Koledar adventno-božično-novoletnih praznikov 2018
Koledar adventno-božično-novoletnih praznikov 2018

Marijino Vnebovzetje veliki smaren

Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kr. in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Čeprav Marijino vnebovzetje sodi med najstarejše Marijine praznike (prve omembe segajo še v obdobje pred 4. st. po Kr.), je papež Pij XII. (1939–1958) versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus. Številne cerkve po svetu – od mogočnih katedral do vaških in božjepotnih cerkvic – izpričujejo stoletno vero v Marijino vnebovzetje.

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.

V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je Marijino vnebovzetje v našem verskem izročilu globoko zakoreninjeno. Katoliška in Pravoslavna Cerkev ta praznik obhajata na isti dan.

V preteklosti so ljudje na ta dan veliko romali. Romanja imajo globlji verski pomen zato, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih.

Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam sporoča, da je Marija dosegla polnost življenja v večnosti. To dejanje predstavlja napoved vstajenja mrtvih, ki ga bomo ob sodnem dnevu deležni vsi ljudje. Marijino vnebovzetje pomeni tudi poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene.

Praznovanje Marijinega vnebovzetja nas želi spomniti tudi na to, da sta v življenju pomembni tako materialna kot duhovna sestavina, tako zemeljsko kot večno. Krščansko versko izročilo uči, da si s prizadevanjem za zemeljski napredek posameznik pripravlja večno bivanje. Marijino vnebovzetje v vernikih poglablja upanje, da je z življenjem po Marijinem vzoru želeni cilj bivanja pri Bogu dosegljiv za vsakega vernika.

(vir: katoliska-cerkev.si)

ciril in metod

V Katoliški Cerkvi 5. julija obhajamo slovesni praznik sv. bratov Cirila in Metoda, slovanskih apostolov in sozavetnikov Evrope. Imenujemo ju tudi apostola Slovanov zaradi pomembnega misijonskega dela med slovanskimi ljudstvi.

Ciril in Metod sta bila misijonarja grškega rodu, ki sta pri oznanjevanju in širjenju krščanske vere uporabljala glagolico. Ciril se je rodil okrog l. 826 ali 827, Metod pa okrog l. 812 ali 815 v Solunu. Pri krstu so ju poimenovali Konstantin in Mihael, vendar sta ob vstopu v samostan imeni spremenila. Najprej sta delovala kot knjižničar in učitelj filozofije. Mladost sta preživela v okolici Soluna, cesar pa ju je okrog l. 860 poslal misijonarit na polotok Krim.

Moravski knez Rastislav ju je okrog l. 860 povabil med slovanske narode, kjer sta delovala na tedanjem velikomoravskem ozemlju, ki je zajemalo današnjo vzhodno Slovenijo, vzhodno Hrvaško, Madžarsko, Češko, Slovaško, južno Poljsko, jugovzhodno Nemčijo in zahodno Ukrajino ter širila krščansko oznanilo v slovanskem jeziku. Po treh letih na Moravskem sta odšla v Panonijo in od tam preko Benetk v Rim. Pri papežu Hadrijanu II. (867–872) sta dobila dovoljenje za opravljanje bogoslužja v slovanskem jeziku.

Ciril je v Rimu zbolel in umrl, papež Hadrijan II. pa je Metoda poslal h knezu Koclju v Panonijo. Na tem ozemlju je prišel v spor z nemškimi duhovniki in bil obtožen krivoverstva. Po izpustitvi mu je papež Janez VIII. (872–882) ponovno dovolil uporabo slovanskega jezika za bogoslužno rabo.

Njun godovni dan v Katoliški Cerkvi obhajamo 5. julija, v neslovanskih deželah pa 14. februarja. Pravoslavna Cerkev njun god obhaja 11. maja, 24. maja pa godujeta po julijanskem koledarju. Božji služabnik papež Janez Pavel II. (1978–2005) ju je leta 1980 imenoval za sozavetnika Evrope. V ljubljanski nadškofiji sta glavna zavetnika, v mariborski nadškofiji pa druga zavetnika nadškofije. V murskosoboški škofij je sv. Metod glavni zavetnik škofije, njun god pa v Cerkvi na Slovenskem obhajamo kot slovesni praznik.

Praznik apostolov Slovanov je priložnost za ovrednotenje in zavedanje njunega pomena na področju evropske kulturne, zgodovinske in jezikovne dediščine, ki je povezana tudi z našo deželo.

Procesija za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi

Praznik svetega rešnjega telesa, nima stalnega datuma, in se tradicionalno praznuje drugi četrtek po binkoštih oz. na prvi četrtek po nedelji Svete Trojice. Na ta dan obhajamo Jezusovo navzočnost v zakramentu sv. Rešnjega telesa in krvi - evharistije, ki je središče krščanske vere in zakramentalnega življenja vernih. Bistvo praznika je čaščenje posvečene hostije. Izraz evharistija prihaja iz grškega glagola eucharistein, ki pomeni zahvaljevati se. Evharistija je primarni zakrament predvsem zato, ker je pri drugih zakamentih prisotno deleženje pri neki Kristusovi kreposti, pri evharistiji pa je vsebovon Kristus sam, učlovečena Beseda, glavni avtor zakramentov. Sama v sebi je evharistija najprej zakrament Božje ljubezni do ljudi, kot jo označuje tridentinski koncil. Nato je zakrament edinosti Cerkve, saj se z evharistijo izrazi in hkrati uresničuje edinost Božjega ljudstva. Po krščanskem verovanju se hostija in vino pri evharističnem obredu spremenita v Jezusovo telo in kri - tako, da materialno ostaneta kruh in vino, v substancialnem pomenu pa postaneta Jezusovo telo in kri. Posvečena hostija zato pomeni realno Jezusovo navzočnost in zato kristjanom predstavlja Najsvetejše.

CiborijPosvečene hostije se hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci. Monštranca je sveta posoda, umetniško izdelana, s podstavkom in stekleno odprtino, v katero se postavi sveta hostija v javno češčenje. Namen Hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije. Pri nas je ta dan tudi celodnevno čaščenje, po večerni sveti maši pa bo procesija. Prvoobhajanci so povabljeni k sodelovanju, tako da bodo oblečeni v bela oblačila in bodo posipali cvetje.

Brezjanska Marija

V Katoliški Cerkvi 24. maja obhajamo praznik Marije Pomočnice kristjanov oz. Marija Pomagaj.

K nastanku praznika sta pripomogla dva zgodovinska dogodka. V času papeža Pija V. (1566–1572) so dežele okrog sredozemskega morja ogrožali Turki. Zbral je 222 ladij in 40.000 vojakov, ki so se kleče izročili Marijinemu varstvu. Vnela se je huda bitka, v kateri so osvobodili 15.000 krščanskih sužnjev. Na tej osnovi je papež Pij V. Božji materi Mariji dal naziv Pomočnica kristjanov, ki je od tedaj tudi sestavni del litanij Matere Božje.

Na praznik Marije Pomočnice kristjanov oz. Marije Pomagaj se spominjamo vrnitve papeža Pija VII. (1800–1823) iz Napoleonovega ujetništva v Rim. Cesar Napoleon je v okviru vojaških pohodov zasedel tudi Rim in 17. maja 1809 razglasil ukinitev papeške države. Hkrati je ukazal, naj papeža ujamejo in odpeljejo v Francijo, kjer je trpel lakoto in pomanjkanje. Papež Pij VII. je bil brez strežaja, spovednika, vzeli pa so mu tudi brevir, knjige in pisala.

Leta 1814 se je zgodil preobrat. Napoleon je bil premagan in odstavljen in leta 1815 poslan v izgnanstvo. Odstop je podpisal v Fontainebleauju pri Parizu, kamor je dal zapreti tudi papeža Pija VII. Papež se je 24. maja 1815 vrnil v Rim in odločil, da se ta dan praznuje praznik Marije Pomočnice kristjanov. Leta 1815 se je rodil sv. Janez Bosko (1815–1888), ustanovitelj salezijancev, ki je svoje delo z mladino izročil v Marijino varstvo.

Praznik Marije Pomočnice kristjanov slovesno praznujejo v številnih škofijah po svetu. V ljubljanski nadškofiji ga posebej praznujejo na Brezjah, ki so najbolj priljubljena in znana slovensko božja pot ter v župniji Marije Pomočnice na Rakovniku.

Po naročilu mošenjskega župnika Urbana Ažbeta so leta 1800 na Brezjah postavili novo stransko kapelico v čast Mariji Pomagaj. V njej je bila slika Leopolda Layerja, posnetek znamenite Cranachove Marije Pomočnice. Leopold Layer je leta 1814 iz zaobljube, ker je bil po Marijini priprošnji rešen iz ječe, poslikal celotno kapelico. Marijina podoba je postala vir milosti in navdiha, saj so pred njo molili številni verniki, ki so prihajali od blizu in daleč. Pozornost so vzbudila različna uslišanja. Ljubljanski škof Jakob Missia (1897–1899) je 9. oktobra 1889 blagoslovil temeljni kamen za novo Marijino cerkev, 7. oktobra 1900 pa jo je tudi posvetil.

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.