Lukov evangelij 21,25-28.34-36
Prihod Sina človekovega

25 In znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. 26 In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. 27 In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. 28 Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.« 

Opomin k čuječnosti

34 Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma 35 kakor zanka; kajti prišel bo čez vse, ki prebivajo po vsej zemlji. 36 Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo godilo, mogli ubežati in stopiti pred Sina človekovega.«

Dobimo klic z neznane številke in na drugi strani zaslišimo prijazen glas: »Pozdravljeni, sem tajnica ameriškega predsednika. Gospod Obama se je odločil, da vas obišče«. »Ojoj, a se hecate? Kdaj pa?«, jecljavo vprašamo. »Čez šestindvajset dni«, nam odločno odvrne uslužbenka najvplivnejšega človeka na svetu. Čista panika, že v naslednjem trenutku se spravimo pospravljat naše stanovanje, začnemo hitro čistiti okna, v akcijo vključimo celotno družino in še sosede.
Če se tako mrzlično pripravljamo na ameriškega predsednika, kako bi se šele na nekoga, ki je še pomembnejši od njega? Cerkev je hitro, že v četrtem stoletju ugotovila, da Gospodov prihod ni kar tako in da zahteva daljnoročno pripravo. Ampak pozor, ne gre za pripravo na nekaj, kar se je že zgodilo v preteklosti. Tudi stanovanja ne čistimo temeljito šele potem, ko je Obama že odšel, ampak preden pride. Torej adventni čas, ki je čas pričakovanja, v prvi vrsti ni namenjen pripravi na Jezusov zgodovinski prihod, na njegov Božič pred 2015 leti, ampak na njegov drugi prihod ob koncu časov. Zato je v prvem delu adventa, vse do 17. decembra, v ospredju prav ta pogled v prihodnost. Kristjani nismo samo učenci Nekoga, ki JE ŽE prišel, ampak predvsem Nekoga, ki BO ŠE prišel. Ta resnica se je v zadnjem odbobju precej zameglila, tudi pri samem oznanjevanju namenjamo malo prostora »zadnjim rečem«. Redkokdaj slišimo govoriti o drugem Kristusovem prihodu, o večnem življenju, o tem, da smo v prvi vrsti nebeški državljani. Vse bolj se osredotočamo na na svet, na to, kaj moramo danes storiti, da bomo srečni. Vera je postala skorajda »sredstvo« za naše boljše počutje in bolj izpolnjeno življenje. Pogled proti nebeškemu Jeruzalemu je zastrt, in to kljub temu, da pri vsaki sveti maši slišimo tiste besede po Očenašu: »Ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa«. Še več, vsako obhajanje svete maše nas pravzaprav poveže z nebeško Cerkvijo. Na to nas spominjajo besede, preden zapojemo »Svet«: »skupaj z angeli in svetniki te vedno hvalimo in kličemo«. Ko smo pri maši, smo gostje pri mizi v nebeškem kraljestvu; že smo tam, kjer bomo – tako upamo – v polnosti ob koncu naše zemeljske poti in ob koncu časov.
Prav zanimivo je ugotavljati, kako so prvi kristjani nestrpno čakali na drugi Gospodov prihod. Predzadnja vrstica Svetega pisma se konča z besedami: »Maranà, thà!: pridi, Gospod Jezus« (Raz 22,20). Nekateri so bili pri tem pričakovanju tako goreči, da so »pozabili« na vsakdanja opravila, in zato jih je moral sv. Pavel opozoriti, da naj istočasno s tem, ko pričakujejo Gospodov prihod, v miru delajo in jedo svoj kruh (2 Tel 3,11-12), naj bodo torej čuječe delavni. Kasneje vidimo, kako se je ta vesela novica sčasoma vedno bolj spreminjala v nekaj dramatičnega: namesto drugega Gospodovega prihoda se je bolj poudarjala Božja sodba. Pred oči se nam vsiljujejo strašni prizori zavrženih in pogubljenih, predstavljajmo si npr. Michelangelove freske v Sikstinski kapeli, ki so izraz tega načina razmišljanja. Dies irae, četudi Mozartov, je vtisnil več strahu kakor pa lepote v marsikatero poslušalčevo srce: ljudje so se začeli zatekati k molitvi in spovedi predvsem iz bojazni pred peklom in kaznijo. Posledice vsega tega so na dlani: zaradi očitnega nelagodja s strani vernikov sčasoma pridemo do trenutka, ko večnost in Kristusov prihod izgineta z našega življenjskega obzorja. Govoriti se začne le še o tem svetu in kako biti vedno bolj moralno popolni. Ne vemo več, kam umestiti smrt, ki se je začnemo izogibati. Nočemo se več soočati z njo, umrle sorodnike skrivamo tudi pred otroki. A mogoče gre vzrok za to iskati ravno v tem, da smo iz obzorja pregnali večnost. Če bi imeli izkušnjo vstajenja, bi svoje mesto našla tudi smrt. Sv. Tereza Avilska je pri tem naša učiteljica: »Hočem videti Boga, a da bi ga lahko videla, moram prej umreti«.
Pogled v prihodnost in pričakovanje Jezusovega drugega prihoda sta zaznamovala prve generacije kristjanov in k temu smo povabljeni tudi mi danes, ko vstopamo v adventni čas. Z očmi smo zazrti v prihodnost, vedoč, da bo Gospod prišel, da je Njegova beseda večja in resničnejša od vseh mrkov, vseh katastrof, ki so opisane v današnjem evangeliju. Prav vse se lahko zgodi, celo sonce lahko otemni, a največja resnica je, da bo Gospod prišel, ter da bo preobrazil obličje zemlje (»nastopila bosta nova zemlja in novo nebo«). Naša prihodnost je biti v polnosti z Gospodom, in to je najlepša novica. To je cilj poti, ki se prične s krstom. In to ni samo tolažba ali pobožna želja, temveč »gotovo upanje«, kakor bi se izrazil sv. Frančišek Asiški. Zakaj gotovo? Zato ker je Gospod enkrat ŽE prišel. En ker je ŽE izpolnil željo tistim, ki so ga v Stari zavezi pričakovali, jo bo izpolnil tudi nam, ki poznamo tako Staro kot Novo zavezo. Gospod nam danes zagotavlja: ne bojte se katastrof in ne sledite takoimenovanim prerokom, ki napovedujejo nesreče. Ne bojte se, vse je pod nadzorom, kajti jaz sem svet že premagal (Jn 16,33). Kristjan se ne vpraša: »Kdaj bo konec sveta«?, temveč: »Kdaj pride Gospod?«
Kristjan, ki živi z gotovostjo drugega Kristusovega prihoda, hodi z vzdignjeno glavo, kakor nam naroča On sam. Zakaj? Ker je v svetu, ne pa od sveta, ker se ne potopi s svetom in njegovo miselnostjo, ampak zre vanj z določene razdalje, podobno kot se zgodi z ogledalom: če smo mu preblizu, ne vidimo prave lastne podobe, zato moramo stopiti kakšen korak nazaj. A to ne pomeni, da svet zavračamo ali zaničujemo, saj smo slišali Pavla, kako naroča Tesaloničanom, naj ob pogledu navzgor hkrati skrbijo za pravi napredek sveta. Kristjan s pogledom navzgor je tisti, ki skupaj z Gospodom bere tek zgodovine in z Njim išče globlji smisel vsakdana, zato lahko rečemo, da je kristjan s to držo celo bližji ljudem. Cilj, nebeški Jeruzalem, kamor je usmerjen naš pogled, nam pomaga razločevati, kaj je danes za nas dobro in kaj ne.
Kako kristjan na konkreten način pokaže drugim, da bo Gospod prišel? Na kakšen način oznanja Gospodov prihod ob koncu časov? Vsekakor ne s prerokbami o tem, kdaj bo konec sveta, kdaj bo treba s čolni na Krvavec, da se rešimo pred vesoljnim potopom. Kristjan oznanja Gospodov prihod z navidez preprostim orodjem, namreč s čuječo molitvijo, ki združuje prihodnost in sedanjost: »Pridi, Gospod Jezus, pridi. Tako kot boš zagotovo prišel ob koncu časov, pridi tudi danes, ta trenutek. Vstopi v naša življenja, spremeni in preoblikuj jih tako, kot boš nekoč preoblikoval obličje zemlje. Prosimo Te, začni preoblikovati DANES tudi naša življenja. Naša srca so obtežena, in želimo jih odpreti Tebi, da jih napolniš s svojim Duhom, da bomo tako zmožni videti Tvojo ljubezen tam, kjer je nihče ne vidi, da bomo zmožni ljubiti tam, kjer je težko ljubiti, da bom priče Tvoje ljubezni tako v lepih kakor tudi v težkih trenutkih.«
V tem adventnem času z veseljem vsak dan ponavljajmo skupaj s prvimi kristjani: »Pridi, Gospod Jezus«.

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.