Znamenje križa

Na Trgu sv. Petra je tudi danes potekala splošna avdienca, med katero je sveti oče imel katehezo o zakramentu krsta. V ospredje je postavil znamenje križa ter med drugim starše pozval, naj otroke naučijo, da se bodo znali prav pokrižati. Narediti znamenje križa namreč pomeni povedati sebi in drugim, komu pripadamo in kdo želimo biti.

Krst pomaga živeti povezani s Kristusom

Papež Frančišek je katehezo namenil pojasnjevanju obreda zakramenta krsta. Pomen krsta namreč pride v ospredje med njegovim obhajanjem. Če pogledamo bogoslužna dejanja in besede, lahko razumemo milost in namen tega zakramenta, ki ga je vedno treba na novo odkrivati. Krsta se spomnimo pri oškropitvi z blagoslovljeno vodo, kar se lahko naredi na začetku nedeljske maše, in tudi pri obnovitvi krstnih obljub med velikonočno vigilijo. »Kar se zgodi med obhajanjem krsta namreč spodbudi duhovno dinamiko, ki ostaja navzoča skozi vse življenje krščencev; zažene proces, ki omogoči, da živimo povezani s Kristusom v Cerkvi,« je izpostavil. Zato nas vrnitev k izviru krščanskega življenja vodi k boljšemu razumevanju daru, ki smo ga prejeli pri našem krstu, in k obnovitvi zavzetosti, da odgovorimo v tistem položaju, v katerem se danes nahajamo. »Obnoviti zavzetost, bolje razumeti ta dar, kar je krst, in spomniti se svojega krsta,« je povzel papež in spomnil, da je že pri katehezi prejšnjo sredo izpostavil, kako pomembno je vedeti za datum svojega krsta, saj je ta drugi rojstni dan.

Ime nas potegne iz anonimnosti

Pri sprejemu na začetku obreda se kandidata za krst najprej povpraša po njegovem imenu, kajti ime nakazuje identiteto osebe. Ko se predstavimo, povemo svoje ime in tako izstopimo iz anonimnosti. Brez imena ostanemo nepoznani, brez pravic in dolžnosti. Bog vsakega pokliče po imenu, ljubi nas kot posameznike, v konkretnosti naše zgodovine. »Krst prižge osebno poklicanost k življenju kot kristjanov, ki se bo razvijala vse življenje.« Terja oseben odgovor, ki se ga ne more izposoditi z nekim »kopiraj in prilepi«. »Krščansko življenje je namreč sestavljeno iz vrste klicev in odgovorov: Bog skozi leta kar naprej izgovarja naše ime, da na tisoče načinov odmeva njegov klic, naj postanemo podobni njegovemu Sinu Jezusu.« Ime je torej zelo pomembno. Starši razmišljajo o otrokovem imenu še preden se ta rodi. Tudi to je del pričakovanja otroka, ki bo po lastnem imenu dobil svojo edinstveno identiteto, po krščanskem življenju povezano z Bogom.

Znamenje križa

Da postanemo kristjani je seveda dar, ki prihaja od zgoraj. Vere ni mogoče kupiti, lahko pa zanjo prosimo in jo dobimo v dar. Krst je zakrament tiste vere, s katero ljudje, razsvetljeni z milostjo Svetega Duha, odgovorijo na Kristusov evangelij. Da bi zanetili in prebudili iskreno vero kot odgovor na evangelij, imamo formacijo katehumenov in pripravo staršev ter tudi poslušanje Božje besede med samim krstom.

Če odrasli katehumeni v prvi osebi izrazijo to, kar želijo prejeti od Cerkve v dar, otroke predstavljajo starši z botri. Pogovor z njimi jim pomaga izraziti željo, da otroci prejmejo krst in da ga opravi Cerkev. »Izraz vsega tega je znamenje križa, ki ga krstitelj in starši naredijo na čelu otroka. Znamenje križa izraža Kristusov pečat na tistem, ki mu bo pripadal, in pomeni milost odrešenja, ki nam jo je Kristus pridobil s svojim križem.« Papež je pripomnil, da je pomembno otroke naučiti, da se znajo prav pokrižati, saj se bodo tako znali pokrižati tudi, ko bodo odrasli.

Pokrižati se – pokazati svojo pripadnost

Križ izraža, kdo smo: naše govorjenje, mišljenje, gledanje, delovanje je v znamenju križa oziroma v znamenju Jezusove ljubezni vse do konca. Otroke se pokriža na čelu. Odrasle katehumene pa se pokriža tudi na ušesih, očeh, ustih, prsih in ramenih z naslednjimi besedami: »Prejmite znamenje križa na ušesih, da boste slišali Gospodov glas, na očeh, da boste videli Božjo slavo, na ustih, da boste govorili Božji besedi, na prsih, da bo po veri Kristus prebival v vaših srcih, na ramenih, da boste sprejeli nase Kristusov prijeten jarem.« Sveti oče je dodal, da kristjani postanemo v takšni meri, v kakršni se križ vtisne v nas kakor velikonočno znamenje in tudi na zunaj naredi viden krščanski način pristopanja k življenju. »Narediti znamenje križa, ko se prebudimo, pred jedjo, pred nevarnostjo, pred zaščito pred hudim, zvečer pred spanjem pomeni reči samim sebi in drugim, komu pripadamo in kdo želimo biti.« Zato je tudi zelo pomembno naučiti otroke, da se znajo prav pokrižati. Papež Frančišek je ob koncu kateheze še predlagal, da enako kot v cerkvi, lahko naredimo tudi doma in imamo v mali posodici blagoslovljeno vodo ter se vsakokrat, ko gremo od doma ali se vrnemo domov, pokrižamo z vodo in se spomnimo, da smo krščenci.

Papež med cvetjem

Papež Frančišek je med sredino splošno avdienco, ki je potekala na Trgu sv. Petra, sklenil cikel katehez o sveti maši. Govoril je o sklepnem obredu, ki je sestavljen iz duhovnikovega blagoslova in odslovitve ljudstva. Bogoslužje se začne z znamenjem križa, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, ter se v imenu Trojice tudi sklene.

Slaviti Gospoda s svojim življenjem

»Ko se maša zaključi, se začne prizadevanje za krščansko pričevanje,« je dejal sveti oče med katehezo. Kristjani namreč ne gredo k maši, da bi opravili tedensko nalogo, potem pa nanjo pozabili. K maši gredo, da bi bili soudeleženi pri Gospodovem trpljenju in vstajenju in zatem še bolj živeli kakor kristjani – da bi si prizadevali za krščansko pričevanje. Cerkev zapustimo, da bi »šli v miru« in ponesli Božji blagoslov v vsakdanje dejavnosti, v svoje domove, v delovna okolja, med skrbi zemeljskega mesta, da bi »slavili Gospoda s svojim življenjem«. Vsakokrat ko grem od maše, moram oditi boljši, kot sem bil, preden sem šel k maši, imeti več življenja, več moči, več volje za krščansko pričevanje, je dejal papež. Po evharistiji, Gospod Jezus vstopi v nas, v naše srce in v naše meso, da bi lahko »v življenju izrazili v veri prejeti zakrament«.

Postati evharistični moški in ženske

Od obhajanja do življenja, torej, zavedajoč se, da se maša dopolni v konkretnih izbirah tistega, ki je v prvi osebi vključen v Kristusove skrivnosti. »Ne smemo pozabiti, da evharistijo obhajamo, da bi se naučili postati evharistični moški in ženske,« je izpostavil papež. To pomeni pustiti, da Kristus deluje v naših dejanjih, da so njegove misli naše misli, njegova čustva naša čustva, njegove izbire naše izbire. To je krščanska svetost: delati, kakor je delal Kristus. To jasno izrazi sv. Pavel, ko govori o svoji podobnosti z Jezusom: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,19-20).

Po papeževih besedah je ravno to krščansko pričevanje. Pavlova izkušnja razsvetljuje tudi nas: v takšni meri, v kakršni omrtvičimo svoj egoizem, torej pustimo umreti tistemu, kar se upira evangeliju in Jezusovi ljubezni, se v nas ustvarja večji prostor za moč njegovega Duha. »Kristjani so moški in ženske, ki si pustijo razširiti dušo z močjo Svetega Duha, potem ko so prejeli Kristusovo telo in kri. Pustite si razširiti dušo,« je papež pozval zbrane na avdienci. Ne duše, ki so ozke in zaprte, majhne in egoistične, ampak prostrane duše, velike duše, z velikimi obzorji. »Pustite si razširiti dušo z močjo Svetega Duha, potem ko ste prejeli Kristusovo telo in kri,« je še enkrat spodbudil.

Ker se resnična navzočnost Kristusa v posvečenem kruhu z mašo ne konča, se evharistijo hrani v tabernaklju za obhajanje bolnikov in za tiho čaščenje Gospoda v presvetem zakramentu. Evharistično bogočastje zunaj maše, tako v zasebni kot v skupnostni obliki, nam namreč pomaga ostati v Kristusu.

Sadovi maše so namenjeni zorenju

Sadovi maše so namenjeni zorenju vsakodnevnega življenja. Papež Frančišek je to ponazoril s prispodobo, da je maša kakor pšenično zrno, ki potem v običajnem življenju raste in zori po dobrih delih in držah, ki so podobne Jezusovim. Sadovi maše so torej namenjeni zorenju v vsakdanjem življenju. Ko »povečuje naše zedinjenje s Kristusom«, evharistija obnavlja milost, ki nam jo je Duh dal po krstu in birmi, da bi naše krščansko pričevanje bilo verodostojno (glej KKC, 1391-1392). Ko v naših srcih prižiga božjo ljubezen, nas evharistija ločuje od greha. »Čim bolj smo deležni Kristusovega življenja in čim bolj napredujemo v njegovem prijateljstvu, tem težje je za nas, da bi prelomili prijateljstvo z njim s smrtnim grehom« (KKC, 1395). Redno pristopanje k evharistični gostiji obnavlja, krepi in poglablja vez s krščansko skupnostjo, kateri pripadamo, v skladu z načelom, da evharistija naredi Cerkev, poveže nas z vsemi (glej KKC, 1396). Evharistija prav tako »nalaga obveznosti v odnosu do drugih, predvsem do ubogih«. Naučiti se je treba preiti od Kristusovega mesa k mesu bratov, v katerih nas čaka, da bi ga prepoznali, mu služili, ga častili in ljubili (glej KKC, 1397).

Naj bo v našem življenju cvetje upanja, vere in dobrih del

Ker imamo zaklad zedinjenja s Kristusom v lončenih posodah, potrebujemo nenehno vračanje k svetemu oltarju, dokler ne bomo v raju v polnosti okušali blagoslov Jagnjetove poročne gostije (glej Raz 19,9), je papež dejal ob koncu kateheze. »Zahvalimo se Gospodu za pot ponovnega odkrivanja svete maše, ki smo jo opravili skupaj. Pustimo se z obnovljeno vero pritegniti k temu resničnemu srečanju z Jezusom, mrtvim in vstalim za nas, z našim sodobnikom. Naj bo naše življenje vedno cvetoče kakor velika noč, s cvetjem upanja, vere in dobrih del. Naj vedno najdemo moč v evharistiji, v združenosti z Jezusom,« je dejal papež Frančišek, ki je že na začetku kateheze voščil za praznik velike noči in zbrane na Trgu sv. Petra povabil, da so skupaj voščili tudi Benediktu XVI.

»To slovesnost smo začeli zunaj, potopljeni v temo noči in mraz, ki jo spremlja. Čutimo težo tišine pred Gospodovo smrtjo; tišine, v kateri se more prepoznati vsakdo imed nas in ki se spušča globoko v špranje srca učenca, ki pred križem ostane brez besed.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med velikonočno vigilijo v baziliki sv. Petra, preden je krstil osem katehumenov: štiri iz Italije ter po enega iz Albanije, Peruja, Nigerije in Združenih držav Amerike.

Ure učenca, ki je onemel pred bolečino, pred zavedanjem o svojih dejanjih

»To so ure učenca, ki je onemel pred bolečino, ki jo je povzročila Jezusova smrt: kaj reči pred to stvarnostjo? Učenec, ki ostane brez besed, ko se zave svojih rekacij v času ključnih ur Gospodovega življenja: pred krivico, ki je obsodila Učitelja, so bili učenci tiho; pred obrekovanji in lažnimi pričevanji, ki jih je doživljal Učitelj, so učenci molčali. Med težkimi in bolečimi urami trpljenja so učenci na dramatičen način izkusili svojo nesposobnost, da bi tvegali in govorili v Učiteljev prid; še več, zatajili so ga, se skrili, pobegnili, bili so tiho. (prim. Jn 18,25-27)

Noč današnjega učenca

Je noč tišine učenca, ki otrpne in ohromi, ki ne ve, kam iti pred tolikimi bolečimi situacijami, ki ga tlačijo in obdajajo. Je današnji učenec, obnemel pred stvarnostjo, ki se mu vsiljuje in mu daje čutiti ter, kar je še huje, ga prepriča, da ni mogoče storiti ničesar, da bi premagali tolike krivice, ki jih na lastni koži živi toliko naših bratov.

Je učenec, ki je pretresen, ker je potopljen v zatiralno rutino, ki mu vzame spomin, utiša upanje ter ga navadi na “vedno se je delalo tako”. Je onemel in temačen učenec, ki se navadi in sprejme za nekaj običajnega Kajfov izraz: “Ne pomislite, da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade vas narod!” (Jn 11,50)

Sredi naših tišin bodo začeli vpiti kamni

In sredi naših tišin, kadar molčimo na tako neizpodbiten način, bodo začeli vpiti kamni (prim. Lk 19,40) ter dali prostor največjemu oznanilu, ki ga je zgodovina kadarkoli mogla obseči: “Ni ga tukaj. Vstal je.” (Mt 28,6). Kamen pred grobom je zavpil in s svojim krikom oznanil vsem novo pot. Stvarstvo je bilo prvo, ki je odmevalo o zmagi Življenja nad vsemi stvarnostmi, ki so želele utišati in onemogočiti veselje evangelija. Kamen groba je bil prvi, ki je poskočil ter na svoj način intoniral pesem hvale in navdušenja, veselja in upanja, katere smo se vsi povabljeni udeležiti.

Oznanilo, ki ohranja naše upanje: Ni ga tukaj … Vstal je!

In če smo včeraj z ženami zrli “tistega, ki so ga prebodli” (Jn 19,37; prim Zah 12,10), smo danes z njimi poklicani zreti prazen grob in poslušati angelove besede: “Ne bojte se […] Vstal je.” (Mt 28,5-6) Besede, ki želijo doseči naša najgloblja prepričanja in gotovosti, naš način presojanja in soočanja vsakdanjih dogodkov; posebej naš način odnosa z drugimi. Prazen grob želi izzvati, premakniti, izprašati, predvsem pa nas želi spodbuditi, da bi verovali in zaupali, da se Bog “zgodi” v kakršnikoli situaciji, v katerikoli osebi in da njegova luč lahko doseže najbolj nepredvidljive in zaprte kotičke obstoja. Vstal je od smrti, vstal je s kraja, od katerega nihče ni pričakoval ničesar; in čaka nas – kakor je čakal žene – da bi nas napravil za deležne njegovega dela zveličanja. To je temelj in moč, ki ju imamo kot kristjani, da porabimo svoje življenje in svojo energijo, inteligenco, čustva in voljo za iskanje in predvsem za ustvarjanje posti dostojanstva. Ni ga tukaj … Vstal je! To je oznanilo, ki ohranja naše upanje in ga preoblikuje v konkretna dejanja dejavne ljubezni. Kako potrebujemo, da bi dopustili, da ta izkušnja mazili našo krhkost! Kako potrebujemo, da bi bila naša vera prenovljena, da bi bila naša kratkovidna obzorja postavljena pod vprašaj in prenovljena s tem oznanilom! On je vstal in z Njim vstaja naše ustvarjalno upanje, da bi soočali sedanje težave, saj vemo, da nismo sami.

Obhajati Veliko noč pomeni ponovno verjeti, da Bog prodira v naše zgodovine

Obhajati Veliko noč pomeni ponovno verjeti, da Bog prodira in ne neha prodirati v naše zgodovine, izzivajoč naša enolična in hromeča določila. Obhajati Veliko noč pomeni dopustiti, da Jezus premaga tisto malodušno držo, ki nas mnogokrat oblega in poskuša pokopati vsakršno vrsto upanja.

Kamen je opravil svoj del, prav tako tudi žene. Zdaj smo na vrsti mi

Kamen groba je opravil svoj del, žene so opravile svojo del, zdaj je povabilo ponovno namenjeno vam in meni: povabilo, da prekinemo s ponavljajočimi se navadami, da prenovimo svoje življenje, svoje izbire in svoj obstoj. Povabilo, ki nam je namenjeno tam, kjer se nahajamo, v tem, kar delamo in smo; z “deležem moči”, ki jo imamo. Želimo sodelovati pri tem oznanilu življenja ali pa bomo ostali nemi pred dogodki?

Ni ga tukaj, vstal je! In čaka te v Galileji, vabi te, da se vrneš v čas in na kraj prve ljubezni, da bi ti rekel: “Ne boj se, hodi za menoj.”«

Papež Frančišek je v četrtek dopoldne v baziliki svetega Petra daroval krizmeno mašo, med katero je posvetil olja, ki se bodo skozi leto uporabljala v rimski škofiji pri podeljevanju zakramentov. Ob njem so somaševali kardinali, škofje in duhovniki, ki so med bogoslužjem obnovili svoje duhovniške obljube. Med homilijo je sveti oče govoril o bližini kot temeljnem elementu evangelizacije ter jo pojasnil v treh kontekstih: kot bližino pri duhovnem pogovoru, pri spovedi in pri pridiganju.

Gospod hoče biti blizu

V evangeliju motrimo Gospoda z očmi njegovih sokrajanov, ki so »bile uprte vanj« (Lk 4,20). Jezus je vstal, da bi bral v nazareški shodnici. Podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek, dokler ni našel mesta o Božjem glasniku. In na glas je bral: »Duh Gospodov je nad menoj …, posvetil me je z maziljenjem …, poslal me je« (glej Iz 31,1). Zaključil je s provokativnimi besedami: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21). Jezus najde odlomek in ga bere s pristojnostjo pismoukov. Z lahkoto bi lahko bil pismouk ali pa učitelj postave, a je hotel biti »evangelizator«, »učitelj ulice«, »glasnik dobre novice« svojemu ljudstvu.

To je velika Božja izbira: Gospod se je odločil »biti blizu svojemu ljudstvu«. Trideset let skritega življenja. Šele zatem bo začel oznanjati. »To je pedagogika učlovečenja, inkulturacije; ne samo v oddaljene kulture, ampak v lastno župnijo, v novo kulturo mladih …«

Bližina

Bližina je več kakor ime neke določene kreposti, je drža, ki vplete celotno osebo, njen način vzpostavljanja odnosov, način, kako je istočasno sama svoja in pozorna do drugih. Ko ljudje za duhovnika pravijo, da »jim je blizu«, pri tem običajno prideta v ospredje dve stvari. Prva je, da »je vedno tu«, kar je nasprotno od »nikoli ga ni«. Druga pa je, da vedno najde besedo za vsakega … Govori z vsakim, z velikimi, malimi, revnimi, nevernimi … Duhovniki, ki so blizu, ki so, ki govorijo z vsemi … Duhovniki ulice.

»Bližina, dragi bratje, je ključ evangelizatorja, saj je ključna drža evangelija. Gospod jo uporablja za opisovanje kraljestva,« je dejal papež. Bližina je ključ za usmiljenje, kajti usmiljenja ne bi bilo, če si zanj ne bi stalno prizadevali, da bi izbrisali razdalje. Po papeževem prepričanju bi bilo treba bolje osvojiti dejstvo, da je bližina prav tako ključ do resnice, kajti v resnici se lahko odstranijo razdalje. »Resnica namreč ni samo definicija, ki omogoča poimenovanje situacij in stvari ter jih ohranja na distanci z logičnimi koncepti in utemeljitvami. Ni samo to. Resnica je tudi zvestoba (emeth), ki ti omogoči imenovati osebe z njihovim lastnim imenom, kakor imenuje Gospod preden klasificira ali definira njihove situacije.«

Po papeževih besedah je potrebna pozornost, da ne bi podlegli skušnjavi in iz kakšne abstraktne resnice naredili malike. To so udobni maliki, na dosegu roke, ki dajejo določen ugled in moč in ki jih je težko prepoznati. Kajti »resnica-malik« se zakrinka, uporablja evangeljske besede kakor oblačilo, a ne dovoli, da bi se dotaknilo srca. In kar je najslabše, preproste ljudi oddaljuje od zdravilne bližine Besede in Jezusovih zakramentov.

Kar koli vam reče, storite

Sveti oče je na tem mestu spomnil na Marijo, Mater duhovnikov, ki jo lahko kličemo tudi »Mati bližine«. Marija ni blizu samo s svojim služenjem »v naglici«, kar je oblika bližine, ampak tudi s svojim načinom, kako pove stvari. Primernost in ton, s katerim služabnikom v Kani pove »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5), povzročita, da te besede postanejo materinski vzor za cerkveni jezik. A da bi jih izgovorili kakor ona, poleg prošnje za milost, je treba znati biti tam, kjer se »kuhajo« pomembne stvari, tiste, ki so pomembne za vsako srce, za vsako družino, za vsako kulturo. Samo v tej bližini se lahko razločuje, katero vino manjka in katero je boljše.

Duhovniška bližina

V nadaljevanju homilije je sveti oče v premislek ponudil tri področja duhovniške bližine, v katerih besede »Kar koli vam reče, storite« morajo odmevati na tisoče različnih načinov, a z enim samim materinskim tonom – odmevati v srcu oseb, s katerimi govorimo. Ta področja so: duhovno spremljanje, spovedovanje in pridiganje.

… pri duhovnem spremljanju

O bližini pri duhovnem spremljanju lahko premišljujemo ob prizoru, ko Gospod sreča Samarijanko. Gospod jo najprej nauči častiti v duhu in resnici. Zatem ji pomaga, da svojemu grehu da ime. In nazadnje, pusti se nalesti njenemu misijonarskemu duhu in gre z njo v njeno vas evangelizirat. To je model duhovnega pogovora, ki zna spraviti na površje Samarijankin greh, ne da bi zamračil njeno slavilno molitev ali pa oviral njeno misijonarsko poklicanost.

… pri spovedi

Bližino pri spovedi lahko vidimo pri evangeljskem odlomku o ženski prešuštnici. Tu lahko jasno vidimo, kako ključna je bližina, kajti Jezusove resnice vedno zbližujejo in se vedno oz. se morajo vedno povedati med mano in tabo. Gledati drugega v oči – kakor Gospod, ki vstane, potem ko je pokleknil pred prešuštnico, ko so jo hoteli kamnati, in ji reče: »Tudi jaz te ne obsojam« (Jn 8,11) – ne pomeni iti proti postavi. Lahko se doda: »Odslej ne gréši več!« A ne s tonom, ki pripada pravnemu okviru resnice-definicije, s tonom nekoga, ki mora določiti pogoje božjega usmiljenja. Ampak kot trditev, ki se izreče v okviru resnice-zvestobe, ki grešniku pomaga gledati naprej in ne nazaj. Pravi ton tega »ne greši več« je ton spovednika, ki je te besede pripravljen izgovoriti sedemdesetkrat sedemkrat.

… pri pridiganju

Ob duhovniški bližini pri pridiganju lahko pomislimo na tiste, ki so daleč, in pri tem prisluhnemo prvi Petrovi pridigi, ki je del binkoštnega dogodka. Peter pravi, da je beseda za tiste, ki so daleč, in pridiga na tak način, da jih je do srca pretreslo. Privede jih do vprašanja: »Kaj naj storimo?« (Apd 2,37). Kot je zatrdil papež, morajo duhovniki na to vprašanje vedno odgovoriti v marijanskem, eklezialnem tonu. »Homilija je preizkusni kamen, ob katerem presojamo bližino in sposobnost stika pastirja z njegovim ljudstvom. Pri homiliji se vidi, kako blizu smo bili Bogu v molitvi in kako blizu smo našim ljudem v njihovem vsakodnevnem življenju.«

Duhovnik bližine

Dobra novica se udejanja, ko se ti dve bližini izmenično hrani in neguje. »Če se čutiš daleč od Boga, se približaj svojemu ljudstvu, ki te bo ozdravilo ideologij, ki so ti ohladile gorečnost. Mali te bodo naučili gledati Jezusa na drugačen način. V njihovih očeh je Jezusova oseba očarljiva, njegov dober zgled daje moralno avtoriteto, njegovo učenje je koristno za življenje. Če se čutiš daleč od ljudi, se približaj Gospodu, njegovi besedi: v evangeliju te bo Jezus naučil svojega načina gledanja na ljudi, koliko je v njegovih očeh vreden vsak od tistih, za katere je prelil svojo kri na križu. V bližini z Bogom, bo beseda v tebi postala meso in ti boš postal duhovnik, ki je blizu vsakemu mesu. V bližini z Božjim ljudstvom bo njegovo boleče meso postalo beseda v tvojem srcu in imel boš nekaj, o čemer govoriti z Bogom, postal boš duhovnik priprošnjik.«

Duhovnika bližine, ki hodi sredi svojih ljudi z bližino in nežnostjo dobrega pastirja (pri svoji pastorali pa je včasih pred njimi, včasih med njimi in včasih za njimi), ljudje ne le zelo spoštujejo, ampak gredo onkraj: do njega čutijo nekaj posebnega, nekaj, kar čutijo samo v Jezusovi navzočnosti. Zato, prepoznati našo bližino ni še ena stvar več, je pripomnil papež. Z njo je v igri, ali bo Jezus postal navzoč v življenju človeštva ali pa bo ostal na ravni idej, zaprt v natisnjene črke, utelešen zgolj v kakšno dobro navado, ki po počasi postala rutina.

Ob koncu homilije je sveti oče še enkrat spregovoril o Mariji: »Prosimo Marijo, Mater bližine, naj nas zbliža med seboj in nas v trenutku, ko bomo svojim ljudem rekli, naj storijo vse, kar pravi Jezus, zedinjeni v tonu, da bo v različnosti naših mnenj postala navzoča njena materinska bližina, ki nas je s svojim ‘da’ za vedno približala Jezusu.«

Sveti oče je tudi v nedeljo opoldne molil Angelovo češčenje z verniki, ki so se zbrali na Trgu sv. Petra. V nagovoru je izpostavil, da je prav priznati svoje omejitve, slabosti in grehe, a pri tem nikakor ne obupati. Gospod je namreč z nami in nas ljubi, nikoli nas ne zapusti, večji je od vseh naših slabosti in grehov.

Veseliti se

Na četrto postno nedeljo, ki se imenuje tudi nedelja »laetare«, kar pomeni »razveseli se«, nas vstopni spev v evharistično bogoslužje vabi k veselju: »Razveseli se, Jeruzalem. Vriskajte in radujte se vsi, ki ste bili žalostni.« Kaj je razlog tega veselja? Razlog je velika ljubezen Boga do človeštva, kakor nam nakazuje današnji evangelij: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Papež je pojasnil, da te besede, ki jih Jezus izgovori med pogovorom z Nikodemom, povzamejo temo, ki je v središču krščanskega oznanila: »tudi ko se zdi, da je situacija brezupna, Bog posreduje in ponudi človeku rešitev in veselje. Bog se namreč ne drži ob strani, ampak vstopi v zgodovino človeštva, vplete se v naše življenje, da bi ga poživil s svojo milostjo in ga rešil.«

Zbrati pogum in se soočiti s sabo

Papež Frančišek je izpostavil, da smo poklicani prisluhniti temu oznanilu ter zavrniti skušnjavo, da bi se čutili prepričani sami vase, da bi Boga zmanjšali, terjali absolutno svobodo od Njega in njegove Besede. Ko zberemo pogum in se prepoznamo takšne, kakršni smo, se zavemo, da smo kot osebe poklicani soočiti se s svojo šibkostjo in svojimi omejitvami. Lahko se zgodi, da nas zajamejo tesnoba, zaskrbljenost za jutri, strah pred boleznijo in smrtjo. To pojasni, zakaj se mnoge osebe, ki iščejo izhod, podajo na nevarne bližnjice, kot so na primer droge, vraževernost ali čarovniški rituali.

Priznati svoje omejitve

Prav je, da poznamo svoje omejitve, svoje slabosti. Moramo jih poznati, a nikakor zaradi njih obupati, temveč jih darovati Gospodu. On nam pomaga na poti ozdravitve. Vodi nas za roko, nikoli nas ne pusti samih. »Bog je z mano in zato se veselim. Razveselimo se,« je povabil papež.

Bog je večji od naših slabosti

»Imamo resnično in veliko upanje v Boga Očeta, bogatega v usmiljenju, ki nam je dal svojega Sina, da bi nas rešil. In to je naše veselje.« Seveda imamo tudi veliko žalosti, a če smo pravi kristjani, imamo tudi upanje in majhno veselje, ki raste in nam daje varnost. Ne smemo obupati, ko vidimo svoje omejitve, grehe in slabosti. Bog je tam, Jezus je na križu, da nas ozdravi. To je Božja ljubezen. Zreti križanega in si reči: »Bog me ljubi.« Res je, da obstajajo te omejitve, slabosti, grehi, a Bog je večji od teh omejitev, teh slabosti, teh grehov. Papež je spodbudil, naj tega ne pozabimo: »Bog je večji od naših slabosti, naše nezvestobe, naših grehov. Primimo Gospoda za roko, zrimo v križ in pojdimo naprej.«

»Marija, Mati usmiljenja, naj v naše srce položi gotovost, da smo ljubljeni od Boga. Naj nam bo blizu v trenutkih, ko se čutimo same, kadar smo v skušnjavi, da bi se vdali v življenjske težave. Prenese naj nam čustva svojega Sina Jezusa, da bi naša postna hoja postala izkušnja odpuščanja, sprejetosti in ljubezni,« je dejal sveti oče ob koncu nagovora in zatem z zbranimi verniki molil angelovo češčenje.

vir: http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/bog-je-vecji-od-nasih-slabosti/

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.