so predstavljali prav tako radostne podobe in opise nebes:

Sv. Avguštin: »Tam bo blagovest v nas tako zasidrana, da ne bomo imeli drugih želja, kot da za vekomaj ostanemo na tem kraju.«

Sv. Filip Neri: »Če bi le prišli v nebesa, kako sladko in preprosto bo, ko bomo z angeli in svetniki neprestano peli Sveti, sveti, sveti

Sv. Anzelm iz Canterburyja: »Nihče ne bo imel druge želje v nebesih kot tega, kar je Božja volja; in želja enega bo želja vseh; in želja vseh in vsakega posebej bo tudi Božja volja.«

Sv. Janez Vianej: »O, predragi moji župljani, prizadevajmo si, da pridemo v nebesa! Tam bomo videli Boga. Kako srečni bomo! Če se župnija spreobrne, bomo tja odšli v procesiji z domačim župnikom na čelu … Moramo priti v nebesa!«

Sv. Bernardka Lurška: »Moja krona v nebesih bo sijala v nedolžnosti in njeni cvetovi bodo žareli v soncu. Žrtve so rože, ki sta jih izbrala Jezus in Marija.«

Sv. Tomaž More: »Na zemlji je ni bolečine, ki je nebesa ne bi mogla ozdraviti.« Nebesa so čudovit kraj in vsi bi si morali prizadevati, da dospemo do tja.

Morda najbolj spodbudne besede prihajajo iz ust sv. Terezije Deteta Jezusa, »male Terezike«, ki je dejala, da so nebesa sicer čudovita, vendar si Bog dosti bolj želi navzočnosti svojih otrok: »Naš Gospod ne prihaja iz nebes vsak dan, da bi ležal v zlatem ciboriju. Prihaja zato, da bi našel druga nebesa, ki so mu neprimerno ljubša – nebesa naših duš, ustvarjena po njegovi podobi, živi templji Presvete Trojice.«

Vir: www.aleteia.org

V Cerkvi na Slovenskem zahvalno nedeljo vsako leto obhajamo na nedeljo po prazniku vseh svetih. Letos bo to 3. novembra.

Praznik zahvale so poznala že starodavna ljudstva, ki so v znamenje zahvale in prošnje za blagoslov darovala ječmenove snope, poljedelska ljudstva pa so darovala enoletno jagnje. Z nastopom judovstva oziroma z izhodom judovskega ljudstva iz egiptovske sužnosti je zahvala dobila bogoslužni in odrešenjski pomen. Judje se tega dogodka spominjajo ob šotorskem prazniku (prim. 5 Mz 16,13–15 in 4 Mz 29,35–39).

Praznik zahvale je dan hvaležnosti in zahvaljevanja, vendar ne le za letino in pridelke, ki jih je dala narava, ampak tudi za druge darove, npr. za spoznanje, svobodo, dobroto, dom, čas, vero. Zahvala zajema vse naše življenje – vse, kar smo in kar imamo. Cerkev z opozarjanjem na pomen zahvale in hvaležnosti Bogu, stvarstvu in ljudem prebuja in krepi osnovno razsežnost medsebojnih odnosov in jim daje novo kakovost. Najvišja oblika zahvale za kristjane je daritev maše, kjer se Bogu Očetu zahvaljujemo za vse, kar nam je podarjeno. Maša je prošnja in zahvala ob enem, zato je praznovanje zahvalne nedelje povezano z bogoslužnim obredom.

Pri mašah na zahvalno nedeljo se bodo verniki, duhovniki in škofje s hvaležno držo zahvalili drug drugemu in Bogu za vse prejeto v minulem letu. Zahvala bližnjemu pomeni utrjevanje dobrih vezi in graditev občestva. Hvaležnost Bogu spominja na Darovalca dobrega.

vir:https://katoliska-cerkev.si/

V Katoliški Cerkvi 1. novembra obhajamo slovesni in zapovedani praznik vseh svetih.

Ta dan bodo maše po vseh slovenskih župnijah, popoldne pa bodo molitve za verne rajne v cerkvah in na pokopališčih. Na Vzhodu je Cerkev praznik obhajala že v 4. stoletju, prek Galije pa se je v 9. stoletju praznovanje razširilo tudi v zahodno Cerkev. Pod vplivom vzhodne Cerkve so proti koncu 6. stoletja uvedli praznik vseh mučencev tudi v Rimu, papež Bonifacij IV. pa je 13. maja leta 610 rimski tempelj Pantheon posvetil Devici Mariji in vsem mučencem.

Misel o praznovanju vseh svetnikov (in ne več samo mučencev) je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. (731-741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom.

Papež Gregor IV. (827-844) je praznik izrecno iz 13. maja preložil na 1. november in ukazal, naj se slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali 1. novembra, pa imamo že iz časa pred letom 800. Razlogi, zakaj je Cerkev uvedla praznik vseh svetih, nastajajo že kmalu po uvedbi: število svetnikov je tako narastlo, da se ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej v bogoslužju.

Na praznik vseh svetih se spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Morda so živeli med nami, pa nismo vedeli, kaj je v njih ustvarila Božja milost. Ti so namreč znali z Božjo pomočjo tisto posvečenje, ki so ga pri krstu prejeli, v življenju ohranjati in izpolnjevati (prim. C 40). Praznik je tudi izraz vere Cerkve, da so poleg javno razglašenih in zapisanih svetnikov v koledarju svetništvo dosegli tudi drugi neimenovani možje in žene vseh časov.

Praznik vseh svetih je vesel praznik, ki vlije vsako leto veliko tolažbe in poguma vsem, ki so podali na pot Kristusovih blagrov, da morejo s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami (prim C 8). To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7). Zdaj se radujejo v neizrekljivem in veličastnem veselju (prim. 1 Pt 1,8), s svojim zgledom svetijo tudi nam, kažejo kako priti do zmage ter nas podpirajo s svojo priprošnjo, ki je v zelo veliko oporo naši slabosti. Bogoslužje potujoče Cerkve se na ta praznik pridružuje nebeški Cerkvi in z njo vred poveličuje Gospoda, ki je vir svetosti in slava izvoljenih.

Več na: https://katoliska-cerkev.si/1-november-vsi-sveti

vsi sveti rajni 1

2. novembra se Cerkev spominja vseh vernih rajnih.

Rimski martirologij ali koledar, v katerem so zaznamovali sprva obletnice svetih mučencev, kasneje pa tudi drugih od Cerkve razglašenih svetnikov, naznanja spomin vseh vernih rajnih s temi jedrnatimi besedami: »Danes je slovesni spomin vseh umrlih vernikov. Pravkar se je Cerkev kot skupno nežna čuteča mati potrudila, da bi poveličevala s primernimi slavospevi vse svoje otroke v nebeškem veselju. Zdaj pa bi v svoji materinski skrbi vsem svojim otrokom, ki trpijo v kraju očiščevanja, s svojo mogočno priprošnjo pri Kristusu, svojem Gospodu in Ženinu, rada pomagala, da bi čim prej mogoče bili sprejeti v občestvo nebeščanov.«

Pri nas se je za današnji spominski dan vseh rajnih udomačilo ime ‘verne duše’ in verni ljudje prosimo za svoje pokojne, ki so morda še v kraju očiščevanja in zorenja za nebesa. Temu kraju ali pravzaprav stanju pravimo vice. To stanje nastopi takoj po smrti za tiste duše, ki imajo v sebi božje življenje posvečujoče milosti, pa še niso zadostile za grehe, ki so jih v življenju storile, ali pa jih teži krivda malih grehov. Kako dolgo traja očiščevanje v vicah pri posameznih dušah, tega ne moremo vedeti. Same si te duše ne morejo pomagati; čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi, ki spadamo še k ‘potujoči Cerkvi’. S svojo priprošnjo jim morejo pomagati tudi zveličani v nebesih. Temelj za to je tisto nadnaravno dejstvo, ki ga izraža člen apostolske vere: »Verujem v občestvo svetnikov.«

Novi Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Cerkev je že od prvih časov dalje častila spomin svojih rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev, da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga. Cerkev priporoča tudi miloščino, odpustke in spokorna dela v korist rajnim.« Glede odpustkov isti Katekizem uči: »Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov. Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe. Odpustite moremo naklanjati ali živim ali rajnim.« V prvih osmih dneh novembra Cerkev za obisk pokopališča in molitev za rajne naklanja popolni odpustek. Prav tako dobi odpustek v vseh cerkvah in javnih kapelah na dan 1. in 2. novembra, ali prejšnjo ali naslednjo nedeljo, kdor moli vsaj očenaš in vero in je bil pri spovedi in obhajilu ter moli po namenu svetega očeta.

Nauk Cerkve o odpustkih

Spominu vernih rajnih je posvečen že popoldan praznika Vseh svetih. Tako je bilo že od začetka današnjega ‘spomina vseh vernih rajnih’, ki sega skoraj tisoč let nazaj. Spomin ima svoj izvor v odredbi sv. Odila, opata v Clunyju, ki je leta 998 ukazal vsem sebi podrejenim samostanom, naj 1. novembra popoldne po vseh cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi naj molijo večernice za mrtve, drugi dan pa naj za mrtve opravijo slovesen oficij (molitveno bogoslužje) in darujejo zanje sveto mašo ter delijo miloščino. Lepa, ganljiva navada se je hitro razširila in v naslednjih stoletjih se je udomačila povsod po Evropi. Sredi stisk prve svetovne vojne je papež Benedikt XV. leta 1915 dovolil, da vsak duhovnik daruje na ta dan tri svete maše za rajne. Vernih duš dan se je priljubil tudi slovenskemu vernemu človeku in z njim so povezani nekateri lepi ljudski običaji.

Vir: Revija Ognjišče

Hieronim30. septembra goduje sv. Hieronim, ki ga Cerkev časti kot prevajalca in razlagalca Svetega pisma ter enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. V zgodovino Cerkve se je zapisal predvsem s prevodom celotnega Svetega pisma v latinščino.


Tedanji papež Benedikt XVI. je pri dveh splošnih avdiencah v Rimu, dne 7. in 14. novembra 2007, spregovoril o cerkvenem učitelju svetem Hieronimu. Dne 7. novembra je papež Benedikt XVI. v svojem krajšem nemškem nagovoru povedal je, da je bil sv. Hieronim rojen v današnji Ljubljani v Sloveniji:

»V današnji katehezi bi rad predstavil cerkvenega očeta Hieronima. Bil je rojen leta 347 v Stridonu, v današnji Ljubljani v Sloveniji, v krščanski družini.  /Er wurde 347 in Stridon, dem heutigen Ljubljana in Slovenien, in einer christlichen Familie geboren./  Po svojem krstu leta 366 si je kmalu izbral asketsko-meniški življenjski slog. Nekaj časa je prebival v Antiohiji in Carigradu, kjer si je pridobil zelo dobro znanje grškega in hebrejskega jezika. Od leta 382 do 385 je bil v Rimu kot tajnik in svetovalec v službi papeža Damaza. Po njegovi smrti so ga različne napetosti in spori, ki so bili tudi značajsko pogojeni, nagnili k preselitvi v Betlehem, kjer je v krogu meniških tovarišic in tovarišev preživel zadnja tri desetletja pred svojo smrtjo leta 419 ali 420. V središču življenja in dela svetega Hieronima je bilo Sveto pismo. Z veliko skrbnostjo in v zvestobi izvirnim besedilom je prevedel velik del Svetega pisma v latinski jezik, pisal komentarje k mnogim svetopisemskim knjigam in si predvsem prizadeval, da bi tudi svoje mišljenje in delovanje povsem uravnaval  po Božji besedi«  (Benedikt XVI., Die Kirchenväter, Benno Verlag, Leipzig 2008, str. 158).

***

»Neposredno po katehezi pretekle srede o življenju svetega Hieronima bi danes rad podal kratek pregled njegovega mišljenja. Da bi odkrili duhovni zaklad tega cerkvenega očeta, ga moramo najprej razumeti kot vernega kristjana. V središču njegovega mišljenja je Kristus, Očetova Beseda in resnično življenje, ki ga skuša Hieronim vedno globlje spoznavati v študiju Svetega pisma. To posrečeno izraža njegov znameniti stavek: »Nepoznanje Svetega pisma pomeni nepoznanje Kristusa«, ki se ponovi tudi v dokumentu drugega vatikanskega koncila (Dei Verbum, BR 25).

Svetnik vabi vernike, naj se dobro seznanijo s Svetim pismom. Sveto pismo je orodje, po katerem nam hoče Bog spregovoriti vsak dan. Seveda potrebujemo molitev in prošnjo za Svetega Duha, da bi napredovali v razumevanju Božje besede. Na tej poti se kristjan uči spoznavati svojega Gospoda tudi v delih ljubezni do bližnjega. Nauči se oblačiti Kristusa v ubogih, ga srečevati v trpečih, nahraniti v lačnih in mu dati zatočišče v brezdomcih. Verniki so poklicani k izpopolnjevanju svojega duhovnega življenja, kar je mogoče doseči s stalno budnostjo, z odpovedjo, z delovno vnemo in pokorščino. Cerkveni oče Hieronim ve in nam govori: Božja beseda nam ljudem odpira poti življenja in svetosti«  (Benedikt XVI., Die Kirchenväter, Benno Verlag, Leipzig 2008, str. 164).

Prevedel Anton Štrukelj


»Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna tudi, kaj je božja moč in njegova modrost: nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa,« je zapisal sv. Hieronim, ki ga Cerkev časti kot prevajalca in razlagalca Svetega pisma ter enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. V zgodovino Cerkve se je zapisal predvsem s prevodom celotnega Svetega pisma v latinščino, ki ga je v nekaj desetletjih pripravil sam, in je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno vzbujalo občudovanje. Zaslovel pa je tudi z bistrimi razlagami Svetega pisma in z drugimi spisi, zlasti asketskimi.

Hieronim (grško “človek s svetim imenom”) se je rodil okoli leta 345 v mestu Stridon na meji z Dalmacijo, južno od črte Akvileja-Emona, morda na sedanjih slovenskih tleh (obstaja več domnev). Starši so bili premožni in so bistrega sina poslali v šole, najprej v Milan, nato v Rim. Imel je čudovit spomin in izreden dar za učenje jezikov. Nekaj časa se je družil z veseljaško mladino. Proti koncu rimskih študij se je vpisal med katehumene in na velikonočno vigilijo leta 366 ga je papež Liberij krstil. To je zanj pomenilo začetek novega življenja. Veliko je potoval in si širil obzorje. Leta 370 je šel v Oglej, kjer se je pridružil občestvu, v katerem so prebirali Sveto pismo in razpravljali o bogoslovnih vprašanjih. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni (Ljubljani). Pot ga je zanesla na Vzhod, v sirsko Antiohijo, kjer se je učil grščine in hebrejščine ter se poglabljal v študij Svetega pisma. Tri leta je preživel kot spokornik v puščavi, pa je uvidel, da to ni zanj. Leta 379 se je dal posvetiti za duhovnika in se spet odpravil na pot. Ustavil se je v Carigradu pri škofu Gregorju Nacianškem, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Leta 382 je prišel v Rim in papež Damaz ga je izbral za tajnika. Spoznal je njegovo učenost in spodbudil ga je, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Najprej je pregledal evangelije nato še druge knjige Nove zaveze. V Rimu je postal duhovni voditelj pobožnih žen, katerim je razlagal Sveto pismo. Papež Siricij, ki je na Petrovem sedežu nasledil Damaza, ni kazal posebnega zanimanja za Hieronimovo delo, zato je sklenil zapustiti Rim in se za zmeraj preseliti na Vzhod. To je storil leta 385.

Ko je prišel v Palestino, je Hieronim kot romar in raziskovalec obiskal najprej kraje, omenjene v Svetem pismu, nato je odšel v Egipt. Leta 386 se je s svojimi spremljevalci vrnil v Betlehem, kjer je vodil moški samostan; od takrat Palestine ni več zapustil. Tedaj se je za Hieronima začelo obdobje prizadevnega dela, ki je trajalo skoraj trideset let. Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil prevajanju in pisanju. V Betlehemu je napisal svoja najpomembnejša bogoslovna in asketska dela, tam je dokončal svoje življenjsko delo – prevod – Svetega pisma Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine. To je bilo delo, ki bi dandanes za več let zaposlilo množico strokovnjakov, on pa ga je opravil sam (pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev) in sicer tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo rimskokatoliške Cerkve. Delal je do zadnjega, k večnemu počitku je odšel 30. septembra, najverjetneje leta 420 in na ta dan je njegov god v svetniškem koledarju vesoljne Cerkve.

Silvester ČUK (Vir: ognjisce.si)

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.