Lukov evangelij 3,1-6
Janez Krstnik oznanja krst pokore

3 V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj v Judeji in Herod četrtni oblastnik v Galileji in njegov brat Filip četrtni oblastnik v Itureji in deželi Trahonitidi ter Lizanija četrtni oblastnik v Abileni in ko sta bila velika duhovnika Ana in Kajfa, je Bog govoril v puščavi Janezu, Zaharijevemu sinu. In prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst pokore za odpuščenje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: ‚Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze; vsaka dolina naj se izpolni in vsak hrib in grič naj se zniža; in kar je krivo, naj bo ravno in, kar je hrapavo, postani gladka pot; in vse človeštvo bo videlo božje zveličanje.‘«

Koliko imen in krajev! Za nekatera od njih sem prepričan, da jih še nikoli nismo slišali. In vendarle se skoraj polovico današnjega evangelija mučimo z njihovo izgovorjavo v upanju, da ne bo preveč napak pri naglaševanju. Čemu vsi ti biografski, geografski in kronološki podatki? Da je evangelist Luka znan po natančnem opisu dogodkov in po svoji raziskovalni žilici, je razvidno že iz prvih vrstic njegovega dela, ko piše svojemu prijatelju in učencu: » ... sklenil sem tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen« (Lk 1,2-3). Luka je zelo pozoren na vse podrobnosti, ki pripomorejo k verodostojnosti njegovega pripovedovanja. Za kakšno verodostojnost gre v današnjem odlomku? Predvsem gre za to, da Božja beseda ni nekaj abstraktnega, teoretičnega, neotipljivega ali mitološkega, ampak da ima zelo konkreten obraz. Božje razodetje se je pripetilo v naši človeški zgodovini, na točno določenem kraju, ob točno določenem času in točno določenim osebam. Zahvaljujoč temu natančnemu zapisu izvemo, da je Bog spregovoril Janezu Krstniku v puščavi leta 28/29 po Kr. Ko Bog poseže v zgodovino, tako osebno kot skupnostno, to ostane globoko zapisano v nas, spomnimo se vseh detajlov, tudi kje smo bili takrat in kdaj točno se je to zgodilo, tako kot to zapiše evangelist Janez: »Bilo je okrog desete ure (t.j. ob štirih popoldan)« (Jn 1,39). Bog in svet si nista neznanca, nista vsak na svojem bregu, ampak se dejansko srečata, še več, Bog obišče ta svet v svojem Sinu Jezusu Kristusu, da bi ga obogatil in mu dal pravo vsebino.

Po barvito opisanem uvodu je potem rečeno, da je »Bog govoril v puščavi Janezu«. Bog govori na različne načine, ob različnih dogodkih, na različnih krajih, tudi ko se sprehajamo sredi mestnega vrveža, a največkrat spregovori v tišini, tam je Njegov glas namreč najjasnešji. Puščava pomeni izhod, eksodus iz vsakdana, iz navade, iz rutine, izpod reflektorjev in omrežij, kjer je merilo uspešnosti število všečkov; navsezadnje gre za izhod iz samega sebe. V puščavi se nimamo s čim zamotiti, pred ničemer ubežati, zato lahko Bog lažje spregovori na naše srce. In v tem je paradoks: ko smo šibki in krhki, smo bolj dojemljivi za Božjo besedo. Ena od oblik te puščave so lahko npr. duhovne vaje v tišini. Teden dni brez telefona, brez stika s svetom, samo Božja beseda in duhovni spremljevalec. Tu človek vstopa v globino lastnega bitja: z močjo Besede, po kateri spregovori sam Gospod, sebe vidimo v polnejši luči, nase gledamo tako, kot nas vidi Gospod. Puščava pa ima tudi drug obraz. Poleg te Božje bližine – ali pa ravno zaradi nje – človek zazna tudi preizkušnje, včasih tudi pravcato borbo z Gospodom, gre za boj med našo in Njegovo voljo. Ko smo v »puščavi«, to pride veliko bolj do izraza. Včasih se nam zazdi, da je enostavno slediti Božji volji, predvsem takrat, ko ta sovpada z našo voljo. A pridejo tudi zelo konkretni trenutki, ko jasno zaznamo, da je med obema velik razkorak. Ta trenutek, ki lahko traja tudi zelo dolgo, je naš Getsemani, tukaj se preizkuša naša vera, tu je začetek našega spreobrnjenja: bolj verjeti Bogu kot pa samemu sebi.

A pri tem ne smemo biti sami. Kakor je Gospod poslal v puščavo Janeza Krstnika, da bi drugim »pokazal« na Odrešenika, tako tudi danes pošilja razne Janeze Krstnike v naše življenje. Na duhovnih vajah ima to vlogo duhovni spremljevalec, ki ti pomaga videti stvari bolj jasno, morda s kakšnim nasvetom: »Bodi pozoren na to stvar, mogoče ti hoče tukaj Gospod povedati kaj dragocenega«. A tudi v vsakdanjem življenju je podobno, saj naš odnos z Bogom ni samo privatne narave v smislu »Jaz in moj Bog«. Boga smo spoznali in vzljubili preko konkretnih oseb, preko skupnosti, preko Cerkve, ki je v prvi vrsti Božje ljudstvo. Oseben odnos z Bogom ni mogoč brez skupnosti, ki mi je posredovala vero. Kako pravzaprav vem, da je moj odnos z Bogom resničen, da je moj pogled Nanj »prečiščen« in transparenten? Kdo mi lahko to zagotovi? To je lahko Janez Krstnik, ki me usmerja h Kristusu, ki mi pove tudi, kako se pripraviti na Gospodov prihod. To so bratje in sestre v veri, tisti, ki imajo osebno izkušnjo vere in kar nekaj kilometrine na tem področju. Ta skupnostni vidik, ki ga pogosto pozabljamo, ima svoj vir že v Bogu. Bog ni »osamljen«, Bog je Sveta Trojica, Oče-Sin-Sveti Duh, je odnos, ljubezen. In ko mi hoče kaj spregovoriti, hoče to storiti tudi drugim. Ko hoče Bog kaj dobrega narediti za nas osebno, istočasno naredi nekaj dobrega tudi za druge, za skupnost, za župnijo, ki ji pripadam. Bodimo eden drugemu Janezi Krstniki, medsebojno se podpirajmo na naši poti za Gospodom.

Če smo bili v prvem adventnem tednu povabljeni k čuječnosti, smo v tem drugem tednu poklicani k spreobrnjenju. Na kakšen način? Janez Krstnik je slikovit: »Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze; vsaka dolina naj se izpolni in vsak hrib in grič naj se zniža«! Kako naj si razlagamo to prispodobo? Naproti nam prihaja cerkveno izročilo in cerkveni očetje iz prvega tisočletja. Z njihovo pomočjo odlomek lahko preberemo takole: »Znižajte griče oholosti in napolnite globeli z deli usmiljenja«. Znižati griče ne pomeni, da moramo začeti iz ničle, da moramo šele »doseči« Božjo milost. Ta Njegova milost in življenje sta že prisotna v nas, morda se je le pri pretoku kje zataknilo. Podobno kot pri krvi, ki je znamenje življenja: imamo jo že v sebi, a morda je nastal kakšen strdek, ki ne dovoli in zavira normalen pretok krvi. Tako je s temi griči in globeli: nekje se je zataknilo, nastala je kakšna ovira, morda ponos, morda pomanjkanje dela ljubezni. Spreobrnjenje pomeni ravno to, da »osvobodimo« in dovolimo, da je tok Božjega življenja v nas ponovno neoviran. Cerkveni očetje nam proti oholosti predlagajo močno zdravilo, ki je miloščina. Lahko gre tudi za čisto majhno stvar, ki pa izraža notranjo držo pozornosti do drugih. Lahko pa se npr. Gospodu zahvalimo tudi za nekoga, kateremu morda zavidamo kakšno kvaliteto oz. sposobnosti, lahko je družinski član, sošolec ali sodelavec. Pri tem nam lahko pomagata prijatelja in sošolca sv. Bazilij Veliki in sv. Gregor Nacianški: »Oba je žejalo po znanosti, kar rado vzbuja zavist; vendar med nama ni bilo zavisti, ampak le tekmovanje. Tekmovala sva, a ne, kdo bo dosegel prvo mesto, ampak kdo bo komu pomagal, da bi bil prvi, ker je vsak izmed naju smatral uspeh drugega za svoj uspeh«. Naj bo začetek spreobrnjenja ravno v tem odstranjevanju strdka zavisti. V prihajajočem tednu se zahvalimo Gospodu za lepe lastnosti in kvalitete, ki jih vidimo pri konkretnem sorodniku, sošolcu, sodelavcu ali sobratu v skupnosti. To bo lep korak k pripravi na Gospoda, ki prihaja. Naslednji teden pa nam bo Janez Krstnik dal še novih nasvetov, kako čuječe pričakovati Božje zveličanje.

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.