V Katoliški cerkvi 6. avgusta obhajamo praznik Jezusove spremenitve na gori Tabor.

Dogodek Jezusove spremenitve na gori vsebujejo evangeliji po Mateju (Mt 17,1–13), Marku (Mr 9,2–13) in Luku (Lk 9,28–36) ter poročajo o tem, da se je Kristus v svojem veličastvu prikazal apostolom Petru, Jakobu in Janezu. Cerkveni očetje razlagajo, da je to Kristus storil zato, da bi učence pripravil na svoje trpljenje, smrt in vstajenje. V spremenjenju se je Jezus razodel kot pravi mesija. Najprej o njem poročata Mojzes in Elija (postava in preroki), potem pa še Bog Oče sam.

Papež sv. Leon Veliki (390–461 po Kr.) je v svojem delu Slava v spremenjenju[1] o Jezusovi spremenitvi na gori zapisal: »Gospod pred izbranimi pričami razodene svojo slavo in s tako velikim sijajem razsvetli svoje telo, ki ga ima kakor drugi, da je njegov obraz podoben sončnemu siju in obleka enaka snežni belini. Glavni namen te spremenitve je bil, da bi apostoli prenesli pohujšanje križa, in da ne bi njihove vere zmotilo ponižanje njegovega prostovoljnega trpljenja, potem ko se jim je razodela vzvišenost njegovega skritega dostojanstva. Gospod pa je z enako previdnostjo utrdil tudi upanje svete Cerkve, da bi celotno Kristusovo telo spoznalo, s kakšno spremenitvijo je bilo obdarovano, in bi si udje v skupnosti obetali tisto slavo, ki je žarela na Glavi. Gospod je rekel isto o tej slavi, ko je govoril o veličastju svojega prihoda: 'Tedaj bodo pravični sijali kakor sonce v kraljestvu njihovega Očeta'«.

Simbolika gore v Svetem pismu predstavlja povezavo nebes, zemlje in podzemlja. Tako so gore postale bivališča bogov in na njih so gradili svetišča. Stara zaveza navaja, da so Izraelci na gorah častili Jahveja, saj naj bi jih on oblikoval. Na Horebu je Bog poklical Mojzesa za voditelja Izraelcev in razodel Božje ime, na Sinaju pa je sklenil zavezo z Izraelom in dal deset zapovedi. V Novi zavezi na gori Jezus izbere apostole in jih pošlje v svet, na gori se spremeni in razodene trem apostolom kot Božji Sin, na Oljski gori ima govor o ponovnem prihodu, prav tako na gori razglasi novo postavo in blagre. Gora pomeni območje prihodnjega Božjega kraljestva in Jezus vodi ljudi na goro k Bogu. Kdor ga posluša in je pripravljen hoditi za njim, je luč za druge in sveti kot »mesto, ki stoji na gori« (prim. Mt 5,14).

Vzhodna Cerkev praznik obhaja že iz prvih časov, na Zahodu pa od 11. stoletja dalje. Za Katoliško Cerkev je praznik uvedel papež Kalist III. leta 1457 v hvaležen spomin na zmago krščanske vojske nad Turki pri Beogradu leta 1456.

vir: katoliska-cerkev.si

Tweet

Share

0