STAVBNA ZGODOVINA IN ARHITEKTURA ŽUPNIJSKE CERKVE


V svoji, zdaj že kar znameniti knjigi Trnovska župnija v Ljubljani, popisuje njen nekdanji župnik Ivan Vrhovnik tudi zgodovino trnovskega svetišča. Pred seboj je imel arhivske vire iz mestnega arhiva in pa farno kroniko, tako da se je mogoče na njegova pričevanja precej zanesljivo opreti.

Najstarejša cerkev v Trnovem je bila razmeroma majhna baročna cerkev, ki so jo pozidali po načrtih Kandida Zullianija leta 1753. Zelo verjetno je, da so jo zidali na mestu, kjer je že poprej stala kapela ali znamenje (ok. 1711), vendar to ni povsem gotovo. Ljubljanski župan Anton pl. Janežič je dal to kapelo razširiti, leta 1738 pa so se odločili za zidavo nove cerkve pač pod pritiskom vse bolj razvijajočega se Trnovega in vse številnejšega prebivalstva. Čolnarstvo, ta poglavitna dejavnost Trnovčanov, je namreč v teh letih še močno napredovalo.

Zulliani je bil domačin, doma iz Zgonjih Poljan, in pozneje ljubljanski meščan. Poleg stare trnovske cerkve je izdelal načrt tudi za župno cerkev sv.Petra v Ljubljani. Vrhovnik piše v navedeni knjigi, da je bila prvotna cerkev rotunda (torej okrogla ali vsaj osrednja cerkev) v italijansko-renesančnem slogu, da je imela zvonika s čebulastima strešnima kapama, nad osrednjo kupolo pa je bila posajena laterna, prav tako pokrita s čebulasto streho. Imela je kakih 200 m2 površine in je lahko sprejela približno 300 ljudi. Poleg glavnega oltarja, za katerega je izdelal podobo Kristusov krst v Jordanu znameniti baročni slikar Valentin Metzinger, je imela še dva lesena oltarja. Podoba cerkve se nam je ohranila, prav tako načrti zanjo. Iz teh virov je mogoče sklepati, da je cerkev stala nekoliko bliže trnovskemu mostu, da je bila obrnjena nekoliko severozahodno, torej proti Mirju, ter da je vodila vozna pot z mostu med cerkvijo in župniščem in se poševno iztekala na današnjo Karunovo ulico. Dober poznavalec ljubljanske baročne arhitekture Nace Šumi sodi, da se zasnova cerkve nekoliko opira na ljubljansko križevniško cerkev italijanskega arhitekta Domenica Rossija; da gre pri tej, podobno kot pri križevniški, za centralno telo nad nekoliko v dolžino potegnjenim grškim križem, ki ga pokriva listna kupola. V nasprotju z Rossijevim oblikovanjem pročelja pa je Zulliani povzel motiv zasukanih zvonikov, kot je to videti v cerkvi na Veseli gori, s čimer je dosegel večjo prostorsko razgibanost pročelja in višinski vzgon. Nad parom pilastrov, ki obdajata vhod, sloni razmeroma strmi zatrep; gibanje v višino prevzameta zvonika (kvadra s posnetimi vogali, ki učinkujeta kot osmerokotni prizmi). Gibanje izzveneva v slikovito oblikovanih baročnih kapah. Cerkev je bila prekrita z dvokapno streho, ki je torej skrivala, da je pod njo kupola. Motiv baročnega valovanja in kipenja kvišku je bil okrnjen po požaru v Trnovem leta 1800, v katerem so pogorele strehe cerkve in zvonikov. Kape nad zvonikoma in laterno so nadomestile plitve piramidne strehe. Lahko sklenemo, da je bila cerkev prav značilni izdelek ljubljanske baročne arhitekturne »šole«, za katero so značilni italijanski stavbni vzorci, izvirno preoblikovani v duhu domače zgodnje baročne tradicije. Prvotna cerkvica je za vselej povezana z imenom pesnika Franceta Prešerna. Kot je sam popisal v sonetu Je od vesel'ga časa teklo leto, se je na veliko soboto leta 1833 v trnovski cerkvi zaljubil v Primičevo Julijo.

Že kmalu se je pokazalo, da je Zullianijeva cerkev za rastoče Trnovo pretesna. Leta 1845 jo je razmajal močan potres in od tedaj so razmišljali, kako bi prišli do večjega prostora bodisi s povečavo cerkve bodisi s povsem novo. Prevladala je druga zamisel in tako so dali 1855 izdelati načrte za novo cerkev inženirju Ivanu Schoeblu, asistentu gradbenega ravnateljsta v Ljubljani. Schoebl jih je naslednje leto izdelal, pra v istem času pa je še izdeloval načrte za cerkev

sv. Pavla na Vrhniki. Pri načrtnih za trnovsko cerkev naj bi sodeloval takratni poznavalec arhitekturnih vprašanj in pisec Peter Hicinger. On naj bi Schoeblu nasvetoval cerkev v »bizantinski ali novoromanski podobi«. Resnica je, da ja Hicinger ves čas s pisano besedo spremljal zidavo in opremljanje trnovske cerkve in sploh načelno razpravljal o pomenu ustreznega sloga za sodobno (to je tedaj historicistično) cerkev.

Najvidnejši delež pri zbiranju denarja za cerkev in pri ogranizaciji same gradnje ter opremljanja cerkve je imel župnik Franc Karun, po katerem se še danes imenuje Karunova ulica ob cerkvi, 25.junija 1854 so slovesno položili temeljni kamen za cerkev. Gradbeni (izvedbeni) načrt je pripravil furlanski gradbenik, pozneje Ljubljančan in naseljen v Trnovem, Francesco Faleschini, ki je tudi prevzel vsa zidarska dela. Soprevzemnik tega, tudi za tedanje prilike kar zahtevnega dela, je bil njegov sin Eduardo Franz Faleschini. Preden so položili temelje za cerkev, je bilo potrebno zabiti pilote v močvirna trnovska tla, 300 hrastovih pilotov, dolgih 2 do 3 sežnje, nosi trnovsko cerkev. Zidarska dela so hitro napredovala, tako da je bila cerkev že naslednje leto pokrita in 25.novembra 1855 blagoslovljena. Križ nad kupolo je izdelal zlatarski mojster Jožef Šulz.

Rekli smo, da je Hicinger nasvetoval »bizantinsko podobo« cerkve. S podobo je mišljen seveda slog, ki pa bolj kot v oblikovanju detajlov kaže na »biznatinskost« v prostorski zasnovi. Pod »bizantinskim« so namreč razumeli, kot vse kaže, tip centralne cerkvene zasnove s kupolo, beseda romansko, ki jo tudi srečamo pri Hicingerju v Zgodnji Danici, pa se nanaša na oblikovanje detajlov, venčnih zidcev ipd. Zanimivo je, kako drugi pomembni pisec o arhitekturi 19.stoletja Janez Flis opisuje trnovsko cerkev v knjigi Stavbinski slogi; zlasti krščanski, njih razvoj in kratka zgodobina (str. 141):

»Cerkev v Trnovem. Tu so spojeni dekorativni členi iz romanskega, gotskega in renesančnega sloga. Načrt te cerkve je kvadrat, kateremu so posneti ogli, tako da nastane osmoogelnik z nejednakimi stanmi, Na štirih daljših straneh so večji stanski prostori, pri uhodu nekoliko globokejši dvor med dvema vitkima stolpoma, in temu nasproti še nekoliko globokejši presbiterij, zvršen s tremi stranmi; na straneh sta bolj plitva prostora za stranske oltarje. Mnogo veličastnejša bi bila notranjščina in prostejši bi bili stranski oltarji, ko bi nad njimi ne bilo korov. Posebna je dekoracija glavnega svoda, namreč dva para paralelnih prog, ktere se blizu vrha svoda križajo, dalje je posebno, da so le nekatere lepšave nekoliko temnejše obarvane, sploh pa je zidovje brez barve. Cerkev je znotraj prav prijazna, naredi prav prijeten vtis, in tudi zunanjščina se kaj lepo odlikuje s svojima vitkima stolpoma.«

V današnjem načinu izražanja bi dejali, da cerkev na zunaj deluje kot masivna, jasno členjena zgradba. Zunanji obod je skoraj pravi kvadrat, iz katerega izstopata polkrožna apsida in nekoliko naprej pomaknjena vhodna partija. Zaradi nižjih, kako desetletje pozneje prizidanih prostorov zakristije in shrambe za cerkveno orodje ob apsidi, zaradi strmih čel, obdanih z vitkimi stolpiči na stranskih fasadah in visoko se vzpenjajočih zvonikov na pročelju, te ujetosti v kvadrat ni čutiti. Cerkev daje vtis stavbe, ki se od nižjih prostorskih prvin (zakristija in shramba), prek višjih (apsida, stranski fasadi) nagloma vzpenja kvišku in doseže z osmerostrano piramido krito kupolo prvi vrh, najmočnejši višinski poudarek pa s paroma visokih zvonikov. Prvotno sta se zvonika nad fasadno steno razvila v osmerokotnika, pokrita pa sta bila z osmerokotnima piramidnima strehama. Tako v centralnosti zasnove cerkvenega prostora kot z oblikovanjem zvonikov so graditelji te cerkve morda želeli ohraniti nekaj prvin oblikovanja prvotne baročne cerkvice.

V opisanih sestavinah je trnovska cerkev kar tipičen primerek arhitekturnega oblikovanja 19. stoletja. Tako na zunaj kot v notranjščini je videti, da je cerkev

sestavljena iz jasno opredeljenih in omejenih prostorskih sestavin. Tako se opazovalcu zdi, da bi lahko posamezni del: zvonik, apsido, stolpiče, stranski kapeli ali kraka, kar zlahka izvzeli iz celote. Videz je, da deli stavbe niso organsko zraščeni med seboj, kot so bili nemara pri stari baročni prednici te cerkve, marveč so nekako »prislonjeni« k osrednjemu cerkvenemu prostorskemu jedru. Novoromanski venčni zidec, ki je spremljal cerkvene stene pod napuščem, je bil seveda nujno potrebna slogovna oznaka cerkve, ki pa spet poudarja njeno plastično zasnovanost. Podobno jasnost v delitvi cerkvenih prostornin najdemo tudi v notranjščini. V tlorisu je cerkev grški križ (križ z enako dolgimi kraki), ki mu dajeta nekoliko večji vhodni prostor in pa polkrožna apsida poudarek v vzdolžni smeri. Vhodni prostor je dvonadstropen; v nadstropju je namreč pevski kor. Nad stranskima krakoma kapel v krakih križa se pneta plitva arkadna loka in nad njima sta urejeni empori (nekakšna stranska kora). Osrednji cerkveni prostor je v tlorisu osmerokotnik. Iz plitvih pilastrov, ki obstopajo vogale ostenja, se pnejo diagonalno na cerkveno os 4 oproge, ki jasno delijo polja viseče kupole. Enak pilastrski red velja v prostoru pred apsido in v sami apsidi. V notranjščini se namreč ta tristrano (ne polkrožno) zaključuje in tudi polkupolasti zaključek delijo oproge na 3 obočne kape. Posamezni prostorski deli so spet povsem jasno z ločnimi oprogami oddeljeni drug v drugega.

V ta novi, po razsežnosti kar monumentalni prostor, so v desetletju po pozidavi cerkve in zvonikov začeli prihajati novi kosi cerkvene opreme. Osrednja Metzingerjeva oltarna podoba je dobila nov, prav tako novoromanski okvir v izvedbi Mateja Tomca iz Šentvida (1856-1859). Samo sliko so morali zaradi novih dimenzij oltarja nekoliko dopolniti, kar je napravil slikar Janez Borovski. Janez Wolf in njegov družabnik Borovski sta dekorirala ozadje oltarja v apsidi, kar pa so odstranili po potresu leta 1895.

Nekaj kipov s starejših baročnih oltarjev so uporabili za okras novih, ki jih je prav tako izdelal Matej Tomc okr. leta 1855. Istega leta je napravil še prižnico. Sliko sv. Alojzija je izdelal Janez Wolf, kipe v glavnem oltarju Franc Zajc, prav tako kipa sv. Srca Jezusovega in Srca Marijinega, ki sta nekoč stala na vogalih zvonikov, po potresu pa so ju namestili v posebni lopi ob cerkveni ograji. Križev pot je izvršil Pavel Kuenl, okvirje zanj pa mojster Tomc, ki je v istem času, ok.1867, napravil še spovednici. Cerkvene klopi in velika vhodna vrata je napravil mojster Jože Petrovčič. Božji grob je delo Janeza Wolfa, bandera Matija Koželja, orgle pa so mojstrsko delo Franca Goršiča. Matej Tomc je zanje napravil omare. Goršič je bil na tujem izšolan mojster, sicer pa domačin iz Krakova.

Imena opremljevalcev trnovske cerkeve: Wolf, Tomc, Borovski, Kuenl, Goršič in drugih, razen nemara Wolfa, ne sodijo med najvidnejša imena slovenske likovne umetnosti. Toda ugotovimo lahko, da pa so bili ti mojstri v svojem času najboljše umetniške moči, kar jih je premogla Ljubljana in Slovenija v celoti. Oprema daje ne glede na različne umetniške roke videz enotnosti, skrbne izdelave, pri čemer ima seveda največ zaslug rezbar glavnine opreme Matej Tomc.

Tako opremljena cerkev ni stala niti polnih 40 let, ko jo je prizadel močan potres. Bilo je na veliko noč, leta 1895, ko so se stresla tla pod Ljubljano. Cela vrsta stavb v mestu se je povsem zrušila, nekatere so morali zaradi poškodb podreti pozneje. Vrzeli se čutijo ponekod še danes. Trnovska cerkev je utrpela poškodbe predvsem na zvonikih – eden se je v zgornjem delu skoraj povsem zrušil – in v oboku apside. Strokovnjaki, ki so si po potresu ogledali cerkev, so bili mnenja, da so poškodbe na porušenem zvoniku nastale že prej in sicer zato, ker ogrodje za zvonove ni bilo strokovno nameščeno. Ukazali so oba zvonika podreti do vrha fasadne stene (torej osmerokotnika nad kvadratnim tlorisom). Tedaj pa se je v Ljubljani pojavil linški arhitekt Rajmund Jeblinger, ki so ga poslali kot strokovnjaka za pomoč po potresu v Ljubljano. Jeblinger je želel dati cerkvi še izrazitejši romanski videz. Zato je okrepil venčne zidce in podaljšal romanske konzole navzdol na vseh čelih fasad in na novo pozidanih zvonikih. Uvedel je nove zidce, ki delijo fasade po višini; gladka vmesna polja je obdelal tako, da so dajala vtis pravilne kamnite zidave. Nad kupolo je dal narediti strešno laterno ( po požaru cerkvenega ostrešja leta 1944 so jo odstranili), nekakšno poenostavljeno obliko stolpa nad križiščem cerkvenih ladij, kot je to videti pri velikih romanskih bazilikah v Nemčiji. Stolpa so pozidali v kvadratnem tlorisu do vrha. Dobila sta visoka čela in nanje so vsadili strmi koničasti strehi s križema. Za takšno, še bolj romanizirano obliko cerkve, se je tedaj menda ogreval škof Jakob Misia. Leta 1902 je dobila cerkev nov portal: dva polirana stebra z dekorirano atiko, delo kamnoseka Feliksa Tomana.

Obnovitvena dela po potresu so trajala nekako od 1896 do 1897. Sledi razdobje, ki zadeva zgodovino cerkve bolj posredno, a je pomembno za njeno kulturnozgodovinsko in duhovno okolje. Hišo na Karunovi 4, torej staro pritlično stavbo, ki stoji tik za cerkvenim vrtom, je leta 1915 kupil Andrej Plečnik, brat arhitekta Jožeta Plečnika. Ko je po I. svetovni vojni Jože dobil mesto profesorja na novoustanovljeni ljubljanski univerzi, je k stari hiši prizidal valjasti prizidek med leti 1923 in 1924. V teh letih je postal župnik v Trnovem pisatelj Fran Saleški Finžgar, ki je s Plečnikom navezal dobre stike, tako dobre, da sta se odločila, da med cerkvenim vrtom in Plečnikovim posestvom ne bo nobene ograje. Razumljivo je, da je bil Finžgar pogostoma gost pri Plečniku in iz tega prijateljstva se je rodila marsikatera kulturna pobuda. Plečnik je napravil, denimo, spomenik padlim na Breznici v Finžgarjevem rojstnem kraju. Zasnoval je vrsto knjižnih ovitkov za Finžgarjeve knjige, ovitek revije Mladika za nekaj letnikov (revijo, ki jo je urejeval Finžgar), platnice za nekatere knjige Nova založba, kjer je imel Finžgar pomembno besedo. Med največje mojstrovine gotovo sodi Plečnikovo oblikovanje Finžgarjeve povesti Makalonca (1944). Njuno zares pristno sožitje in sodelovanje je navsezadnje pustilo nekaj sledi tudi pri trnovski cerkvi. Leta 1929 so se lotili prenove zunanjščine cerkve. Odstranili so Jeblingerjeve omete, aktivne arhitekturne člene so pustili gladke, pasivne ploskve med temi pa ometali z grobim ometom. Ta način ometavanja je Finžgarju priporočil seveda Plečnik. Sicer pa Plečniku arhitektura trnovske cerkve ni bila posebno po volji in je nekoč predlagal, da bi zvonika znižali ter preuredili obliko kap. Po drugem načrtu naj bi pomaknili cerkveni portal pred cerkev in tako pridobili nov prostor pred zdajšnjim vhodom. Ohranila se je nadalje njegova skica dela fasade z zvonikom, ki kaže, kako bi se dalo pročelje okrasiti z girlandami. Lahko pa, da je bila to risba krašenja cerkve za kakšno cerkveno slovesnost.

Viden Plečnikov prispevek za trnovsko cerkev je gotovo ureditev njene okolice. Leta 1931 je napravil nov trnovski most pred cerkvijo; z ureditvijo struge Gradaščice v zgodnjih tridesetih letih pa je dal nekoliko severozahodno od portala napraviti majhen park pred cerkvijo, ki pa je danes žal povsem zaraščen in zapuščen. Fasada trnovske cerkve je Plečniku služila kot poglavitni kompozicijski poudarek v celotni potezi oblikovanja prostora Gradaščice od Kolezijskega mostu do njenega izliva.

Trnovska cerkev hrani nekaj lepih Plečnikovih manjših del: oltar sv. Antona, medeninasti lestenec (večno luč) z orjaškimi verigami, kamnito puščico ob cerkvenem vhodu in še kaj. Po vojni je s skrajno skromnimi sredstvi napravil veroučno sobico z vrsto lesenih lestencev na vzhodni empori cerkve. Lestenec v obliki ladje so prenesli v Trnovo iz opuščene cerkve sv. Jožefa v Ljubljani. Po njegovi zamisli naj bi napravili v cerkvi nov monumentalni oltar. Načrt zanj je napravil leta 1954. Zamislil si ga je v obliki v prostor odprtega ovalnega slavoloka (podobno idejo je razvijal v načrtu za monumentalni oltar jezuitske cerkve in samostana v Osijeku). Pozneje je zamisel reduciral na pas stebrov, razvrščenih v polkrogu; med stebri naj bi visele medeninaste vaze. Po drugi inačici naj bi v vmesnih poljih stali svetniki. Modelček oltarja z vazami se je ohranil v zbirki Arhitekturnega muzeja, ki je našel svoje prostore in temelj svoje zbirke prav v Plečnikovi hiši.

Trnovska cerkev sodi po svojih temeljnih oblikovnih lastnostih med značilne, četudi ne morda vrhunske zasnove svojega časa. Je nasledek različnih rok in prenov, toda v svojem jedru je ohranila prvotno prostorsko zasnovo. To predvsem velja za notranjščino, medtem ko je v zunanjščini po Jeblingerjevi prenovi pridobila tako v plastični dekoraciji kot v višinskem poudarku. To je pomembno najmanj v dveh ozirih. Celo v novejšem času z novo pozidanimi visokimi stanovanjskimi bloki v njenem zaledju ohranja cerkev s svojima zvonikoma in kompaktno telesnostjo vlogo dominante v prostoru. Po drugi strani je prostor pred cerkvijo izhodiščna točka z oblikovanje ene poglavitnih Plečnikovih urbanskih osi, ki tvorijo z osjo Ljubljanice hrbtenico njegove Ljubljane; in obratno – trnovska cerkev ustavlja dogajanje na tej osi, če se gibljemo po njej iz mesta.

Trnovska cerkev ima torej kot stavba več funkcij in pomenov. Gotovo je najprej svetišče, a je hkrati z nevidnimi nitmi povezana z mnogimi pomembnimi in manj pomembnimi človeškimi usodami. Z vidnimi nitmi, osmi in oblikami je povezana z bližnjo okolico Gradaščice, starega in novega Trnovega ter s celotnim mestom. Vse kaže, da po tej strani postaja pomembna arhitekturna in urbanistična prvina v mestnem delu, ki kani postati spet lep del Ljubljane.

ZADNJE DESETLETJE

Po prihodu g. Janeza Pogačnika za župnika v Trnovo leta 1979 so se mnoge stvari začele spreminjati. Z zagnanostjo, ki se more meriti s Karunovo ali Finžgarjevo, se je lotil prenove župne cerkve, župnišča in je segel tudi v njuno okolico. Po sami logiki stvari se je lotil najprej notranjščine svetišča. Odstranil je nekatere stvari iz cerkve, da bi kar mogoče prišle do izraza obstoječe kvalitete v cerkvi; tako prvotna oprema kot drobni Plečnikovi kosi opreme. Te so našli v novi organizaciji primernejša mesta, nekakšno »muzejsko« postavitev s pojasnili. To se je zgodilo leta 1982. Leta 1984 je sledila prenova zunanjščine, ki pa je povlekla za seboj asfaltiranje križišča pred cerkvijo. Dela so se nadaljevala še v leto 1985. Župnikovo mnenje je bilo, da fasade ne kaže prenavljati, če ostane prostor pred cerkvijo makadamski – torej se je odločil še za asfaltno prevleko, seveda z ureditvijo različnih instalacij in vodov pod zemljo. Že poprej je dal obnoviti cerkveno streho in pocinkane dele je dal nadomestiti z bakrenimi.

Naslednje leto je prišel na vrsto obsežni župnijski vrt. Župnik se je preprosto odločil opustiti pridelovanje zelenjave in sadja in celotno površino namenil za park, ki lahko služi tudi za potrebe cerkvenih obredov. S svojo sijajno zeleno površino daje tudi bližnji Plečnikovi hiši in njenemu doživljanju primeren parkovni poudarek. Delo je izvedel inženir Jože Strgar. Park je dopolnil še istega leta s prenosom kapelice Zirkelbachovih iz Velike čolnarske ulice v bližino vzhodne meje vrta. Od leta 1981 stoji v zahodnem delu vrta leseni Križani kiparja Staneta Jarma. Leta 1988 je potekala še obnova župnišča, natančneje zunanjščine. Ta je nekako sklenila dela v župnišču, ki so se začela z ureditvijo zimske kapele leta 1980 po načrtih arhitekta Jožeta Motoha.

S tem pa se ambicije župnika Pogačnika še niso ustavile. V spomin na Prešernovo usodno srečanje z Julijo v trnovski cerkvi je dal leta 1988 vliti v bron znameniti Prešernov sonet Je od vesel'ga časa teklo leto po zamisli kiparja Albina Ambrožiča in ga namestiti na levi del pročelja župne cerkve. Simetrično od njega pa je dal l. 1989 vzidati še relief v spomin na velika prijatelja in soseda Frana Finžgarja in Jožeta Plečnika. Relief s portretnima glavama prijateljev je oblikoval kipar Boštjan Putrih. Z novo zamislijo monstrance v obliki sodobne skulpture je pridobil kiparja Draga Tršarja, ki je izdelal leta 1990 tudi spominsko ploščo pokojnemu nadškofu Jožefu Pogačniku, za jaslice Lizo Hribar in za postavitev novega Božjega groba arhitekta Motoha. Z drugimi številnimi drobnimi stvarmi in pridobitvami ne kaže oteževati tega kratkega kronološkega pregleda. Pač pa kaže posebno poudariti nekajletno izhajanje župnijskega glasila oznanila Trnovo. Župnik Pogačnik je zanj pridobil številne pisce, ki so načeli vrsto aktualnih, če že ne verskih pa gotovo perečih kulturnih, ekoloških, družbenih, spomeniškovarstvenih vprašanj. Rdeča nit vseh teh prizadevanj je gotovo skrb za splošno duhovno podobo človeka, denimo Trnovčana in Ljubljančana, ko jo po njegovem prepričanju mora sooblikovati kultura kot nujna spremljevalka verskega življenja župnijske skupnosti.

PRENOVLJENA TRNOVSKA CERKEV

Nekateri naši bralci se utegnejo spomniti, da sem pred leti na straneh te revije dokaj kritično pisal o odnosu pomembnih cerkvenih institucij in posameznikov na Slovenskem do sodobne cerkvene likovnosti in o skromnih ambicijah, da bi k pomembnim cerkvenim prenovam ali novogradnjam pritegnili vodilna imena slovenske likovne umetnosti in arhitekture. Med redkimi pozitivnimi zgledi sem omenjal prizadevanja trnovskega župnika Janeza Pogačnika, ki je od prihoda v Trnovo začel temeljito prenavljati cerkev in njeno okolico. Zdelo se je, da je svoje delo dopolnil še z naročilom nekaterim vidnim slovenskim umetnikom za posamične kose manjkajoče umetnostne opreme. Pri Tomažu Kržišniku je naročil novi božji grob, pri kiparju Dragu Tršarju novo monštranco ter z naročilom za nekaj manjših del zaokrožil svoja prizadevanja po izpopolnitvi in posodobitvi cerkvene opreme. Hkrati s tem je v nekaj letih opremil še pročelje cerkve z reliefi, ki obiskovalca spomnijo na pomembne dogodke in ljudi, povezane s trnovsko cerkvijo, na Franceta Prešerna, Jožeta Plečnika, Frana S. Finžgarja ter nadškofa Jožeta Pogačnika. Že s tem je opravil veliko delo, pa vendar se ni ustavil. Ko se je pred dvema letoma pokazalo, da se ponekod v cerkvi temelji pogrezajo (kot je znano, stoji cerkev na močvirnem terenu in so jo prvotno postavili na lesene pilote), se je odprla še nova priložnost. Nujno potrebne posege v statiko in tlak cerkve je župnik izrabil tudi za popolno prenovo celotnega ostenja in kupole ter pri tem mislil na končno podobo prenovljenega svetišča, pri kateri naj sodobna umetnostna oprema s slikami in z drugimi objekti cerkvene rabe prevzame ključno oblikujočo vlogo in v mnogočem spremeni ambientalni značaj izročenega prostora. Nadvse tvegan poseg je na koncu dozorel v kar izjemen umetniški dosežek, pomemben tako za sodobno slovensko umetnost kot za cerkveno. Za to zadnjo še prav posebej, saj tako uspešni prenovi cerkve s sodobno umetniško nadgradnjo na Slovenskem ni najti primere.

Prenovljeno podobo notranjščine trnovske cerkve je treba najprej uvideti kot celoto, šele potem posamezne umetniške prispevke. Obiskovalcu se ta pogled na celoto ponudi skozi stekleno steno, ki diskretno zapira vhodno lopo, vse delo arhitekta Jožeta Motoha. V njej so zbrali spomine predvsem na Plečnika z njegovim oltarjem sv. Antona, puščico in dvema lestencema. Osrednji prostor s stranskima kapelama z emporama ter s sklepom v apsidi je mogoče občutiti kot ubrano celoto. Starejšo opremo, med katero štejem veliki in skanska oltarja ter prvotno namestitev klopi, se da v nastalem kontekstu razbrati kot zgodovinski preostanek; v barvnem pogledu so to izstopajoči temnorjavi poudarki v na novo urejeni barvni podobi tlakov in ostenja, kjer pevladujejo sivkasti, svetlo modri oziroma svetlovijolični ali rožnati toni. Za ta del obdelave prostora je poskrbel slikar Andrej Jemec. Z ureditvijo tlaka s ploščami hotaveljskega marmorja in makedonskega sivca je povsem jasno nakazal temeljno cerkveno os, ki vodi k oltarju, medtem ko sta stranski kapeli s stopnico iz temnega kamna jasno ločeni od glavnega prostora. Toniranje sten upošteva arhitekturo pilastrov in listne kupole, vendar hkrati s subtilnim stopnjevanjem močnejših barvnih odtenkov, denimo z zlatimi bordurami na ograjah empor oziroma z modrimi trikotniki v temenu kupole določa hierarhično vrednost prvin v nastali kompoziciji. Korektno restavrirani preostanek Groharjeve poslikave na stropu ne krni doživetja celote.

Tlak prezbiterija je za stopnico više nad cerkvenim tlakom. Masivna in barvna navzočnost velikega oltarja – zanj in za druge dele starejše opreme je poskrbela skupina restavratorjev pod vodstvom Franceta Kokalja – je narekovala skrbno odtehtano ureditev nujno potrebnih prvin sodobne abredne rabe. Zato tu srečamo hierarhično najpomembnejši daritveni oltar, okroglo menzo v osi cerkve, oprto na štiri noge, stoječe na štirih belih ploščah tlaka. Desno oblikovno sorodni, a manjši ambon, levo krstilnik, za njim in v obeh stanskih nišah vrsta lesenih obrednih sedežev preporoste moderne zasnove in konstrukcije z napisom in asimetrično nameščenim križem na osrednjem sedežu. Strogost, celo minimalističnost zasnove se dobro ujame z zadržano kompozicijo kamnitih daritvenega oltarja, ambona in krstilnika. Sedeže je oblikoval Janez Suhadolc, vrhunski oblikovalec stolov z edinstenimi izkušnjami z oblikovanjem obrednih sedežev pri nas. V nastali oltarni kompoziciji izstopa večna luč. Gre za luč, ki so jo leta 1936 Trnovčani naročili pri Plečniku in jo dali izdelat za župnika Finžgarja ob njegovi upokojitvi in odhodu iz trnovske fare. Izdelek sodi med izjemna dela Plečnikovega umetnoobrtnega opusa. Z namestitvijo luči na novo lokacijo in v novi obredni funkciji pa »za vedno« odmerja nekdanjima protagonistoma duhovnega dogajanja v Trnovem prostor v neposredni bližini oltarja in tabernaklja. A s tem se stopnjevanje oltarne kompozicije še ne konča. Celota dobi odločilni poudarek z oltarnim križem, delom kiparja Draga Tršarja, bronasto in pozlačeno skulpturo Križanega na prosojnem križu s simboli golobov na njegovih krakih. Posebnost tega križa je, da visi v prostoru na levi v stiku med ladjo in prezbiterijem ter pomeni tako s svojo do skrajnosti iztanjšano figuro, barvo in gradivom pravi kontrast strogim oblikam opreme prezbiterija. Križ pomeni hkrati kompozicijski vrh dveh slikarskih kompozicij, ki se odvijata v cerkveni ladji; po vsem obodu ostenja se zvrstijo postaje Križevega pota, na štirih svodnih listnih lokih pa se pojavijo štiri velike podobe Janeza Krstnika, patrona trnovske župnije, delo Janeza Bernika. Kakor pri Križanem gre tudi pri teh slikah za ekspresivne poznomodernistične stvaritve, ki poskušajo v historističnem prostoru trnovske cerkve nagovoriti h kontemplaciji modernega mestnega kristjana.

Po vsem povedanem ustvarja nova ureditev in oprema trnovske župnijske cerkve strog liturgični red in pomensko hierarhijo med posameznimi prvinami cerkvene opreme in poslikave prostora. V siceršnji zmedi pogledov na te tako bistvene stvari krščanskega svetišča in obreda kaže trnovski zgled redko videno osredenost ustvarjalcev na bistveno in redko kakovostno umetniško sodelovanje in součinkovanje sicer različnih umetniških osebnosti in njihovih izrazov.

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.