KRATKA ZGODOVINA NAŠE ŽUPNIJE

Pogled v zgodovino katerekoli župnije se najprej ustavi pri začetkih njene dušnopastirske dejavnosti, ki so, pa čeprav v zelo preprosti obliki, njen glavni temeljni kamen. Za trnovsko župnijo je to prav začetek verskega nauka pri znamenju oziroma kapeli v trnovskem predmestju, ki so ga 12. aprila 1711 oznanili v stolni cerkvi sv.Nikolaja. Krščanski nauk, ki so ga vodili stolni vikarji, in vse ostale pobožnosti, ki so se postopoma razširjale med vernimi trnovčani in krakovčani, so kmalu spodbudile ljubljanskega župana Antona pl. Janežiča, da se je skupaj z mestnim magistratom odločil za zidanje cerkve v Trnovem (natančneje v trnovskem predmestju) in s tem tudi za patronat. Prošnjo za gradnjo cerkve v Trnovem je mestni magistrat predložil ljubljanskemu knezoškofu Sigmundu Feliksu grofu Schrattenbachu, ki jo je 14. aprila 1738, z odlokom o trnovskem beneficiju, pozitivno rešil. Že od nekdaj velja nepisano pravilo, da so cerkve posvečene v čast sv.Janezu Krstniku vedno ob vodi, kar je v istem letu, na dan pred kresnim dnem potrdil tudi temeljni kamen nove cerkve sv.Janeza Krstnika na »trnovskem bregu« Gradaščice. Cerkev je po ljudski pripovedi zrastla prav tam, kjer je bila nekoč mogočna lipa, pod katero se je večkrat prikazovala skrivnostna lučka. Zidanje cerkve v rotundi s kupolo se je zaključilo leta 1753 o čemer je pričal napis na srednje velikem kamnu. Med tedanjimi opisi in omembami ljubljanskih cerkva, moremo zaslediti tudi to, da je bila grajena v slogu italjanske renesanse. Njene dimenzije so bile precej skromne, saj je 15 m dolžine in 12.5 m širine zadoščalo le za 300 vernikov, ostali pa so morali med bogoslužjem ostati zunaj novega svetišča. Notranjščino so krasili tudi trije oltarji, med katerimi je bil najlepši glavni, saj je bila na njem še danes znana in dragocena Metzigerjeva upodobitev iz leta 1755, ki prikazuje Janeza Krstnika, ko krščuje Jezusa. Nova cerkev trnovskega vikarjata oz. beneficija ni bila ravno dobro sprejeta pri »šenklavških gospodih«, ki pa so prav gotovo že slutili, da je to korak k samostojni župniji. Korak k samostojnosti je posredno pospešil Jožef II., ki je leta 1783 ukazal delitev prevelikih župnij in tako spodbudil trnovčane in krakovčane, da so se z vsemi močmi zavzeli za dokončno samostojnost in ločitev od Šenklavža. Ko je bil 3. aprila 1785 izdan cesarski načrt za regulacijo župnij na Kranjskem so bile predvidene poleg novonastale trnovske župnije tudi še šentjakobska in frančiškanska. Veseli dan za trnovsko župnijo je bil prav 6. julij 1785, ko se je uresničil sen in napor mnogih župljanov. Poleg župnika ji je dodeljena kaplanija za duhovnega pomočnika. Končno imamo svojo župnijo! Janez Krstnik se je sedaj kot farni zavetnik oziral na priprošnje in molitve svojih častilcev in faranov, ki so hitro poskrbeli, da je nova samostojna župnija dobila vse potrebne paramente, potrebne za bogoslužje in ostale pobožnosti. Bistvo vsake župnije pa so njeni župljani, ki jo bogatijo tako s svojim duhovnim življenjem, kot tudi z zapuščino preteklosti, plemeniteno z običaji, navadami ter z načinom življenja svojih prednikov. Ko govorimo o naši župniji, moramo pod trnovski zvon najprej postaviti dva značilna župljana-Trnovčana in Krakovčana. In kaj pravzaprav sta? Trnovčan kot potomec znamenitih čolnarskih prednikov, bodisi velikih ali malih čolnarjev, izkazuje svoj čolnarski ponos v rjavi suknji do kolen, v rdečem telovniku s pasom višnjeve barve, v lepih črnih hlačah do kolen in močnih belih nogavicah. Za povrh je čolnar oblekel še temen suknen plašč z dvojno pelerino in širok klobuk z velikimi krajci. Ker je bilo Trnovo nekdaj zalito z jezerom, so prav verjetno že stari mostiščarji narekovali poklic bodočih prebivalcev tega ozemlja, ki je zaradi obraslosti s trnjem dobilo takšno ime. Čolnarski kruh je rezala Ljubljanica, ki je bila prav do začetkov druge polovice 19. stoletja najpomembnejša oskrbovalna pot za Ljubljano in tudi bližnjo okolico. Predvsem veliki čolnarji, ki so bili v državni službi, kar jim je skupaj s svoboščinami potrdil že cesar Friderik III. leta 1489, so prevažali les, pesek in ves drug potreben tovor za mestne potrebe, obenem pa prevažali tudi blago, ki je bilo namenjeno v razne druge kraje. Tako veliki kot tudi mali čolnarji so imeli svojo bratovščino, na kar še danes spominjajo bandera v cerkveni zakristiji. O čolnarjih nam poroča tudi Valvasor. Njihovi čolni pa so služili tudi za druge namene: iz njih so naredili most na Ljubljanici, kadar je bila telovska procesija, služili so za plavajoči oder ljubljanskemu filharmoničnemu društvu in drugim kulturnim prireditvam, mestno gospodo so z njimi ob svečanostih vozili po Ljubljanici, na njih so namestili ognjemete in razsvetljavo in še marsikaj drugega. Kdor od trnovskih mož ni bil čolnar, je bil ali »fakin«, ki raztovarjal blago na čolnarskih pristanih (npr. na Jeku-ob izlivu Gradaščice v Ljubljanico- so jim rekli »jekarji«), ali pa voznik, ki je prevažal blago po ljubljanskih ulicah in poteh. Takšno ali drugačno prevozništvo, ki je bilo tudi dobičkonosno, je marsikdaj naredilo trnovčane še bolj ponosne in jih v družbi predstavilo z bahavima verzoma: »Kmet orat, mi pa spat; kmet kosit, mi pa pit.« Ni čudno, da so ljudje radi rekli naši fari tudi »bahata fara«. Trnovčani so zelo radi lovili ptice na Barju in nekaterim je bilo ptičarstvo prav poklicna dejavnost, ki je združevalo prijetno s koristnim. Včasih se je primerilo, da so ulovili toliko ptic kake vrste, da so jih lahko prodali celo v Gradec, na Dunaj ali pa v Trst. Prednost ilovnatih tal je narekovala opekarstvo, ki je bila od nekdaj zelo poznana trnovska obrt, saj sta bili dve opekarni omenjeni v starih listinah 16. stoletja, danes pa nam o tem priča Opekarska cesta. Svojo nošo in svoja opravila so imele ravnotako trnovčanke. V jopah iz rjavega sukna s črnimi volnenimi trakovi, v krilih iz črnega volnenega mezlana, v rdečih volnenih nogavicah, nizkih čevljih in z avbami pod muselinasto ruto, so po vrtovih pridno skrbele za zelenjavo, ki je bila zelo raznovrstna, a je po njej veliko bolj slovelo Krakovo. Vrtna opravila in vse hišne dolžnosti so bile enake tudi krakovčankam, noša pa se je nekoliko razlikovala, saj so bile avbe manj razkošne, namesto tega pa so imele pisane rute okrog vratu. Suknena krila so bila največkrat z rožastimi vzorci, pražnji čevlji pa so bili vedno le iz blaga. Krakovčanke in trnovčanke so se največkrat srečevale pri pranju perila na obrežju Gradaščice, ki je dobila ime po svojem zgornjem delu porečja za Polhovim gradcem. Gradaščica ali z drugim imenom Mala Ljubljanica je bila naravna meja med Trnovim in Krakovim. Krakovo je dobilo ime po podvodnem rastju »kraku ali vodni leči«. Da so bili Krakovčani po poklicu ribiči, je bilo mogoče ugotoviti že po razprostrtih mrežah, ki so se sušile pred njihovimi hišami. Poleg svoje ribiške bratovščine so imeli krakovčani tudi svojo nošo. Ker je bila lepa in privlačna jo opeva celo narodna pesem, ki posebej pohvali suknen škrlaten telovnik, irhaste hlače, pisane nogavice ter klobuk kastorec. Noša in poklic nista bila edina razlika med obema bregovoma Gradaščice. Razliko je v svoji Kranjski gramatiki leta 1783 zabeležil Marko Pohlin, ko je zapisal, da bi bilo verjetno potrebno zaradi posebnega narečja napisati eno slovnico in pravopis za Trnovčane, drugo pa za Krakovčane. Trnovčani in Krakovčani so s svojo različnostjo bogatili novonastalo župnijo, ki je poleg duhovne oskrbe svojih vernikov, skrbela tudi za večje izobraževalno in kulturno življenje nasploh. Vsakokratni župnik se je dobro zavedal, da ima magistrat patronat nad župnijo, da pa nastopa kot zemljiški gospod le za Trnovčane, saj sodijo Krakovčani in od Trnovega nekoliko prej naseljen krakovski predel pod nemški viteški red (tretji najstarejši križarski red, takoj za ivanovci-maltezarji in templarji). Krakovski otroci so obiskovali šolo nemškega viteškega reda, ki je veljala za drugo najstarejšo v Ljubljani, trnovski otroci pa niso imeli svoje šole, zato so obiskovali različne takrat obstoječe v Ljubljani. Leta 1778 je izdala cesarica Marija Terezija odlok, da se mora v Trnovem ustanoviti trivijalka. Desetletje kasneje je bil odlok uresničen, prostorsko pa je bila šola zelo utesnjena. Trnovska župnija je leta 1789 preuredila župnijske prostore (za nadstropje dvignila župnišče) in odslej kar za dobrih 86 let nudila mladim možnost izobraževanja. V tem letu je vizitiral župnijo nadškof Mihael baron Brigido, ki se je pridružil mnenju svojega predhodnika knezoškofa Karla grofa Herbersteina, da je treba cerkev razširiti ali še bolje, zgraditi novo. Leto 1800 je bil v župniji velik požar, ki je uničil celotno cerkveno streho in druge lesene dele, ni pa prizadel oltarnih podob. Pri gašenju požara so bili najbolj aktivni Trnovčani, ki so bili po mestnem odloku iz leta 1676 tudi gasilci za mesto Ljubljana. To leto pa je prineslo v župnijo še eno neprijetnost: mestni magistrat je obvestil nadškofijski ordinariat, da ima namen združiti župnijo v Trnovem ter župnijo Marijinega oznanjenja tako, da bi se napravila nova župnija pri uršulinkah. Lahko si samo mislimo, kako so na to odločitev reagirali trnovski farani. Ta misel je bila kmalu iz neznanih razlogov opuščena, tako da sta pastoralno in kulturno življenje potekala nemoteno. Po 19 letih pa se je spet porodila ideja, da bi bilo potrebno župnije združiti. Deželna vlada je želela uporabiti trnovsko župnišče za nekakšno zavetišče, zato je predlagala, da bi se trnovska župnija združila s šentjakobsko, za lažje obiskovanje bogoslužja, pa bo postavljen nov most preko Ljubljanice-Šentjakobski most. Zaradi slavnega kongresa v Ljubljani leta 1821 mostu še ni bilo, ostala pa je negotovost trnovskih župljanov, ki jo je na njihovo prošnjo prekinil knezoškof Anton Alojzij Wolf, ko se je leta 1824 pri vladi zavzel za župnijo. Škof Wolf velja od tedaj za drugega utemeljitelja trnovske župnije. Župnija je ostala, ostal pa je tudi novozgrajeni Šentjakobski most. Vedno večja prostorska stiska je narekovala župljanom, da so se leta 1830 pisno obrnili celo na cesarja. V letu 1832 se je v Trnovem rodil oče slovenskega prostovoljnega gasilstva Franc Doberlet. Velika sobota v trnovski cerkvi leta 1833 je ostala za vedno zabeležena v pesmi Franceta Prešerna, ki mu je bilo Trnovo kraj nesrečnega imena. Kljub vsemu pa se je veliki poet zelo rad družil s trnovskimi pevci, ki so bili od nekdaj znani kot dobro uglašeni. Za prepevanje in pripovedovanje tiste priljubljene zgodbe o povodnem možu, ki so ga Trnovčani in Krakovci celo videli, jim je pesnik plačal marsikateri bokal. Na god sv.Tomaža leta 1845 je bila cerkev spet poškodovana, saj je potres uničil oba zvonika in kupolo. Misel o zidavi nove cerkve je postajala vedno bolj živa, saj so Trnovčani in Krakovčani tudi finančno priskočiti na pomoč. Svoj denarni delež bo prispevala lahko med drugim tudi trgovina s kislim zeljem, ki sta jo v letu 1840 Krakovčana Franc Jakopič in Martin Goršič razširila tudi v Trst. Izgleda, da je bilo Krakovo vedno bolj cenjeno po svoji zelenjavi, kar je dr.Janez Bleiweis v Novicah leta 1851 zapisal z naslednjimi besedami:«Vrti naših Krakovčanov so, kar se tiče mnogovrstne zelenjave, morebiti najbolje obdelani na celem svetu. Kaj zmore pridno in umno obdelovanje, se vidi tukaj očitno.« Pomlad narodov 1848 je vplivala na nastanek Narodne garde na Krakovem, ki je združila vse rodoljube trnovske fare. Znano je tudi, da so se narodno zavedni Trnovčani in Krakovčani v šestdesetih letih 19. stoletja zbirali v gostilni pri Raku ( Krakovski nasip), ki jo, kot zbirališče rodoljubov, v enem od svojih del opisuje Josip Jurčič. Kljub vsem pomembnim dogodkom, pa se je zgodil še eden, pomemben za rekreacijo vseh Ljubljančanov. Na Koleziji, katere ime izvira od mlinarja Petra Kolezija, prvega lastnika mlina ob Gradaščici, so leta 1853 uredili kopališče, ki ga je načrtovala leta 1850 ustanovljena delniška družba.. Za celotno župnijo je nastopilo »pomladno leto« prav v letu 1854, ki je naznanilo, da bodo besede o novi cerkvi prešle v konkretno dejanje. Na belo nedeljo so se župljani še zadnjikrat zbrali v starem svetišču iz katerega je bilo prenešeno sv.Rešnje telo v krakovsko kapelico, v kateri je slavni reliefni Marijin kip z nekdanjega timpanona stare križniške cerkve, ki jo je leta 1511 uničil potres. Vrhovnik piše o njem, da je to najstarejši krščanski kip, ki se je ohranil v Ljubljani. Vse do zime je potekalo bogoslužje pri kapelici, nato pa so Najsvetejše prenesli v križniško cerkev. Na kresni dan 1854 je knezoškof Wolf blagoslovil temeljni kamen nove cerkve, katere gradbena bremena je prevzel znameniti trnovski župnik Franc Ksaver Karun. Karun je bil najprej trnovski kaplan (1849-54), nato pa župnijski upravitelj (1854), ki je postal istega leta tudi župnik, leta 1879 pa knezoškofijski duhovni svetnik in obenem odlikovanec avstrijskega cesarja (zlati križec s krono). Njegova prijaznost in lepo petje, sta bili poleg izgradnje nove trnovske cerkve, največji vrlini tega duhovnika, ki je župnikoval vse do svoje smrti 1890. Leta 1854 je dobilo Trnovo še enega pomembnega moža za duhovnega pomočnika. To je bil misijonar Luka Jeran, velik dobrotnik mnogih in izreden pedagog, kot so si to zapomnili njegovi veroučenci. Veliko zanimivost za trnovsko župnijo pa tudi za Ljubljano je predstavljalo njegovih pet zamorčkov, ki jih je želel vzgojiti za misijonski poklic in ki so verjetno dobili svoje mesto v hudomušni pesmi »Pet zamorčkov«. Svojo dušno pastirsko službo v Trnovem je zaključil leta 1869. Dobro skupno sodelovanje Karuna in Jerana pri zidavi nove cerkve je bilo poplačano 25. novembra, ko so prenesli v cerkev sv.Rešnje telo. Sedaj so res v polnosti izveneli verzi prve kitice Jeranove pesmi Nova roža v Ljubljani:

V beli Ljubljani prot mestnimu logu,

Kjer berhka Gradašca v Ljubljanco šumlja,

Je Bog zapovedal, naj roža prelepa

Ivanu Krstniku požene iz tlá.

Na praznik sv.Trojice, 7.junija 1857, je knezoškof Wolf posvetil novo cerkev sv.Janeza Krstnika. Istega leta je župnik Karun v Trnovem prvikrat uvedel šmarnično pobožnost. Cerkev je počasi dobivala tudi notranjo opremo med katero so bile tudi leta 1855 začasno postavljene orgle mojstra Malahofskega. Ker so bile orgle bolj za silo narejene se je domačin Franc Goršič, sin zeljarja Goršiča, odločil, da postavi nove, ki so prvikrat zadonele 24. junija 1864. Kot prve orgle v njegovem orgelskem opusu so požele veliko občudovanje in Goršiča uvrstile med najbolj priznane orgelske izdelovalce pri nas. Že njegov oče Martin je bil organist v Trnovem in zborovodja v gledališču, on pa je nadaljeval njegovo delo (njega je nato nasledila hčerka Frančiška). Ko je bila leta 1872 iz čitalniškega pevskega zbora ustanovljena Glasbena matica je zelo verjetno, da so bili pobudniki za to prav krakovski pevci, ki jih je glasbeno izobraževala tudi Goršičeva rodbina. Vrhovnik omenja med glasbeniki naše župnije še skladatelja in pianista Jurija Mihevca, pevca ljubljanske operete Bojana Pečeka in mnoge župnljane, člane opernega zbora, med pesniki pa Antona Funtka, Joža Bekša in Marijo Grošljevo. Leto pred prvim ljudskim misijonom v Trnovem (1869) je hkrati tudi rojstno leto nestorja slovenskega impresionizma Riharda Jakopiča, sina najuglednejšega krakovskega zeljarja Franca Jakopiča, ki je pošiljal zelje celo v Aleksandrijo in v južno Ameriko. Rodbina Jakopičevih se je kasneje preselila na Mirje, ki so mu dali ime ostanki zidov rimske emone (lat. iz murus-zid). Ne preseneča nas, da je imel Rihardov brat Josip (starosta slovenskih kolesarjev in kasnejši predsednik Obrtne banke) izredno bogato zbirko rimskih novcev, ki jih je prvi zbiral že njegov brat Franc. V osemdesetih letih 19. stoletja se začenja naseljevanje trnovskega predela, ki se upravičeno imenuje Gmajna. Trnovo se širi, poleg bivalnih površin pa dobivajo novo podobo tudi površine za rekreacijo. Ne moremo mimo priljubljenega drsališča na Kernu, ki je dobilo ime po prvem lastniku tega ozemlja Mihaelu Kernu (1793) in je bilo blizu trnovskemu župnijšču. Prvo drsališče za ljubljančane naj bi tukaj vpeljali Francozi, konec stoletja pa je zanj (po)skrbelo drsalno društvo. Da so bili trnovčani poleg kulture dejavni tudi v športu nampriča že omenjeni starosta slovenskih kolesarjev ter Josip Primožič, ki je dosegel naslov svetovnega telovadnega prvaka v Luksemburgu. Trnovska župnija je bila v svoji zgodovini priča najrazličnejšim boleznim in epidemijam, med katerimi sta bili najhujši prav kuga in kolera. Na kugo nas še danes spominja krakovsko kužno znamenje angela, ki sedi na mrtvaški glavi, v rokah pa ime peščeno uro. Tudi povodnji in drugih nevšečnosti ni manjkalo. Najhujše pa je prineslo leto 1895, ki ostaja zapisano v spominu cele Ljubljane. Na veliko noč, 14. aprila 1895, je bil ob 11 uri in 17 minut hud potres, ki je uničil mnoge hiše in močno poškodoval tudi trnovsko cerkev. Trnovčani so si pomagali kot so najbolje vedeli in znali; največ pomoči so dobili pri Francu Jakopiču, ki je dal na razpolago svoje zeljarske sode, da so v njih vsaj začasno prebivali. Maše so bile nekaj časa v kapelici na Emonski cesti, medtem ko je novi trnovski župnik Ivan Vrhovnik skrbel za čimprejšnjo obnovo. V Trnovo je prišel kot župnik leta 1891 in župnikoval do leta 1918, ko se je upokojil. Trnovski župniji je poleg rednega dela zapustil neprecenljivo zapuščino, knjigo Trnovska župnija v Ljubljani (1933), v kateri je obdelal župnijo z vseh možnih vidikov zgodovinopisja. Leto po njegovi upokojitvi je v župnijšču stanoval dr.Izidor Cankar, ki je v njem ostal do leta 1926, med letoma 1920-21 pa je bil trnovski kaplan Janez Jalen. Vrhovnikov naslednik pa je bil od leta 1918 znani slovenski pisatelj Fran Saleški Finžgar, ki je bil tudi urednik različnih publikacij (od leta 1922 je bilo v trnovskem župnijšču uredništvo Družbe sv.Mohorja), izvrsten govornik ter pravi narodni buditelj, saj je spodbujal trnovske župljane, da so se preko prosvetnih društev in drugih kulturnih organizacij seznanjali in plemenitili s kulturo in izobraževanjem. Vsestransko kulturno nadarjena Finžgarjeva osebnost je pritegnila tudi tedanjega trnovskega farana arhitekta Jožefa Plečnika, ki je dal leta 1932 postaviti nov most čez Gradaščico, saj se je bil stari most, ki ga je kot najstarejši del v župniji opisoval Valvasor, leta 1875 zrušil in je bil odtedaj bolj zasilo popravljen. Na ograji mostu, ki je ob straneh obložen s podpeškim apnencem in ki s tablama označuje kje se začenja Trnovo oz. Krakovo, je bil postavljen kip sv.Janeza Krstnika, delo kiparja Nikolaja Pirnata. Isto leto je prišel v Trnovo za obdobje petih let nov kaplan dr.Jožef Pogačnik, kasnejši prvi ljubljanski metropolit. Finžgar je dal postaviti tudi Dom in zavetišče za otroke, ki so ga vodile sestre notrdamke. Leta 1936 je odšel v pokoj, ki ga je v pisateljski vnemi preživljal vse do smrti leta 1962. Počasi so prišla vojna leta, že druga za trnovsko župnijo, ki je morala biti spet pripravljena na mnoge preizkušnje. V tem obdobju je župnikoval Ivan Vindišar, ki je doživel tako bombandiranje Trnovega, kot tudi nasilno vselitev strank v trnovsko župnišče. V tem času se je prenehala pisati tudi župnijska kronika. Krajši čas je bil trnovski kaplan tudi dr.Franc Perko, kasnejši beograjski nadškof. V novo tisočletje pa nas je popeljal sedaj že pokojni trnovski župnik mag.Janez Pogačnik. Vsak župnik in kaplan je v župniji pustil del svoje osebnosti, svojega dela in razmišljanja, prav tako tudi vsak župljan. V tem pregledu omenjam samo nekatere, kdo je bil bolj pomemben pa ve samo Bog.

Zato, če kdo me vpraša:«Odkod s' pa ti doma?«, mu lahko, tudi po zaslugi vseh imenovanih in neimenovanih, ponosno rečem: »S prelepega Trnovega.«

dr. Tadej Jakopič

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.