Lukov evangelij 21,25-28.34-36
Prihod Sina človekovega

25 In znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. 26 In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. 27 In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. 28 Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.« 

Opomin k čuječnosti

34 Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma 35 kakor zanka; kajti prišel bo čez vse, ki prebivajo po vsej zemlji. 36 Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo godilo, mogli ubežati in stopiti pred Sina človekovega.«

Dobimo klic z neznane številke in na drugi strani zaslišimo prijazen glas: »Pozdravljeni, sem tajnica ameriškega predsednika. Gospod Obama se je odločil, da vas obišče«. »Ojoj, a se hecate? Kdaj pa?«, jecljavo vprašamo. »Čez šestindvajset dni«, nam odločno odvrne uslužbenka najvplivnejšega človeka na svetu. Čista panika, že v naslednjem trenutku se spravimo pospravljat naše stanovanje, začnemo hitro čistiti okna, v akcijo vključimo celotno družino in še sosede.
Če se tako mrzlično pripravljamo na ameriškega predsednika, kako bi se šele na nekoga, ki je še pomembnejši od njega? Cerkev je hitro, že v četrtem stoletju ugotovila, da Gospodov prihod ni kar tako in da zahteva daljnoročno pripravo. Ampak pozor, ne gre za pripravo na nekaj, kar se je že zgodilo v preteklosti. Tudi stanovanja ne čistimo temeljito šele potem, ko je Obama že odšel, ampak preden pride. Torej adventni čas, ki je čas pričakovanja, v prvi vrsti ni namenjen pripravi na Jezusov zgodovinski prihod, na njegov Božič pred 2015 leti, ampak na njegov drugi prihod ob koncu časov. Zato je v prvem delu adventa, vse do 17. decembra, v ospredju prav ta pogled v prihodnost. Kristjani nismo samo učenci Nekoga, ki JE ŽE prišel, ampak predvsem Nekoga, ki BO ŠE prišel. Ta resnica se je v zadnjem odbobju precej zameglila, tudi pri samem oznanjevanju namenjamo malo prostora »zadnjim rečem«. Redkokdaj slišimo govoriti o drugem Kristusovem prihodu, o večnem življenju, o tem, da smo v prvi vrsti nebeški državljani. Vse bolj se osredotočamo na na svet, na to, kaj moramo danes storiti, da bomo srečni. Vera je postala skorajda »sredstvo« za naše boljše počutje in bolj izpolnjeno življenje. Pogled proti nebeškemu Jeruzalemu je zastrt, in to kljub temu, da pri vsaki sveti maši slišimo tiste besede po Očenašu: »Ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa«. Še več, vsako obhajanje svete maše nas pravzaprav poveže z nebeško Cerkvijo. Na to nas spominjajo besede, preden zapojemo »Svet«: »skupaj z angeli in svetniki te vedno hvalimo in kličemo«. Ko smo pri maši, smo gostje pri mizi v nebeškem kraljestvu; že smo tam, kjer bomo – tako upamo – v polnosti ob koncu naše zemeljske poti in ob koncu časov.
Prav zanimivo je ugotavljati, kako so prvi kristjani nestrpno čakali na drugi Gospodov prihod. Predzadnja vrstica Svetega pisma se konča z besedami: »Maranà, thà!: pridi, Gospod Jezus« (Raz 22,20). Nekateri so bili pri tem pričakovanju tako goreči, da so »pozabili« na vsakdanja opravila, in zato jih je moral sv. Pavel opozoriti, da naj istočasno s tem, ko pričakujejo Gospodov prihod, v miru delajo in jedo svoj kruh (2 Tel 3,11-12), naj bodo torej čuječe delavni. Kasneje vidimo, kako se je ta vesela novica sčasoma vedno bolj spreminjala v nekaj dramatičnega: namesto drugega Gospodovega prihoda se je bolj poudarjala Božja sodba. Pred oči se nam vsiljujejo strašni prizori zavrženih in pogubljenih, predstavljajmo si npr. Michelangelove freske v Sikstinski kapeli, ki so izraz tega načina razmišljanja. Dies irae, četudi Mozartov, je vtisnil več strahu kakor pa lepote v marsikatero poslušalčevo srce: ljudje so se začeli zatekati k molitvi in spovedi predvsem iz bojazni pred peklom in kaznijo. Posledice vsega tega so na dlani: zaradi očitnega nelagodja s strani vernikov sčasoma pridemo do trenutka, ko večnost in Kristusov prihod izgineta z našega življenjskega obzorja. Govoriti se začne le še o tem svetu in kako biti vedno bolj moralno popolni. Ne vemo več, kam umestiti smrt, ki se je začnemo izogibati. Nočemo se več soočati z njo, umrle sorodnike skrivamo tudi pred otroki. A mogoče gre vzrok za to iskati ravno v tem, da smo iz obzorja pregnali večnost. Če bi imeli izkušnjo vstajenja, bi svoje mesto našla tudi smrt. Sv. Tereza Avilska je pri tem naša učiteljica: »Hočem videti Boga, a da bi ga lahko videla, moram prej umreti«.
Pogled v prihodnost in pričakovanje Jezusovega drugega prihoda sta zaznamovala prve generacije kristjanov in k temu smo povabljeni tudi mi danes, ko vstopamo v adventni čas. Z očmi smo zazrti v prihodnost, vedoč, da bo Gospod prišel, da je Njegova beseda večja in resničnejša od vseh mrkov, vseh katastrof, ki so opisane v današnjem evangeliju. Prav vse se lahko zgodi, celo sonce lahko otemni, a največja resnica je, da bo Gospod prišel, ter da bo preobrazil obličje zemlje (»nastopila bosta nova zemlja in novo nebo«). Naša prihodnost je biti v polnosti z Gospodom, in to je najlepša novica. To je cilj poti, ki se prične s krstom. In to ni samo tolažba ali pobožna želja, temveč »gotovo upanje«, kakor bi se izrazil sv. Frančišek Asiški. Zakaj gotovo? Zato ker je Gospod enkrat ŽE prišel. En ker je ŽE izpolnil željo tistim, ki so ga v Stari zavezi pričakovali, jo bo izpolnil tudi nam, ki poznamo tako Staro kot Novo zavezo. Gospod nam danes zagotavlja: ne bojte se katastrof in ne sledite takoimenovanim prerokom, ki napovedujejo nesreče. Ne bojte se, vse je pod nadzorom, kajti jaz sem svet že premagal (Jn 16,33). Kristjan se ne vpraša: »Kdaj bo konec sveta«?, temveč: »Kdaj pride Gospod?«
Kristjan, ki živi z gotovostjo drugega Kristusovega prihoda, hodi z vzdignjeno glavo, kakor nam naroča On sam. Zakaj? Ker je v svetu, ne pa od sveta, ker se ne potopi s svetom in njegovo miselnostjo, ampak zre vanj z določene razdalje, podobno kot se zgodi z ogledalom: če smo mu preblizu, ne vidimo prave lastne podobe, zato moramo stopiti kakšen korak nazaj. A to ne pomeni, da svet zavračamo ali zaničujemo, saj smo slišali Pavla, kako naroča Tesaloničanom, naj ob pogledu navzgor hkrati skrbijo za pravi napredek sveta. Kristjan s pogledom navzgor je tisti, ki skupaj z Gospodom bere tek zgodovine in z Njim išče globlji smisel vsakdana, zato lahko rečemo, da je kristjan s to držo celo bližji ljudem. Cilj, nebeški Jeruzalem, kamor je usmerjen naš pogled, nam pomaga razločevati, kaj je danes za nas dobro in kaj ne.
Kako kristjan na konkreten način pokaže drugim, da bo Gospod prišel? Na kakšen način oznanja Gospodov prihod ob koncu časov? Vsekakor ne s prerokbami o tem, kdaj bo konec sveta, kdaj bo treba s čolni na Krvavec, da se rešimo pred vesoljnim potopom. Kristjan oznanja Gospodov prihod z navidez preprostim orodjem, namreč s čuječo molitvijo, ki združuje prihodnost in sedanjost: »Pridi, Gospod Jezus, pridi. Tako kot boš zagotovo prišel ob koncu časov, pridi tudi danes, ta trenutek. Vstopi v naša življenja, spremeni in preoblikuj jih tako, kot boš nekoč preoblikoval obličje zemlje. Prosimo Te, začni preoblikovati DANES tudi naša življenja. Naša srca so obtežena, in želimo jih odpreti Tebi, da jih napolniš s svojim Duhom, da bomo tako zmožni videti Tvojo ljubezen tam, kjer je nihče ne vidi, da bomo zmožni ljubiti tam, kjer je težko ljubiti, da bom priče Tvoje ljubezni tako v lepih kakor tudi v težkih trenutkih.«
V tem adventnem času z veseljem vsak dan ponavljajmo skupaj s prvimi kristjani: »Pridi, Gospod Jezus«.

Mr 12,38-44

Jezusova sodba o pismoukih
38 In govoril jim je v svojem nauku: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo v dolgih oblačilih in imajo na trgih radi pozdrave 39 in v shodnicah prve sedeže ter pri gostijah prva mesta; 40 ki vdovam hiše požirajo, medtem ko hinavsko opravljajo dolge molitve; te bo zadela hujša obsodba.« 

Vdovin denar
41 In Jezus je sedel nasproti zakladnici in gledal, kako ljudje mečejo denar v zakladnico. Mnogo bogatih je veliko vrglo. 42 Ko pa je prišla neka uboga vdova, je vrgla dva novčiča, kar je ena četrtinka. 43 In poklical je svoje učence ter jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi, kateri so metali v zakladnico. 44 Zakaj vsi so vrgli od tega, česar imajo v izobilju, ta pa je vrgla od svojega uboštva vse, kar je imela, vse svoje premoženje.«

Jezus pogosto uporabi »tehniko« skrajnih nasprotij, da vzbudi pozornost poslušalcev. Ob takih ekstremnih primerih imamo morda skušnjavo, da bi se počutili izvzeti iz zgodbe, a pismouki in uboga vdova so nam bliže, kot bi si sami to predstavljali.
Problem pismoukov ni bogastvo samo po sebi. Nekaj izmed Jezusovih učencev je bilo bogatih, npr. Jožef iz Arimateje in njegovo blagostanje ni bilo ovira za življenje po Božjih zapovedih.
Težava pismoukov, s katerimi se Jezus ostro spoprime takoj zatem, ko vstopi v Jeruzalem, je nekje drugje, vsaj v dveh pogledih. Prvič: hočejo se prikazati pomembne in hkrati dobre pred drugimi (poudarek na videzu) in drugič: od imetja, ki ga darujejo, podarijo to, kar imajo v izobilju, torej to, kar je odvečno, drobtine, četudi jih je mnogo. Kot smo rekli, materialne stvari same po sebi niso negativne, lahko pa predstavljajo določeno tveganje oz. skušnjavo, vzbujajoč lažno prepričanje, da lahko na njih gradimo naše življenje, naše življenjske načrte, našo osebno srečo. Tudi sv. Frančišek Asiški je imel v mladosti podobne sanje in ob tem eden od njegovih življenjepiscev lepo zapiše: »V gradove, sezidane na denarju, moči in slavi, Bog ne more vstopiti. Ko v življenju vse teče gladko, skuša navadno človek sebe postaviti v središče. To je velika nesreča, ker se takrat v njem prebudi strah, da bo vse izgubil, živi v tesnobnosti in se čuti nesrečnega. Izstop iz stabilnosti pomeni za človeka rešitev« (Ignacio Larrañaga, Naš brat Frančišek, 11).
Nevarnost potrebe po imetju in po lastni pozitivni podobi je v tem, da v njih iščemo osebnega »odrešenika«, da jim zaupamo vse naše upanje, celo vse naše življenje. Če je srce tako nasičeno in če so zaradi tega naše »linije« popolnoma zasedene, kako bomo lahko verjeli Jezusovim besedam: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem« (Mt 22,37)? Kako bomo lahko ljubili Gospoda in po njem vse druge z VSEM srcem, z VSO dušo, z VSEM mišljenjem, če pa je naše srce že oddano? Največja nevarnost življenja po veri je ravno v tem, da je naše življenje in srce oddano merilom sveta in njegovi miselnosti, odnos do Boga pa je nekaj »za zraven«, ker imamo pač še nekaj časa in prostora v nedeljo. Podobno kakor pismouki: popolnoma so prepojeni z vrednotami sveta kot so uspešnost, napredovanje, medsebojno spodrivanje, strah pred konkurenco, zavist, strah pred tem, da bi bili drugi boljši na delovnem mestu in bi bili od šefa bolj pohvaljeni kakor oni ... po drugi strani pa Bogu in drugim podarijo to, kar je »ostalo«, iz izobilja. Lahko bi slikovito zatrdili, da so to, kar je v sebi trhlo, zavili v lep celofan. V tem primeru vera nič ne koristi, niti dobra dela ne, saj ne segajo v moje srce, ne prodrejo v globine mojega bitja, me ne spreminjajo in razsvetljujejo, temveč ostanejo le na površju.
Nasprotno pa je Božja beseda »živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli« (Hebr 4,12). Božja beseda je tako močna, da povzroči pravi potres, da, tudi bolečino, ker noče biti anestezija, ki le tolaži, temveč ogenj, ki žge in prečisti celostnega človeka. Prava ljubezen se rodi v preizkušnjah, drugače ni prava ljubezen. Prava ljubezen ne pozna meja ugodja in dobrega počutja, ampak gre daleč preko tega. Kdor ni nikoli zares trpel, ne bo nikoli znal prav ljubiti, ker se bo vedno ustavil...pri sebi. Takoj zatem ko je Jezus vprašal učence, kaj pravijo oni sami, kdo je on (Mr 8,29-30), je začel govoriti o lastnem trpljenju in smrti (Mr 8,31) ter tudi o tem, da je lahko njegov učenec le tisti, ki se odpove samemu sebi, vzame križ ter mu sledi (Mr 8, 34-35). Čemu ta bliskovit preskok? Zakaj ravno v tem trenutku? Morda je Jezus hotel s tem (do)povedati svojim učencem, takratnim in sedanjim, da je merilo njihove vere sposobnost/pripravljenost zastaviti samega sebe, lastne poglede, lastne želje, ter se postaviti ZA in ne PRED Njim. Pozor, kristjan ni poklican k temu, da bi ISKAL trpljenje in preizkušnje, to bi bil pravi mazohizem. Gre za to, da kristjan na trpljenje – ki se prej ali slej pojavi v kakršnikoli obliki – zna ODGOVORITI in v njem tudi najti smisel in se vprašati: »Kaj mi je Gospod preko te preizkušnje – četudi ni sad Njegove volje – hotel povedati? Kdor zna umreti samemu sebi in v lastnem srcu napraviti prostor za D/drugega, je ubog in je deležen blagoslova. Zakaj? Preprosto zato, ker »ko izgine vsaka gotovost, ... se človek, gol in svoboden, skoraj ne da bi se zavedal, znajde v Božjih rokah. ... Ko nimaš več ničesar, postane Bog središče ... Samo ubogi bodo imeli Boga« (Ignacio Larrañaga, Naš brat Frančišek, 68). Kdor je sposoben odpovedati se samemu sebi in ne poveličuje stvari, na katere je navezan, je blagrovan, ker je v njegovem središču Bog, kot tisti, ki usmerja in daje smisel vsaki še tako obrobni stvari, ki jo človek počne v življenju. Vse kar delam, me bo vsak trenutek spominjalo Nanj, od kogar izvira polno življenje.
Kdo lahko bolje ponazarja tako osebo, če ne ravno uboga vdova, ki ni obdržala zase ničesar, ki ni dala iz preobilja, ki ni dala od sebe samo drobtinic, temveč je darovala »vse, kar je imela, vse svoje premoženje«? V originalnem grškem jeziku je rečeno še več, namreč da je vdova »darovala vse svoje življenje«! Darovati vse svoje življenje?! Po eni strani je uboga vdova zvesta Jezusova učenka, saj brez odlašanja zaupa v Jezusove besede: »Pri Bogu je vse mogoče«. Po drugi strani pa je tudi Jezus neke vrste vdovin učenec, saj je po njenem zgledu tudi on, kmalu zatem, »vse izročil Očetu« s tem, ko se je popolnoma izročil v darovanje lastnega življenja iz ljubezni do nas: »Jezus ... je vzljubil svoje ... in jim izkazal ljubezen do KONCA« (Jn 13,1). Sami po sebi nismo sposobni te ekstremne ljubezni, ker se nismo pripravljeni popolnoma odpovedati lastni volji in ker želimo vedno obdržati en del zase ali pa si želimo kaj v zameno, vsaj kakšen hvala, spoštovanje in kaj podobnega. Velika skušnjava bi bila, če bi z lastnim trudom hoteli doseči popolno daritev samega sebe, ker bi to lahko pripeljalo tudi do kakšne bolezni ali pa celo neuravnovešenega stanja. Lahko pa kljub temu prosimo Svetega Duha, naj razsvetljuje našo misel in naše srce, naj nam pomaga osvoboditi naše srce raznih verig in ga »izprazniti« do te mere, da ga bo On lahko napolnil. Če bomo zaradi tega lahko naredili kakšen korak več pri odpovedi samemu sebi, bo to zahvaljujoč samo Njemu in Njegovemu zastonjskemu daru. To kar nas rešuje, je Božji način življenja, ne pa naš napor in dobri sklepi. A vendar nam je bilo to Božje življenje podarjeno pri krstu, kot nekakšno seme, ki pa nosi v sebi že drevo, ki je zaenkrat še nevidno, a zaradi tega nič manj resnično.
Bogati bodo morda porekli: »Kaj pa mi? Ali se glede na vse rečeno sploh lahko rešimo«? Jezus z nasmehom odgovori: »Pri Bogu ni nič nemogočega« (prim Mr 10,27). Pomembno je, da svojega imetja ne uporabiš sebi v čast in slavo, temveč da iz njega napraviš orodje ljubezni do drugih. Edino, kar te Gospod prosi, je to, da pri tem ne delaš reklame na televiziji, ne organiziraš dobrodelnega plesa in gala večerje, temveč da vse to storiš na skrivnem, »in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (Mt 6,4).

Mr 7,1-8.14-15.21-23

1 Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema,
2 in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami.
3 Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok.
4 Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce.
5 Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?«
6 Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano:
To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene.
7 Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi.
8 Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« [...]
14 In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite!
15 Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« [...]
21 Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori,
22 prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet.
23 Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Za vsakdanje življenje potrebujemo zelo konkretna navodila oz. zapovedi. Da bi bilo življenje po družinah bolj kakovostno, da bi imeli več časa eden za drugega, so se mnogokje odločili, da zvečer ne bodo gledali televizije ali pa je sploh ne bodo imeli. Marsikateri študent se za to, da bi se lažje in boljše učil, zavestno odloči za osebno disciplino in se zvečer odpravi zgodaj spat. Največje in najvzvišenješe Božje zapovedi kot npr. »Ljubi Boga, ljubi svojega bližnjega« imajo zelo konkreten obraz in nikakor ni dovolj, da si jih vsake toliko časa prikličemo v spomin, a potem to nima nobenega vpliva na naš vsakdanjik in delamo, kar se nam zazdi.
Zakaj je torej Jezusa tako razjezilo razmišljanje farizejev, ki naj bi Božje zapovedi udejanjali na zelo konkreten način, tokrat pri vprašanju umivanja rok? Zakaj se tako močno spre z njimi in ne dovoli niti dialoga, da bi mu razložili podrobneje njihov pogled na zadevo? Morda nam bo pri odgovoru na to vprašanje pomagal Jezusov oster stavek: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila«. Kako pa pravzaprav vemo, kdaj gre pri konkretnem določilu za človeško izročilo in ne več za udejanjanje Božje zapovedi? Ni vedno lahko jasno razločiti, a današnji odlomek nam ponuja enega od možnih odgovorov, namreč PRIMERJANJE z drugimi, ki ne delajo tako kot MI: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?«. Gre za držo, ki ni več zvesta Božji logiki, ampak podzavestno na prvo mesto postavlja tistega, ki natančno izpolnjuje določene predpise in se ima zaradi tega za boljšega od drugih. Spomnimo se na odlomek, ko gresta v tempelj molit farizej in cestninar (prim. Lk 18,9-14). Farizeju ni bilo nič za očitati, vse je delal po postavi, še več, delal je celo več od tega, kar je zahtevala postava. Mislim, da bi vsaka žena lahko samo sanjala o takšnem idealnem možu ... A v past se je ujel v trenutku, ko se je Bogu zahvalil, da ni tak kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešuštniki ali kakor »ta cestninar«. Najhujša stvar ni biti zavestno oddaljen od Boga in delati čisto po svoje ali posvetno ampak biti prepričan, da se ravnamo po Božjih zapovedih, da oznanjamo Boga, a globoko v sebi zamaskirano oznanjamo le sami sebe in se postavljamo v središče in nad druge. Ko je papež Frančišek pred dvema letoma obiskal Assisi, je odgovoril na vprašanje, čemu se mora Cerkev odpovedati. Mnogi so pričakovali – glede na to, da gre za kraj sv. Frančiška, svetniku znanemu po svojem radikalnem uboštvu – da bo rekel kaj v zvezi z materialnimi dobrinami. Vemo namreč, da papež daje ogromen poudarek na preprostost in uboštvo v materialnem smislu. A mnoge je presenetil z odgovorom, da se mora Cerkev odpovedati predvsem »duhovni posvetnosti«. Gre točno za tisto, kar vidimo pri farizeju v templju ali pa tudi pri nas, ko smo prepričani, da kaj delamo v Božjem imenu, a v bistvu promoviramo same sebe. Lahko se npr. zgodi, da sem člani ŽPS in dam kakšen konkreten predlog, kako bi župnija lahko boljše delovala npr. pri oznanjevanju. Morda sem res zadel odlično rešitev in so bili vsi zadovoljni z njo. A namesto, da bi govoril o skupni odločitvi, začnem razlagati, kako so vsi sprejeli MOJ predlog in tako dajem več pozornosti lastni slavi kot pa samemu predlogu. Na lasten jaz sem samo pomazal z Božjim lakom. Na kratko bi lahko povzeli, da je duhovna posvetnost jasen simptom, da smo od Božjih zapovedi prešli v človeško izročilo, saj smo s primerjanjem z drugimi postavili sami sebe postavili v središče, Boga pa smo pri tem uporabili za izgovor.
Jezus gre v sporu s farizeji in pismouki še en korak naprej. Njim, hkrati pa tudi nam jasno pove, da je postavljanje nad drugimi huda bolezen ter da moralna oz. etična neoporečnost, kar so farizeji ponosno branili, pravzaprav sploh ne obstaja. Komur misli, da je boljši od drugih, Gospod jasno pokaže na to, kakšno je človeško SRCE. Tu smo zopet pretreseni, saj smo navajeni slišati: »Sledi srcu, kajti srce ti vedno prav pove, srce je dobro, zato mu zaupaj...« Kaj pa danes Jezus pravi? »Iz človekovega srca prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet«. Ja, tudi to je človekovo srce, ne le pozitivne in romantične stvari. Če smo iskreni s seboj, lahko potrdimo, da je v vsakem srcu prisotno nekaj tega, kar našteje Gospod, v večji ali manjši meri. V vsakem človeškem srcu so borbe med novim človekom, ki je prejel Božje življenje pri krstu, in starim človekom, ki se temu upira in hrani predvsem samega sebe in lastno slavo. In v bistvu je celo dobro, da ta borba obstaja. Huda prevara bi bila, če bi mislili, da smo zelo v redu, da se ne obnašamo tako kot drugi, ter da le »včasih« potrebujemo kakšno manjšo korekcijo. Zlo nas zalezuje, včasih tudi premaga in to je lahko celo pot do odrešenja. Če bi bili »zdravi«, popolni, neoporečni, Gospod ne bi dejal: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). Le ponižen človek, ki se zaveda tudi temin v lastnem življenju, bo zares spoznal in občutil, kako mu je v življenju potrebna Božja milost in Njegova luč, da bo lahko osebe in stvari okoli sebe gledal z drugačnimi očmi in drugačnim srcem. Smisel krščanskega življenja namreč ni v tem, da bi bili bolj neoporečni, temveč bolj Božji.

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.