Mr 12,38-44

Jezusova sodba o pismoukih
38 In govoril jim je v svojem nauku: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo v dolgih oblačilih in imajo na trgih radi pozdrave 39 in v shodnicah prve sedeže ter pri gostijah prva mesta; 40 ki vdovam hiše požirajo, medtem ko hinavsko opravljajo dolge molitve; te bo zadela hujša obsodba.« 

Vdovin denar
41 In Jezus je sedel nasproti zakladnici in gledal, kako ljudje mečejo denar v zakladnico. Mnogo bogatih je veliko vrglo. 42 Ko pa je prišla neka uboga vdova, je vrgla dva novčiča, kar je ena četrtinka. 43 In poklical je svoje učence ter jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi, kateri so metali v zakladnico. 44 Zakaj vsi so vrgli od tega, česar imajo v izobilju, ta pa je vrgla od svojega uboštva vse, kar je imela, vse svoje premoženje.«

Jezus pogosto uporabi »tehniko« skrajnih nasprotij, da vzbudi pozornost poslušalcev. Ob takih ekstremnih primerih imamo morda skušnjavo, da bi se počutili izvzeti iz zgodbe, a pismouki in uboga vdova so nam bliže, kot bi si sami to predstavljali.
Problem pismoukov ni bogastvo samo po sebi. Nekaj izmed Jezusovih učencev je bilo bogatih, npr. Jožef iz Arimateje in njegovo blagostanje ni bilo ovira za življenje po Božjih zapovedih.
Težava pismoukov, s katerimi se Jezus ostro spoprime takoj zatem, ko vstopi v Jeruzalem, je nekje drugje, vsaj v dveh pogledih. Prvič: hočejo se prikazati pomembne in hkrati dobre pred drugimi (poudarek na videzu) in drugič: od imetja, ki ga darujejo, podarijo to, kar imajo v izobilju, torej to, kar je odvečno, drobtine, četudi jih je mnogo. Kot smo rekli, materialne stvari same po sebi niso negativne, lahko pa predstavljajo določeno tveganje oz. skušnjavo, vzbujajoč lažno prepričanje, da lahko na njih gradimo naše življenje, naše življenjske načrte, našo osebno srečo. Tudi sv. Frančišek Asiški je imel v mladosti podobne sanje in ob tem eden od njegovih življenjepiscev lepo zapiše: »V gradove, sezidane na denarju, moči in slavi, Bog ne more vstopiti. Ko v življenju vse teče gladko, skuša navadno človek sebe postaviti v središče. To je velika nesreča, ker se takrat v njem prebudi strah, da bo vse izgubil, živi v tesnobnosti in se čuti nesrečnega. Izstop iz stabilnosti pomeni za človeka rešitev« (Ignacio Larrañaga, Naš brat Frančišek, 11).
Nevarnost potrebe po imetju in po lastni pozitivni podobi je v tem, da v njih iščemo osebnega »odrešenika«, da jim zaupamo vse naše upanje, celo vse naše življenje. Če je srce tako nasičeno in če so zaradi tega naše »linije« popolnoma zasedene, kako bomo lahko verjeli Jezusovim besedam: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem« (Mt 22,37)? Kako bomo lahko ljubili Gospoda in po njem vse druge z VSEM srcem, z VSO dušo, z VSEM mišljenjem, če pa je naše srce že oddano? Največja nevarnost življenja po veri je ravno v tem, da je naše življenje in srce oddano merilom sveta in njegovi miselnosti, odnos do Boga pa je nekaj »za zraven«, ker imamo pač še nekaj časa in prostora v nedeljo. Podobno kakor pismouki: popolnoma so prepojeni z vrednotami sveta kot so uspešnost, napredovanje, medsebojno spodrivanje, strah pred konkurenco, zavist, strah pred tem, da bi bili drugi boljši na delovnem mestu in bi bili od šefa bolj pohvaljeni kakor oni ... po drugi strani pa Bogu in drugim podarijo to, kar je »ostalo«, iz izobilja. Lahko bi slikovito zatrdili, da so to, kar je v sebi trhlo, zavili v lep celofan. V tem primeru vera nič ne koristi, niti dobra dela ne, saj ne segajo v moje srce, ne prodrejo v globine mojega bitja, me ne spreminjajo in razsvetljujejo, temveč ostanejo le na površju.
Nasprotno pa je Božja beseda »živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli« (Hebr 4,12). Božja beseda je tako močna, da povzroči pravi potres, da, tudi bolečino, ker noče biti anestezija, ki le tolaži, temveč ogenj, ki žge in prečisti celostnega človeka. Prava ljubezen se rodi v preizkušnjah, drugače ni prava ljubezen. Prava ljubezen ne pozna meja ugodja in dobrega počutja, ampak gre daleč preko tega. Kdor ni nikoli zares trpel, ne bo nikoli znal prav ljubiti, ker se bo vedno ustavil...pri sebi. Takoj zatem ko je Jezus vprašal učence, kaj pravijo oni sami, kdo je on (Mr 8,29-30), je začel govoriti o lastnem trpljenju in smrti (Mr 8,31) ter tudi o tem, da je lahko njegov učenec le tisti, ki se odpove samemu sebi, vzame križ ter mu sledi (Mr 8, 34-35). Čemu ta bliskovit preskok? Zakaj ravno v tem trenutku? Morda je Jezus hotel s tem (do)povedati svojim učencem, takratnim in sedanjim, da je merilo njihove vere sposobnost/pripravljenost zastaviti samega sebe, lastne poglede, lastne želje, ter se postaviti ZA in ne PRED Njim. Pozor, kristjan ni poklican k temu, da bi ISKAL trpljenje in preizkušnje, to bi bil pravi mazohizem. Gre za to, da kristjan na trpljenje – ki se prej ali slej pojavi v kakršnikoli obliki – zna ODGOVORITI in v njem tudi najti smisel in se vprašati: »Kaj mi je Gospod preko te preizkušnje – četudi ni sad Njegove volje – hotel povedati? Kdor zna umreti samemu sebi in v lastnem srcu napraviti prostor za D/drugega, je ubog in je deležen blagoslova. Zakaj? Preprosto zato, ker »ko izgine vsaka gotovost, ... se človek, gol in svoboden, skoraj ne da bi se zavedal, znajde v Božjih rokah. ... Ko nimaš več ničesar, postane Bog središče ... Samo ubogi bodo imeli Boga« (Ignacio Larrañaga, Naš brat Frančišek, 68). Kdor je sposoben odpovedati se samemu sebi in ne poveličuje stvari, na katere je navezan, je blagrovan, ker je v njegovem središču Bog, kot tisti, ki usmerja in daje smisel vsaki še tako obrobni stvari, ki jo človek počne v življenju. Vse kar delam, me bo vsak trenutek spominjalo Nanj, od kogar izvira polno življenje.
Kdo lahko bolje ponazarja tako osebo, če ne ravno uboga vdova, ki ni obdržala zase ničesar, ki ni dala iz preobilja, ki ni dala od sebe samo drobtinic, temveč je darovala »vse, kar je imela, vse svoje premoženje«? V originalnem grškem jeziku je rečeno še več, namreč da je vdova »darovala vse svoje življenje«! Darovati vse svoje življenje?! Po eni strani je uboga vdova zvesta Jezusova učenka, saj brez odlašanja zaupa v Jezusove besede: »Pri Bogu je vse mogoče«. Po drugi strani pa je tudi Jezus neke vrste vdovin učenec, saj je po njenem zgledu tudi on, kmalu zatem, »vse izročil Očetu« s tem, ko se je popolnoma izročil v darovanje lastnega življenja iz ljubezni do nas: »Jezus ... je vzljubil svoje ... in jim izkazal ljubezen do KONCA« (Jn 13,1). Sami po sebi nismo sposobni te ekstremne ljubezni, ker se nismo pripravljeni popolnoma odpovedati lastni volji in ker želimo vedno obdržati en del zase ali pa si želimo kaj v zameno, vsaj kakšen hvala, spoštovanje in kaj podobnega. Velika skušnjava bi bila, če bi z lastnim trudom hoteli doseči popolno daritev samega sebe, ker bi to lahko pripeljalo tudi do kakšne bolezni ali pa celo neuravnovešenega stanja. Lahko pa kljub temu prosimo Svetega Duha, naj razsvetljuje našo misel in naše srce, naj nam pomaga osvoboditi naše srce raznih verig in ga »izprazniti« do te mere, da ga bo On lahko napolnil. Če bomo zaradi tega lahko naredili kakšen korak več pri odpovedi samemu sebi, bo to zahvaljujoč samo Njemu in Njegovemu zastonjskemu daru. To kar nas rešuje, je Božji način življenja, ne pa naš napor in dobri sklepi. A vendar nam je bilo to Božje življenje podarjeno pri krstu, kot nekakšno seme, ki pa nosi v sebi že drevo, ki je zaenkrat še nevidno, a zaradi tega nič manj resnično.
Bogati bodo morda porekli: »Kaj pa mi? Ali se glede na vse rečeno sploh lahko rešimo«? Jezus z nasmehom odgovori: »Pri Bogu ni nič nemogočega« (prim Mr 10,27). Pomembno je, da svojega imetja ne uporabiš sebi v čast in slavo, temveč da iz njega napraviš orodje ljubezni do drugih. Edino, kar te Gospod prosi, je to, da pri tem ne delaš reklame na televiziji, ne organiziraš dobrodelnega plesa in gala večerje, temveč da vse to storiš na skrivnem, »in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (Mt 6,4).

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.