Mr 7,1-8.14-15.21-23

1 Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema,
2 in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami.
3 Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok.
4 Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce.
5 Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?«
6 Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano:
To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene.
7 Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi.
8 Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« [...]
14 In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite!
15 Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« [...]
21 Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori,
22 prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet.
23 Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Za vsakdanje življenje potrebujemo zelo konkretna navodila oz. zapovedi. Da bi bilo življenje po družinah bolj kakovostno, da bi imeli več časa eden za drugega, so se mnogokje odločili, da zvečer ne bodo gledali televizije ali pa je sploh ne bodo imeli. Marsikateri študent se za to, da bi se lažje in boljše učil, zavestno odloči za osebno disciplino in se zvečer odpravi zgodaj spat. Največje in najvzvišenješe Božje zapovedi kot npr. »Ljubi Boga, ljubi svojega bližnjega« imajo zelo konkreten obraz in nikakor ni dovolj, da si jih vsake toliko časa prikličemo v spomin, a potem to nima nobenega vpliva na naš vsakdanjik in delamo, kar se nam zazdi.
Zakaj je torej Jezusa tako razjezilo razmišljanje farizejev, ki naj bi Božje zapovedi udejanjali na zelo konkreten način, tokrat pri vprašanju umivanja rok? Zakaj se tako močno spre z njimi in ne dovoli niti dialoga, da bi mu razložili podrobneje njihov pogled na zadevo? Morda nam bo pri odgovoru na to vprašanje pomagal Jezusov oster stavek: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila«. Kako pa pravzaprav vemo, kdaj gre pri konkretnem določilu za človeško izročilo in ne več za udejanjanje Božje zapovedi? Ni vedno lahko jasno razločiti, a današnji odlomek nam ponuja enega od možnih odgovorov, namreč PRIMERJANJE z drugimi, ki ne delajo tako kot MI: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?«. Gre za držo, ki ni več zvesta Božji logiki, ampak podzavestno na prvo mesto postavlja tistega, ki natančno izpolnjuje določene predpise in se ima zaradi tega za boljšega od drugih. Spomnimo se na odlomek, ko gresta v tempelj molit farizej in cestninar (prim. Lk 18,9-14). Farizeju ni bilo nič za očitati, vse je delal po postavi, še več, delal je celo več od tega, kar je zahtevala postava. Mislim, da bi vsaka žena lahko samo sanjala o takšnem idealnem možu ... A v past se je ujel v trenutku, ko se je Bogu zahvalil, da ni tak kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešuštniki ali kakor »ta cestninar«. Najhujša stvar ni biti zavestno oddaljen od Boga in delati čisto po svoje ali posvetno ampak biti prepričan, da se ravnamo po Božjih zapovedih, da oznanjamo Boga, a globoko v sebi zamaskirano oznanjamo le sami sebe in se postavljamo v središče in nad druge. Ko je papež Frančišek pred dvema letoma obiskal Assisi, je odgovoril na vprašanje, čemu se mora Cerkev odpovedati. Mnogi so pričakovali – glede na to, da gre za kraj sv. Frančiška, svetniku znanemu po svojem radikalnem uboštvu – da bo rekel kaj v zvezi z materialnimi dobrinami. Vemo namreč, da papež daje ogromen poudarek na preprostost in uboštvo v materialnem smislu. A mnoge je presenetil z odgovorom, da se mora Cerkev odpovedati predvsem »duhovni posvetnosti«. Gre točno za tisto, kar vidimo pri farizeju v templju ali pa tudi pri nas, ko smo prepričani, da kaj delamo v Božjem imenu, a v bistvu promoviramo same sebe. Lahko se npr. zgodi, da sem člani ŽPS in dam kakšen konkreten predlog, kako bi župnija lahko boljše delovala npr. pri oznanjevanju. Morda sem res zadel odlično rešitev in so bili vsi zadovoljni z njo. A namesto, da bi govoril o skupni odločitvi, začnem razlagati, kako so vsi sprejeli MOJ predlog in tako dajem več pozornosti lastni slavi kot pa samemu predlogu. Na lasten jaz sem samo pomazal z Božjim lakom. Na kratko bi lahko povzeli, da je duhovna posvetnost jasen simptom, da smo od Božjih zapovedi prešli v človeško izročilo, saj smo s primerjanjem z drugimi postavili sami sebe postavili v središče, Boga pa smo pri tem uporabili za izgovor.
Jezus gre v sporu s farizeji in pismouki še en korak naprej. Njim, hkrati pa tudi nam jasno pove, da je postavljanje nad drugimi huda bolezen ter da moralna oz. etična neoporečnost, kar so farizeji ponosno branili, pravzaprav sploh ne obstaja. Komur misli, da je boljši od drugih, Gospod jasno pokaže na to, kakšno je človeško SRCE. Tu smo zopet pretreseni, saj smo navajeni slišati: »Sledi srcu, kajti srce ti vedno prav pove, srce je dobro, zato mu zaupaj...« Kaj pa danes Jezus pravi? »Iz človekovega srca prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet«. Ja, tudi to je človekovo srce, ne le pozitivne in romantične stvari. Če smo iskreni s seboj, lahko potrdimo, da je v vsakem srcu prisotno nekaj tega, kar našteje Gospod, v večji ali manjši meri. V vsakem človeškem srcu so borbe med novim človekom, ki je prejel Božje življenje pri krstu, in starim človekom, ki se temu upira in hrani predvsem samega sebe in lastno slavo. In v bistvu je celo dobro, da ta borba obstaja. Huda prevara bi bila, če bi mislili, da smo zelo v redu, da se ne obnašamo tako kot drugi, ter da le »včasih« potrebujemo kakšno manjšo korekcijo. Zlo nas zalezuje, včasih tudi premaga in to je lahko celo pot do odrešenja. Če bi bili »zdravi«, popolni, neoporečni, Gospod ne bi dejal: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). Le ponižen človek, ki se zaveda tudi temin v lastnem življenju, bo zares spoznal in občutil, kako mu je v življenju potrebna Božja milost in Njegova luč, da bo lahko osebe in stvari okoli sebe gledal z drugačnimi očmi in drugačnim srcem. Smisel krščanskega življenja namreč ni v tem, da bi bili bolj neoporečni, temveč bolj Božji.

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.