Finžgarjeva galerija je majhen in prijeten prostor v katerm si lahko ogledate umetnost, ki povezuje človeka z Bogom. V galeriji vsak mesec odpremo novo razstavo slovenskih slikarjev, kiparjev, razstavo grafik, priredimo kratek koncert... tako že uveljavljenih avtorjev, kot tudi tistih, ki so novi, ki si še utirajo pot in prinašajo nov pogled na človeka in Boga. Poleg umetnosti pa prirejamo tudi predstavitev del in življenja že pokojnih umetnikov, arhitektov, pesnikov, pisateljev..., ki so bili tako ali drugače tesno povezani z Trnovim.
Praznik Jezusovega krsta je povezan s praznikom Gospodovega razglašenja, ki je 6. januarja, saj je Bog med krstom v Jordanu izpričal, da je Jezus
njegov ljubljeni sin.
Evangelist Matej Jezusov krst[1] v reki Jordan opisuje kot eno od Božjih razodetij: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (prim. Mt 3,17). Krst v Jezusovem življenju predstavlja prelomnico, ki ločuje njegovo zasebno in skrito življenje od javnega delovanja. Pred krstom je Jezus živel neopazno, o čemer pričajo tudi skopi svetopisemski zapisi. Po krstu pa je začel javno delovati: poklical je prve apostole, oznanjal svoj nauk, delal čudeže in ozdravljal bolne, o čemer poročajo evangeljska besedila.
O Jezusovem krstu poročajo trije sinoptiki kot začetnem dogodku Jezusovega javnega delovanja (prim. Mt 3,13-17; Mr l, 16-1 l; Lk 3, 21-22). Jezus je sam o sebi vedel, da je tisti Božji služabnik, o katerem je bilo napovedano, da bo naložil nase grehe mnogih (prim. Iz 53). Ko je prišel od Očeta določen čas se je, čeprav je bil brez greha, uvrstil med grešnike, ki so od Janeza Krstnika prejemali krst pokore. Kakor vedno in v vseh stvareh je hotel tudi s prejemom Janezovega krsta izpolniti Očetovo voljo. Kot Jagnje, ki odjemlje grehe sveta (prim. Jn l, 29), je hotel nepokorščino in napuh prvega Adamovega greha in greha vseh Adamovih potomcev popraviti s ponižnostjo in pokorščino. Jezusov krst v Jordanu je že naznanjal in pripravljal njegov dokončni odrešitveni krst – smrt na križu (prim. Lk 12, 50 ). S krstom je Jezus tako rekoč uradno potrjen v svoji odrešenjski službi. Oče in Sveti Duh sta poroka da je res božji Sin in ga predstavita svetu, da bi svet sprejel njegovo oznanilo.[2]
Zakrament krsta
V Katoliški Cerkvi poznamo sedem zakramentov,[3] med katerimi je prvi krst. Zakrament krsta je predpogoj za prejem drugih zakramentov. Krščenci ga običajno prejmejo v prvem letu življenja, s čimer postanejo člani Cerkve. Voda, s katero krščevalec pri krstnem obredu oblije novokrščenca, je simbol očiščenja in ponazarja novo življenje. Ta zakrament izbriše človekov izvirni greh in mu povrne dostojanstvo Božjega otroka. Znamenje tega dostojanstva je maziljenje s svetim oljem – krizmo, ki je sestavni del krstnega obreda.
Odrasli, ki želijo postati kristjani in prejeti zakrament krsta, se imenujejo katehumeni. V krščansko življenje se uvajajo postopoma, obdobje uvajanja pa se imenuje katehumenat.
[1] Jezusov krst (prim. Mt 3,13–17): Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«– O Jezusovem krstu poročata tudi evangelista Marko in Luka. Prim. Mr 1,9–11 in Lk 3,21–22.
[2] Prim. France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti, 83.
[3] Krst, birma in evharistija (zakramenti uvajanja v krščanstvo); spoved in bolniško maziljenje (zakramenta ozdravljanja) ter mašniško posvečenje in zakon (zakramenta služenju občestva in poslanstva). Prim. Kompendij Katekizma Katoliške Cerkve, str. 93–118. Besedilo je dostopno tudi na spletni povezavi: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjigarna/0C789346B7B962AFC125720A0044384F/$FILE/KOMPENDIJ_M.PDF
