Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 24,37-44)
37 Kakor pa je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. 38 Kakor so namreč v dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in (hčere) možili do dne, ko je Noe šel v ladjo, 39 in niso opazili, dokler ni prišel potop in uničil vseh: tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. 40 Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen; 41 dve bosta na kamnu mleli: ena bo sprejeta, druga puščena. 42 Čujte torej, ker ne veste, katero uro pride vaš Gospod. 43 To pa vedite, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, čul in bi ne pustil spodkopati svoje hiše. 44 Zato bodite tudi vi pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.

»Čujte«! Ob začetku adventnega časa namenimo nekaj vrstic tej besedi. Prvo, kar mi pade na misel ob tem vzkliku današnjega evangelija, je naslednje povabilo: Ustavi se za trenutek, kristjan! Kam hitiš? Upočasni korak! Izstopi za trenutek iz divjega ritma in malo zadihaj, zapusti za trenutek ta začarani krog, kjer se zdi, da se vsak dan ponavljajo iste stvari: vožnja, delo, vožnja, domača opravila, nakupi, vožnja, študij ... Ustavi se in se vprašaj: Kje sem? Kam gre moje življenje, katero smer sem ubral, kam me to pelje? Verjetno že dolgo nisi storil česa podobnega, a ravno začetek adventnega časa, ko je v ospredju pričakovanje, si povabljen, da stopiš vase in si skupaj z Gospodom zastaviš vprašanja, ki se tičejo tvojega bistva, kamor pa le redkokdaj usmerimo pozornost. Da ne bo preveč improvizirano vse skupaj, si lahko pomagamo z naslednjimi tremi točkami:
1. Če je cilj jasen, če vemo, kaj nas čaka na koncu, potem je tudi sedanjost bolj jasna in smisel življenja bolj na dosegu rok. Danes, podobno kot že kakšno nedeljo nazaj, nam evangelij spregovori o drugem Gospodovem prihodu. Advent je v prvi vrsti torej pričakovanje Gospoda ob koncu časov, šele na to spomin na Njegov zgodovinski prihod pred 2016 leti. V preteklosti so si kristjani na različne načine predstavljali konec sveta: od veselega vzklika »Maranà, thà!: pridi, Gospod Jezus« (Raz 22,20), pa vse do dramatičnih prizorov Božje sodbe s freskami po mnogih cerkvah in z notami gromovitega Dies irae. Res je, ob koncu časov bo šlo za sodbo, podobno kot ob koncu našega življenja, kot pravi sv. Janez od Križa (1542-1591): »Na večer našega življenja bomo sojeni o naši ljubezni«. Pred Bogom ni vseeno, kaj počnemo in naša dejanja niso brez posledic, v tem je smisel Božje pravičnosti: če ne drugje, bomo Božjo pravičnost konkretno občutili in spoznali ravno v trenutku sodbe. A Božja pravičnost ni taka kot je naša, papež Frančišek namreč lepo poudari, da je Božja pravičnost usmiljena in Božje usmiljenje pravično. To je pravzaprav razlog, zakaj se Božje sodbe ne smemo bati: ne gre za sodbo nekoga, ki ga ne poznamo, ne bo nas sodil neki abstraktni sodnik, neko aristotelsko prvo počelo, ampak Nekdo, ki je že pokazal svoj obraz, ki je bival med nami in ki je oznanjal in delil Božjo ljubezen, še več, ki je v samem sebi Ljubezen, kot pravi apostol Janez (1 Jn 4,8). Z zaupanjem in s spominom na Njegovo usmiljeno ljubezen se pripravljamo na Njegov prihod, na Njegovo končno sodbo.
2. Vrnimo se k adventnemu času. Že v mlajših letih mi je bil advent zelo blizu, veliko bližje kot pa postni čas, na katerega sem se le mukoma navajal, verjetno zaradi bojazni pred postom in pokoro, ki sem ju večkrat videl v luči »smrtne« resnosti. Advent pa mi je bil bolj domač. Spomnim se, kako smo si skupaj z duhovniki in prijatelji vsako leto postavljali takšna in podobna vprašanja: Gospod, zakaj prihajaš med nas? Kaj nam hočeš (do)povedati s svojim učlovečenjem? Zakaj tvegaš in se odpoveš svojemu božanskemu prestolu ter postaneš krhek človek? Seveda je vedno prav, da najprej vprašamo Njega samega, ki nam najbolj čudovito spregovori preko Svetega pisma in izročila. Že tu najdemo veliko lepih odgovorov na zastavljeno vprašanje: Božji sin prihaja med nas, da nam prinese odrešenje, da nas spravi z Bogom in med seboj, da nas reši temin greha in smrti, ki vladajo nad svetom. Nekateri drugi izpostavijo drugačne razlage, manj vezane na vzročno povezavo med grehom in odrešenjem: Bog bi se učlovečil, četudi ne bi bilo greha, Jezus je namreč prišel, da bi imeli življenje v izobilju, da bi nam pokazal, da je Bog oseba in ne ideja oz. ideologija, da bi dojeli, kako velika je Božja ljubezen do nas; postal je človek, da bi nas popeljal k Bogu Očetu, da bi tako tudi mi postali Božji. Ob vseh teh »objektivnih« odgovorih smo vsi mi danes na začetku adventa povabljeni, da poskušamo najti tudi naš »osebni« odgovor na to vprašanje: Gospod, zakaj prihajaš med nas, v moje življenje, v mojo družino? Katerega dela, ki je morda še v temini, se skušaš dotakniti in vdihniti vanj svoje življenje? Kaj mi skušaš povedati s svojim rojstvom, kam skušaš DANES s svojo roko usmeriti moje življenje? To so vsekakor vprašanja, na katera ne dobimo odgovora od danes na jutri. In tu pridemo že do zadnje točke.
3. Ni prav, da bi sedaj naslovili na Gospoda vsa ta vprašanja, ob tem pa bi križem rok čakali na Njegov odgovor. Ob tem, ko z Gospodom vzpostavimo dialog, smo hkrati poklicani, da privzamemo posebno držo, namreč držo ČUJEČNOSTI. Na kakšen način? Kaj pomeni konkretno ta čuječa drža? Gre v prvi vrsti za SKRB: čuječ je tisti človek, ki skrbi in se zanima za vse, tako za osebe kot za stvari. Gre za držo, ki se ne zadovolji s površinskostjo, ampak hoče stvarem do dna, skuša dojeti globlji smisel tudi še tako enostavnega dogodka ali predmeta. Gre za vabilo k temu, da smo pozorni na vsako besedo, ki jo izrečemo, na vsako še tako preprosto gesto, ki jo storimo. Gre za boj proti poplitvenju, proti konvencionalnemu načinu govorjenja. Čuječ kristjan se zanima za vse, nič mu ni tuje, rad poprime tudi po zadevah, kamor drugi nočejo niti pogledati. O čem se pogovarjamo pri mizi doma, v samostanu, v službi? Kolikokrat gremo resnično v globino, kolikokrat resnično obogatimo drugega, ki je poleg mene? Večkrat se zalotim, kako npr. pri samostanski mizi govor teče zgolj o nogometu, sobrata, ki z menoj živi že več let, pa v bistvu skorajda ne poznam. V tem adventnem času smo povabljeni, da pokažemo zanimanje za vse, kar nas obdaja, tudi za najpreprostejše stvari in geste, saj ravno preko njih dan za dnem oblikujemo naše življenje. Pri Bogu ni nič postranskega pomena! Ravno preko malih stvari nam Bog sporoča kaj pomembnega, tako kot je to storil s svojim rojstvom: Mesija so pričakovali v bogati kraljevi palači, a rodil se je v »ničvredni« betlehemski votlini, kjer ni bilo nobenih žarometov. Če bomo pozorni na vsako podrobnost, bomo morda tudi mi dobili od Boga kakšen odgovor na zgornja vprašanja. Če bomo pozorni na majhnost, bo morda letošnja božična noč drugačna ...
Blagoslovljen adventni čas!

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.