Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 24,37-44)
37 Kakor pa je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. 38 Kakor so namreč v dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in (hčere) možili do dne, ko je Noe šel v ladjo, 39 in niso opazili, dokler ni prišel potop in uničil vseh: tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. 40 Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen; 41 dve bosta na kamnu mleli: ena bo sprejeta, druga puščena. 42 Čujte torej, ker ne veste, katero uro pride vaš Gospod. 43 To pa vedite, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, čul in bi ne pustil spodkopati svoje hiše. 44 Zato bodite tudi vi pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.

»Čujte«! Ob začetku adventnega časa namenimo nekaj vrstic tej besedi. Prvo, kar mi pade na misel ob tem vzkliku današnjega evangelija, je naslednje povabilo: Ustavi se za trenutek, kristjan! Kam hitiš? Upočasni korak! Izstopi za trenutek iz divjega ritma in malo zadihaj, zapusti za trenutek ta začarani krog, kjer se zdi, da se vsak dan ponavljajo iste stvari: vožnja, delo, vožnja, domača opravila, nakupi, vožnja, študij ... Ustavi se in se vprašaj: Kje sem? Kam gre moje življenje, katero smer sem ubral, kam me to pelje? Verjetno že dolgo nisi storil česa podobnega, a ravno začetek adventnega časa, ko je v ospredju pričakovanje, si povabljen, da stopiš vase in si skupaj z Gospodom zastaviš vprašanja, ki se tičejo tvojega bistva, kamor pa le redkokdaj usmerimo pozornost. Da ne bo preveč improvizirano vse skupaj, si lahko pomagamo z naslednjimi tremi točkami:
1. Če je cilj jasen, če vemo, kaj nas čaka na koncu, potem je tudi sedanjost bolj jasna in smisel življenja bolj na dosegu rok. Danes, podobno kot že kakšno nedeljo nazaj, nam evangelij spregovori o drugem Gospodovem prihodu. Advent je v prvi vrsti torej pričakovanje Gospoda ob koncu časov, šele na to spomin na Njegov zgodovinski prihod pred 2016 leti. V preteklosti so si kristjani na različne načine predstavljali konec sveta: od veselega vzklika »Maranà, thà!: pridi, Gospod Jezus« (Raz 22,20), pa vse do dramatičnih prizorov Božje sodbe s freskami po mnogih cerkvah in z notami gromovitega Dies irae. Res je, ob koncu časov bo šlo za sodbo, podobno kot ob koncu našega življenja, kot pravi sv. Janez od Križa (1542-1591): »Na večer našega življenja bomo sojeni o naši ljubezni«. Pred Bogom ni vseeno, kaj počnemo in naša dejanja niso brez posledic, v tem je smisel Božje pravičnosti: če ne drugje, bomo Božjo pravičnost konkretno občutili in spoznali ravno v trenutku sodbe. A Božja pravičnost ni taka kot je naša, papež Frančišek namreč lepo poudari, da je Božja pravičnost usmiljena in Božje usmiljenje pravično. To je pravzaprav razlog, zakaj se Božje sodbe ne smemo bati: ne gre za sodbo nekoga, ki ga ne poznamo, ne bo nas sodil neki abstraktni sodnik, neko aristotelsko prvo počelo, ampak Nekdo, ki je že pokazal svoj obraz, ki je bival med nami in ki je oznanjal in delil Božjo ljubezen, še več, ki je v samem sebi Ljubezen, kot pravi apostol Janez (1 Jn 4,8). Z zaupanjem in s spominom na Njegovo usmiljeno ljubezen se pripravljamo na Njegov prihod, na Njegovo končno sodbo.
2. Vrnimo se k adventnemu času. Že v mlajših letih mi je bil advent zelo blizu, veliko bližje kot pa postni čas, na katerega sem se le mukoma navajal, verjetno zaradi bojazni pred postom in pokoro, ki sem ju večkrat videl v luči »smrtne« resnosti. Advent pa mi je bil bolj domač. Spomnim se, kako smo si skupaj z duhovniki in prijatelji vsako leto postavljali takšna in podobna vprašanja: Gospod, zakaj prihajaš med nas? Kaj nam hočeš (do)povedati s svojim učlovečenjem? Zakaj tvegaš in se odpoveš svojemu božanskemu prestolu ter postaneš krhek človek? Seveda je vedno prav, da najprej vprašamo Njega samega, ki nam najbolj čudovito spregovori preko Svetega pisma in izročila. Že tu najdemo veliko lepih odgovorov na zastavljeno vprašanje: Božji sin prihaja med nas, da nam prinese odrešenje, da nas spravi z Bogom in med seboj, da nas reši temin greha in smrti, ki vladajo nad svetom. Nekateri drugi izpostavijo drugačne razlage, manj vezane na vzročno povezavo med grehom in odrešenjem: Bog bi se učlovečil, četudi ne bi bilo greha, Jezus je namreč prišel, da bi imeli življenje v izobilju, da bi nam pokazal, da je Bog oseba in ne ideja oz. ideologija, da bi dojeli, kako velika je Božja ljubezen do nas; postal je človek, da bi nas popeljal k Bogu Očetu, da bi tako tudi mi postali Božji. Ob vseh teh »objektivnih« odgovorih smo vsi mi danes na začetku adventa povabljeni, da poskušamo najti tudi naš »osebni« odgovor na to vprašanje: Gospod, zakaj prihajaš med nas, v moje življenje, v mojo družino? Katerega dela, ki je morda še v temini, se skušaš dotakniti in vdihniti vanj svoje življenje? Kaj mi skušaš povedati s svojim rojstvom, kam skušaš DANES s svojo roko usmeriti moje življenje? To so vsekakor vprašanja, na katera ne dobimo odgovora od danes na jutri. In tu pridemo že do zadnje točke.
3. Ni prav, da bi sedaj naslovili na Gospoda vsa ta vprašanja, ob tem pa bi križem rok čakali na Njegov odgovor. Ob tem, ko z Gospodom vzpostavimo dialog, smo hkrati poklicani, da privzamemo posebno držo, namreč držo ČUJEČNOSTI. Na kakšen način? Kaj pomeni konkretno ta čuječa drža? Gre v prvi vrsti za SKRB: čuječ je tisti človek, ki skrbi in se zanima za vse, tako za osebe kot za stvari. Gre za držo, ki se ne zadovolji s površinskostjo, ampak hoče stvarem do dna, skuša dojeti globlji smisel tudi še tako enostavnega dogodka ali predmeta. Gre za vabilo k temu, da smo pozorni na vsako besedo, ki jo izrečemo, na vsako še tako preprosto gesto, ki jo storimo. Gre za boj proti poplitvenju, proti konvencionalnemu načinu govorjenja. Čuječ kristjan se zanima za vse, nič mu ni tuje, rad poprime tudi po zadevah, kamor drugi nočejo niti pogledati. O čem se pogovarjamo pri mizi doma, v samostanu, v službi? Kolikokrat gremo resnično v globino, kolikokrat resnično obogatimo drugega, ki je poleg mene? Večkrat se zalotim, kako npr. pri samostanski mizi govor teče zgolj o nogometu, sobrata, ki z menoj živi že več let, pa v bistvu skorajda ne poznam. V tem adventnem času smo povabljeni, da pokažemo zanimanje za vse, kar nas obdaja, tudi za najpreprostejše stvari in geste, saj ravno preko njih dan za dnem oblikujemo naše življenje. Pri Bogu ni nič postranskega pomena! Ravno preko malih stvari nam Bog sporoča kaj pomembnega, tako kot je to storil s svojim rojstvom: Mesija so pričakovali v bogati kraljevi palači, a rodil se je v »ničvredni« betlehemski votlini, kjer ni bilo nobenih žarometov. Če bomo pozorni na vsako podrobnost, bomo morda tudi mi dobili od Boga kakšen odgovor na zgornja vprašanja. Če bomo pozorni na majhnost, bo morda letošnja božična noč drugačna ...
Blagoslovljen adventni čas!

Lukov evangelij 3,1-6
Janez Krstnik oznanja krst pokore

3 V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj v Judeji in Herod četrtni oblastnik v Galileji in njegov brat Filip četrtni oblastnik v Itureji in deželi Trahonitidi ter Lizanija četrtni oblastnik v Abileni in ko sta bila velika duhovnika Ana in Kajfa, je Bog govoril v puščavi Janezu, Zaharijevemu sinu. In prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst pokore za odpuščenje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: ‚Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze; vsaka dolina naj se izpolni in vsak hrib in grič naj se zniža; in kar je krivo, naj bo ravno in, kar je hrapavo, postani gladka pot; in vse človeštvo bo videlo božje zveličanje.‘«

Koliko imen in krajev! Za nekatera od njih sem prepričan, da jih še nikoli nismo slišali. In vendarle se skoraj polovico današnjega evangelija mučimo z njihovo izgovorjavo v upanju, da ne bo preveč napak pri naglaševanju. Čemu vsi ti biografski, geografski in kronološki podatki? Da je evangelist Luka znan po natančnem opisu dogodkov in po svoji raziskovalni žilici, je razvidno že iz prvih vrstic njegovega dela, ko piše svojemu prijatelju in učencu: » ... sklenil sem tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen« (Lk 1,2-3). Luka je zelo pozoren na vse podrobnosti, ki pripomorejo k verodostojnosti njegovega pripovedovanja. Za kakšno verodostojnost gre v današnjem odlomku? Predvsem gre za to, da Božja beseda ni nekaj abstraktnega, teoretičnega, neotipljivega ali mitološkega, ampak da ima zelo konkreten obraz. Božje razodetje se je pripetilo v naši človeški zgodovini, na točno določenem kraju, ob točno določenem času in točno določenim osebam. Zahvaljujoč temu natančnemu zapisu izvemo, da je Bog spregovoril Janezu Krstniku v puščavi leta 28/29 po Kr. Ko Bog poseže v zgodovino, tako osebno kot skupnostno, to ostane globoko zapisano v nas, spomnimo se vseh detajlov, tudi kje smo bili takrat in kdaj točno se je to zgodilo, tako kot to zapiše evangelist Janez: »Bilo je okrog desete ure (t.j. ob štirih popoldan)« (Jn 1,39). Bog in svet si nista neznanca, nista vsak na svojem bregu, ampak se dejansko srečata, še več, Bog obišče ta svet v svojem Sinu Jezusu Kristusu, da bi ga obogatil in mu dal pravo vsebino.

Po barvito opisanem uvodu je potem rečeno, da je »Bog govoril v puščavi Janezu«. Bog govori na različne načine, ob različnih dogodkih, na različnih krajih, tudi ko se sprehajamo sredi mestnega vrveža, a največkrat spregovori v tišini, tam je Njegov glas namreč najjasnešji. Puščava pomeni izhod, eksodus iz vsakdana, iz navade, iz rutine, izpod reflektorjev in omrežij, kjer je merilo uspešnosti število všečkov; navsezadnje gre za izhod iz samega sebe. V puščavi se nimamo s čim zamotiti, pred ničemer ubežati, zato lahko Bog lažje spregovori na naše srce. In v tem je paradoks: ko smo šibki in krhki, smo bolj dojemljivi za Božjo besedo. Ena od oblik te puščave so lahko npr. duhovne vaje v tišini. Teden dni brez telefona, brez stika s svetom, samo Božja beseda in duhovni spremljevalec. Tu človek vstopa v globino lastnega bitja: z močjo Besede, po kateri spregovori sam Gospod, sebe vidimo v polnejši luči, nase gledamo tako, kot nas vidi Gospod. Puščava pa ima tudi drug obraz. Poleg te Božje bližine – ali pa ravno zaradi nje – človek zazna tudi preizkušnje, včasih tudi pravcato borbo z Gospodom, gre za boj med našo in Njegovo voljo. Ko smo v »puščavi«, to pride veliko bolj do izraza. Včasih se nam zazdi, da je enostavno slediti Božji volji, predvsem takrat, ko ta sovpada z našo voljo. A pridejo tudi zelo konkretni trenutki, ko jasno zaznamo, da je med obema velik razkorak. Ta trenutek, ki lahko traja tudi zelo dolgo, je naš Getsemani, tukaj se preizkuša naša vera, tu je začetek našega spreobrnjenja: bolj verjeti Bogu kot pa samemu sebi.

A pri tem ne smemo biti sami. Kakor je Gospod poslal v puščavo Janeza Krstnika, da bi drugim »pokazal« na Odrešenika, tako tudi danes pošilja razne Janeze Krstnike v naše življenje. Na duhovnih vajah ima to vlogo duhovni spremljevalec, ki ti pomaga videti stvari bolj jasno, morda s kakšnim nasvetom: »Bodi pozoren na to stvar, mogoče ti hoče tukaj Gospod povedati kaj dragocenega«. A tudi v vsakdanjem življenju je podobno, saj naš odnos z Bogom ni samo privatne narave v smislu »Jaz in moj Bog«. Boga smo spoznali in vzljubili preko konkretnih oseb, preko skupnosti, preko Cerkve, ki je v prvi vrsti Božje ljudstvo. Oseben odnos z Bogom ni mogoč brez skupnosti, ki mi je posredovala vero. Kako pravzaprav vem, da je moj odnos z Bogom resničen, da je moj pogled Nanj »prečiščen« in transparenten? Kdo mi lahko to zagotovi? To je lahko Janez Krstnik, ki me usmerja h Kristusu, ki mi pove tudi, kako se pripraviti na Gospodov prihod. To so bratje in sestre v veri, tisti, ki imajo osebno izkušnjo vere in kar nekaj kilometrine na tem področju. Ta skupnostni vidik, ki ga pogosto pozabljamo, ima svoj vir že v Bogu. Bog ni »osamljen«, Bog je Sveta Trojica, Oče-Sin-Sveti Duh, je odnos, ljubezen. In ko mi hoče kaj spregovoriti, hoče to storiti tudi drugim. Ko hoče Bog kaj dobrega narediti za nas osebno, istočasno naredi nekaj dobrega tudi za druge, za skupnost, za župnijo, ki ji pripadam. Bodimo eden drugemu Janezi Krstniki, medsebojno se podpirajmo na naši poti za Gospodom.

Če smo bili v prvem adventnem tednu povabljeni k čuječnosti, smo v tem drugem tednu poklicani k spreobrnjenju. Na kakšen način? Janez Krstnik je slikovit: »Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze; vsaka dolina naj se izpolni in vsak hrib in grič naj se zniža«! Kako naj si razlagamo to prispodobo? Naproti nam prihaja cerkveno izročilo in cerkveni očetje iz prvega tisočletja. Z njihovo pomočjo odlomek lahko preberemo takole: »Znižajte griče oholosti in napolnite globeli z deli usmiljenja«. Znižati griče ne pomeni, da moramo začeti iz ničle, da moramo šele »doseči« Božjo milost. Ta Njegova milost in življenje sta že prisotna v nas, morda se je le pri pretoku kje zataknilo. Podobno kot pri krvi, ki je znamenje življenja: imamo jo že v sebi, a morda je nastal kakšen strdek, ki ne dovoli in zavira normalen pretok krvi. Tako je s temi griči in globeli: nekje se je zataknilo, nastala je kakšna ovira, morda ponos, morda pomanjkanje dela ljubezni. Spreobrnjenje pomeni ravno to, da »osvobodimo« in dovolimo, da je tok Božjega življenja v nas ponovno neoviran. Cerkveni očetje nam proti oholosti predlagajo močno zdravilo, ki je miloščina. Lahko gre tudi za čisto majhno stvar, ki pa izraža notranjo držo pozornosti do drugih. Lahko pa se npr. Gospodu zahvalimo tudi za nekoga, kateremu morda zavidamo kakšno kvaliteto oz. sposobnosti, lahko je družinski član, sošolec ali sodelavec. Pri tem nam lahko pomagata prijatelja in sošolca sv. Bazilij Veliki in sv. Gregor Nacianški: »Oba je žejalo po znanosti, kar rado vzbuja zavist; vendar med nama ni bilo zavisti, ampak le tekmovanje. Tekmovala sva, a ne, kdo bo dosegel prvo mesto, ampak kdo bo komu pomagal, da bi bil prvi, ker je vsak izmed naju smatral uspeh drugega za svoj uspeh«. Naj bo začetek spreobrnjenja ravno v tem odstranjevanju strdka zavisti. V prihajajočem tednu se zahvalimo Gospodu za lepe lastnosti in kvalitete, ki jih vidimo pri konkretnem sorodniku, sošolcu, sodelavcu ali sobratu v skupnosti. To bo lep korak k pripravi na Gospoda, ki prihaja. Naslednji teden pa nam bo Janez Krstnik dal še novih nasvetov, kako čuječe pričakovati Božje zveličanje.

Lukov evangelij 21,25-28.34-36
Prihod Sina človekovega

25 In znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. 26 In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. 27 In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. 28 Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.« 

Opomin k čuječnosti

34 Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma 35 kakor zanka; kajti prišel bo čez vse, ki prebivajo po vsej zemlji. 36 Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo godilo, mogli ubežati in stopiti pred Sina človekovega.«

Dobimo klic z neznane številke in na drugi strani zaslišimo prijazen glas: »Pozdravljeni, sem tajnica ameriškega predsednika. Gospod Obama se je odločil, da vas obišče«. »Ojoj, a se hecate? Kdaj pa?«, jecljavo vprašamo. »Čez šestindvajset dni«, nam odločno odvrne uslužbenka najvplivnejšega človeka na svetu. Čista panika, že v naslednjem trenutku se spravimo pospravljat naše stanovanje, začnemo hitro čistiti okna, v akcijo vključimo celotno družino in še sosede.
Če se tako mrzlično pripravljamo na ameriškega predsednika, kako bi se šele na nekoga, ki je še pomembnejši od njega? Cerkev je hitro, že v četrtem stoletju ugotovila, da Gospodov prihod ni kar tako in da zahteva daljnoročno pripravo. Ampak pozor, ne gre za pripravo na nekaj, kar se je že zgodilo v preteklosti. Tudi stanovanja ne čistimo temeljito šele potem, ko je Obama že odšel, ampak preden pride. Torej adventni čas, ki je čas pričakovanja, v prvi vrsti ni namenjen pripravi na Jezusov zgodovinski prihod, na njegov Božič pred 2015 leti, ampak na njegov drugi prihod ob koncu časov. Zato je v prvem delu adventa, vse do 17. decembra, v ospredju prav ta pogled v prihodnost. Kristjani nismo samo učenci Nekoga, ki JE ŽE prišel, ampak predvsem Nekoga, ki BO ŠE prišel. Ta resnica se je v zadnjem odbobju precej zameglila, tudi pri samem oznanjevanju namenjamo malo prostora »zadnjim rečem«. Redkokdaj slišimo govoriti o drugem Kristusovem prihodu, o večnem življenju, o tem, da smo v prvi vrsti nebeški državljani. Vse bolj se osredotočamo na na svet, na to, kaj moramo danes storiti, da bomo srečni. Vera je postala skorajda »sredstvo« za naše boljše počutje in bolj izpolnjeno življenje. Pogled proti nebeškemu Jeruzalemu je zastrt, in to kljub temu, da pri vsaki sveti maši slišimo tiste besede po Očenašu: »Ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa«. Še več, vsako obhajanje svete maše nas pravzaprav poveže z nebeško Cerkvijo. Na to nas spominjajo besede, preden zapojemo »Svet«: »skupaj z angeli in svetniki te vedno hvalimo in kličemo«. Ko smo pri maši, smo gostje pri mizi v nebeškem kraljestvu; že smo tam, kjer bomo – tako upamo – v polnosti ob koncu naše zemeljske poti in ob koncu časov.
Prav zanimivo je ugotavljati, kako so prvi kristjani nestrpno čakali na drugi Gospodov prihod. Predzadnja vrstica Svetega pisma se konča z besedami: »Maranà, thà!: pridi, Gospod Jezus« (Raz 22,20). Nekateri so bili pri tem pričakovanju tako goreči, da so »pozabili« na vsakdanja opravila, in zato jih je moral sv. Pavel opozoriti, da naj istočasno s tem, ko pričakujejo Gospodov prihod, v miru delajo in jedo svoj kruh (2 Tel 3,11-12), naj bodo torej čuječe delavni. Kasneje vidimo, kako se je ta vesela novica sčasoma vedno bolj spreminjala v nekaj dramatičnega: namesto drugega Gospodovega prihoda se je bolj poudarjala Božja sodba. Pred oči se nam vsiljujejo strašni prizori zavrženih in pogubljenih, predstavljajmo si npr. Michelangelove freske v Sikstinski kapeli, ki so izraz tega načina razmišljanja. Dies irae, četudi Mozartov, je vtisnil več strahu kakor pa lepote v marsikatero poslušalčevo srce: ljudje so se začeli zatekati k molitvi in spovedi predvsem iz bojazni pred peklom in kaznijo. Posledice vsega tega so na dlani: zaradi očitnega nelagodja s strani vernikov sčasoma pridemo do trenutka, ko večnost in Kristusov prihod izgineta z našega življenjskega obzorja. Govoriti se začne le še o tem svetu in kako biti vedno bolj moralno popolni. Ne vemo več, kam umestiti smrt, ki se je začnemo izogibati. Nočemo se več soočati z njo, umrle sorodnike skrivamo tudi pred otroki. A mogoče gre vzrok za to iskati ravno v tem, da smo iz obzorja pregnali večnost. Če bi imeli izkušnjo vstajenja, bi svoje mesto našla tudi smrt. Sv. Tereza Avilska je pri tem naša učiteljica: »Hočem videti Boga, a da bi ga lahko videla, moram prej umreti«.
Pogled v prihodnost in pričakovanje Jezusovega drugega prihoda sta zaznamovala prve generacije kristjanov in k temu smo povabljeni tudi mi danes, ko vstopamo v adventni čas. Z očmi smo zazrti v prihodnost, vedoč, da bo Gospod prišel, da je Njegova beseda večja in resničnejša od vseh mrkov, vseh katastrof, ki so opisane v današnjem evangeliju. Prav vse se lahko zgodi, celo sonce lahko otemni, a največja resnica je, da bo Gospod prišel, ter da bo preobrazil obličje zemlje (»nastopila bosta nova zemlja in novo nebo«). Naša prihodnost je biti v polnosti z Gospodom, in to je najlepša novica. To je cilj poti, ki se prične s krstom. In to ni samo tolažba ali pobožna želja, temveč »gotovo upanje«, kakor bi se izrazil sv. Frančišek Asiški. Zakaj gotovo? Zato ker je Gospod enkrat ŽE prišel. En ker je ŽE izpolnil željo tistim, ki so ga v Stari zavezi pričakovali, jo bo izpolnil tudi nam, ki poznamo tako Staro kot Novo zavezo. Gospod nam danes zagotavlja: ne bojte se katastrof in ne sledite takoimenovanim prerokom, ki napovedujejo nesreče. Ne bojte se, vse je pod nadzorom, kajti jaz sem svet že premagal (Jn 16,33). Kristjan se ne vpraša: »Kdaj bo konec sveta«?, temveč: »Kdaj pride Gospod?«
Kristjan, ki živi z gotovostjo drugega Kristusovega prihoda, hodi z vzdignjeno glavo, kakor nam naroča On sam. Zakaj? Ker je v svetu, ne pa od sveta, ker se ne potopi s svetom in njegovo miselnostjo, ampak zre vanj z določene razdalje, podobno kot se zgodi z ogledalom: če smo mu preblizu, ne vidimo prave lastne podobe, zato moramo stopiti kakšen korak nazaj. A to ne pomeni, da svet zavračamo ali zaničujemo, saj smo slišali Pavla, kako naroča Tesaloničanom, naj ob pogledu navzgor hkrati skrbijo za pravi napredek sveta. Kristjan s pogledom navzgor je tisti, ki skupaj z Gospodom bere tek zgodovine in z Njim išče globlji smisel vsakdana, zato lahko rečemo, da je kristjan s to držo celo bližji ljudem. Cilj, nebeški Jeruzalem, kamor je usmerjen naš pogled, nam pomaga razločevati, kaj je danes za nas dobro in kaj ne.
Kako kristjan na konkreten način pokaže drugim, da bo Gospod prišel? Na kakšen način oznanja Gospodov prihod ob koncu časov? Vsekakor ne s prerokbami o tem, kdaj bo konec sveta, kdaj bo treba s čolni na Krvavec, da se rešimo pred vesoljnim potopom. Kristjan oznanja Gospodov prihod z navidez preprostim orodjem, namreč s čuječo molitvijo, ki združuje prihodnost in sedanjost: »Pridi, Gospod Jezus, pridi. Tako kot boš zagotovo prišel ob koncu časov, pridi tudi danes, ta trenutek. Vstopi v naša življenja, spremeni in preoblikuj jih tako, kot boš nekoč preoblikoval obličje zemlje. Prosimo Te, začni preoblikovati DANES tudi naša življenja. Naša srca so obtežena, in želimo jih odpreti Tebi, da jih napolniš s svojim Duhom, da bomo tako zmožni videti Tvojo ljubezen tam, kjer je nihče ne vidi, da bomo zmožni ljubiti tam, kjer je težko ljubiti, da bom priče Tvoje ljubezni tako v lepih kakor tudi v težkih trenutkih.«
V tem adventnem času z veseljem vsak dan ponavljajmo skupaj s prvimi kristjani: »Pridi, Gospod Jezus«.

Mr 12,38-44

Jezusova sodba o pismoukih
38 In govoril jim je v svojem nauku: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo v dolgih oblačilih in imajo na trgih radi pozdrave 39 in v shodnicah prve sedeže ter pri gostijah prva mesta; 40 ki vdovam hiše požirajo, medtem ko hinavsko opravljajo dolge molitve; te bo zadela hujša obsodba.« 

Vdovin denar
41 In Jezus je sedel nasproti zakladnici in gledal, kako ljudje mečejo denar v zakladnico. Mnogo bogatih je veliko vrglo. 42 Ko pa je prišla neka uboga vdova, je vrgla dva novčiča, kar je ena četrtinka. 43 In poklical je svoje učence ter jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi, kateri so metali v zakladnico. 44 Zakaj vsi so vrgli od tega, česar imajo v izobilju, ta pa je vrgla od svojega uboštva vse, kar je imela, vse svoje premoženje.«

Jezus pogosto uporabi »tehniko« skrajnih nasprotij, da vzbudi pozornost poslušalcev. Ob takih ekstremnih primerih imamo morda skušnjavo, da bi se počutili izvzeti iz zgodbe, a pismouki in uboga vdova so nam bliže, kot bi si sami to predstavljali.
Problem pismoukov ni bogastvo samo po sebi. Nekaj izmed Jezusovih učencev je bilo bogatih, npr. Jožef iz Arimateje in njegovo blagostanje ni bilo ovira za življenje po Božjih zapovedih.
Težava pismoukov, s katerimi se Jezus ostro spoprime takoj zatem, ko vstopi v Jeruzalem, je nekje drugje, vsaj v dveh pogledih. Prvič: hočejo se prikazati pomembne in hkrati dobre pred drugimi (poudarek na videzu) in drugič: od imetja, ki ga darujejo, podarijo to, kar imajo v izobilju, torej to, kar je odvečno, drobtine, četudi jih je mnogo. Kot smo rekli, materialne stvari same po sebi niso negativne, lahko pa predstavljajo določeno tveganje oz. skušnjavo, vzbujajoč lažno prepričanje, da lahko na njih gradimo naše življenje, naše življenjske načrte, našo osebno srečo. Tudi sv. Frančišek Asiški je imel v mladosti podobne sanje in ob tem eden od njegovih življenjepiscev lepo zapiše: »V gradove, sezidane na denarju, moči in slavi, Bog ne more vstopiti. Ko v življenju vse teče gladko, skuša navadno človek sebe postaviti v središče. To je velika nesreča, ker se takrat v njem prebudi strah, da bo vse izgubil, živi v tesnobnosti in se čuti nesrečnega. Izstop iz stabilnosti pomeni za človeka rešitev« (Ignacio Larrañaga, Naš brat Frančišek, 11).
Nevarnost potrebe po imetju in po lastni pozitivni podobi je v tem, da v njih iščemo osebnega »odrešenika«, da jim zaupamo vse naše upanje, celo vse naše življenje. Če je srce tako nasičeno in če so zaradi tega naše »linije« popolnoma zasedene, kako bomo lahko verjeli Jezusovim besedam: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem« (Mt 22,37)? Kako bomo lahko ljubili Gospoda in po njem vse druge z VSEM srcem, z VSO dušo, z VSEM mišljenjem, če pa je naše srce že oddano? Največja nevarnost življenja po veri je ravno v tem, da je naše življenje in srce oddano merilom sveta in njegovi miselnosti, odnos do Boga pa je nekaj »za zraven«, ker imamo pač še nekaj časa in prostora v nedeljo. Podobno kakor pismouki: popolnoma so prepojeni z vrednotami sveta kot so uspešnost, napredovanje, medsebojno spodrivanje, strah pred konkurenco, zavist, strah pred tem, da bi bili drugi boljši na delovnem mestu in bi bili od šefa bolj pohvaljeni kakor oni ... po drugi strani pa Bogu in drugim podarijo to, kar je »ostalo«, iz izobilja. Lahko bi slikovito zatrdili, da so to, kar je v sebi trhlo, zavili v lep celofan. V tem primeru vera nič ne koristi, niti dobra dela ne, saj ne segajo v moje srce, ne prodrejo v globine mojega bitja, me ne spreminjajo in razsvetljujejo, temveč ostanejo le na površju.
Nasprotno pa je Božja beseda »živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli« (Hebr 4,12). Božja beseda je tako močna, da povzroči pravi potres, da, tudi bolečino, ker noče biti anestezija, ki le tolaži, temveč ogenj, ki žge in prečisti celostnega človeka. Prava ljubezen se rodi v preizkušnjah, drugače ni prava ljubezen. Prava ljubezen ne pozna meja ugodja in dobrega počutja, ampak gre daleč preko tega. Kdor ni nikoli zares trpel, ne bo nikoli znal prav ljubiti, ker se bo vedno ustavil...pri sebi. Takoj zatem ko je Jezus vprašal učence, kaj pravijo oni sami, kdo je on (Mr 8,29-30), je začel govoriti o lastnem trpljenju in smrti (Mr 8,31) ter tudi o tem, da je lahko njegov učenec le tisti, ki se odpove samemu sebi, vzame križ ter mu sledi (Mr 8, 34-35). Čemu ta bliskovit preskok? Zakaj ravno v tem trenutku? Morda je Jezus hotel s tem (do)povedati svojim učencem, takratnim in sedanjim, da je merilo njihove vere sposobnost/pripravljenost zastaviti samega sebe, lastne poglede, lastne želje, ter se postaviti ZA in ne PRED Njim. Pozor, kristjan ni poklican k temu, da bi ISKAL trpljenje in preizkušnje, to bi bil pravi mazohizem. Gre za to, da kristjan na trpljenje – ki se prej ali slej pojavi v kakršnikoli obliki – zna ODGOVORITI in v njem tudi najti smisel in se vprašati: »Kaj mi je Gospod preko te preizkušnje – četudi ni sad Njegove volje – hotel povedati? Kdor zna umreti samemu sebi in v lastnem srcu napraviti prostor za D/drugega, je ubog in je deležen blagoslova. Zakaj? Preprosto zato, ker »ko izgine vsaka gotovost, ... se človek, gol in svoboden, skoraj ne da bi se zavedal, znajde v Božjih rokah. ... Ko nimaš več ničesar, postane Bog središče ... Samo ubogi bodo imeli Boga« (Ignacio Larrañaga, Naš brat Frančišek, 68). Kdor je sposoben odpovedati se samemu sebi in ne poveličuje stvari, na katere je navezan, je blagrovan, ker je v njegovem središču Bog, kot tisti, ki usmerja in daje smisel vsaki še tako obrobni stvari, ki jo človek počne v življenju. Vse kar delam, me bo vsak trenutek spominjalo Nanj, od kogar izvira polno življenje.
Kdo lahko bolje ponazarja tako osebo, če ne ravno uboga vdova, ki ni obdržala zase ničesar, ki ni dala iz preobilja, ki ni dala od sebe samo drobtinic, temveč je darovala »vse, kar je imela, vse svoje premoženje«? V originalnem grškem jeziku je rečeno še več, namreč da je vdova »darovala vse svoje življenje«! Darovati vse svoje življenje?! Po eni strani je uboga vdova zvesta Jezusova učenka, saj brez odlašanja zaupa v Jezusove besede: »Pri Bogu je vse mogoče«. Po drugi strani pa je tudi Jezus neke vrste vdovin učenec, saj je po njenem zgledu tudi on, kmalu zatem, »vse izročil Očetu« s tem, ko se je popolnoma izročil v darovanje lastnega življenja iz ljubezni do nas: »Jezus ... je vzljubil svoje ... in jim izkazal ljubezen do KONCA« (Jn 13,1). Sami po sebi nismo sposobni te ekstremne ljubezni, ker se nismo pripravljeni popolnoma odpovedati lastni volji in ker želimo vedno obdržati en del zase ali pa si želimo kaj v zameno, vsaj kakšen hvala, spoštovanje in kaj podobnega. Velika skušnjava bi bila, če bi z lastnim trudom hoteli doseči popolno daritev samega sebe, ker bi to lahko pripeljalo tudi do kakšne bolezni ali pa celo neuravnovešenega stanja. Lahko pa kljub temu prosimo Svetega Duha, naj razsvetljuje našo misel in naše srce, naj nam pomaga osvoboditi naše srce raznih verig in ga »izprazniti« do te mere, da ga bo On lahko napolnil. Če bomo zaradi tega lahko naredili kakšen korak več pri odpovedi samemu sebi, bo to zahvaljujoč samo Njemu in Njegovemu zastonjskemu daru. To kar nas rešuje, je Božji način življenja, ne pa naš napor in dobri sklepi. A vendar nam je bilo to Božje življenje podarjeno pri krstu, kot nekakšno seme, ki pa nosi v sebi že drevo, ki je zaenkrat še nevidno, a zaradi tega nič manj resnično.
Bogati bodo morda porekli: »Kaj pa mi? Ali se glede na vse rečeno sploh lahko rešimo«? Jezus z nasmehom odgovori: »Pri Bogu ni nič nemogočega« (prim Mr 10,27). Pomembno je, da svojega imetja ne uporabiš sebi v čast in slavo, temveč da iz njega napraviš orodje ljubezni do drugih. Edino, kar te Gospod prosi, je to, da pri tem ne delaš reklame na televiziji, ne organiziraš dobrodelnega plesa in gala večerje, temveč da vse to storiš na skrivnem, »in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (Mt 6,4).

Mr 7,1-8.14-15.21-23

1 Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema,
2 in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami.
3 Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok.
4 Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce.
5 Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?«
6 Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano:
To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene.
7 Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi.
8 Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« [...]
14 In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite!
15 Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« [...]
21 Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori,
22 prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet.
23 Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Za vsakdanje življenje potrebujemo zelo konkretna navodila oz. zapovedi. Da bi bilo življenje po družinah bolj kakovostno, da bi imeli več časa eden za drugega, so se mnogokje odločili, da zvečer ne bodo gledali televizije ali pa je sploh ne bodo imeli. Marsikateri študent se za to, da bi se lažje in boljše učil, zavestno odloči za osebno disciplino in se zvečer odpravi zgodaj spat. Največje in najvzvišenješe Božje zapovedi kot npr. »Ljubi Boga, ljubi svojega bližnjega« imajo zelo konkreten obraz in nikakor ni dovolj, da si jih vsake toliko časa prikličemo v spomin, a potem to nima nobenega vpliva na naš vsakdanjik in delamo, kar se nam zazdi.
Zakaj je torej Jezusa tako razjezilo razmišljanje farizejev, ki naj bi Božje zapovedi udejanjali na zelo konkreten način, tokrat pri vprašanju umivanja rok? Zakaj se tako močno spre z njimi in ne dovoli niti dialoga, da bi mu razložili podrobneje njihov pogled na zadevo? Morda nam bo pri odgovoru na to vprašanje pomagal Jezusov oster stavek: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila«. Kako pa pravzaprav vemo, kdaj gre pri konkretnem določilu za človeško izročilo in ne več za udejanjanje Božje zapovedi? Ni vedno lahko jasno razločiti, a današnji odlomek nam ponuja enega od možnih odgovorov, namreč PRIMERJANJE z drugimi, ki ne delajo tako kot MI: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?«. Gre za držo, ki ni več zvesta Božji logiki, ampak podzavestno na prvo mesto postavlja tistega, ki natančno izpolnjuje določene predpise in se ima zaradi tega za boljšega od drugih. Spomnimo se na odlomek, ko gresta v tempelj molit farizej in cestninar (prim. Lk 18,9-14). Farizeju ni bilo nič za očitati, vse je delal po postavi, še več, delal je celo več od tega, kar je zahtevala postava. Mislim, da bi vsaka žena lahko samo sanjala o takšnem idealnem možu ... A v past se je ujel v trenutku, ko se je Bogu zahvalil, da ni tak kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešuštniki ali kakor »ta cestninar«. Najhujša stvar ni biti zavestno oddaljen od Boga in delati čisto po svoje ali posvetno ampak biti prepričan, da se ravnamo po Božjih zapovedih, da oznanjamo Boga, a globoko v sebi zamaskirano oznanjamo le sami sebe in se postavljamo v središče in nad druge. Ko je papež Frančišek pred dvema letoma obiskal Assisi, je odgovoril na vprašanje, čemu se mora Cerkev odpovedati. Mnogi so pričakovali – glede na to, da gre za kraj sv. Frančiška, svetniku znanemu po svojem radikalnem uboštvu – da bo rekel kaj v zvezi z materialnimi dobrinami. Vemo namreč, da papež daje ogromen poudarek na preprostost in uboštvo v materialnem smislu. A mnoge je presenetil z odgovorom, da se mora Cerkev odpovedati predvsem »duhovni posvetnosti«. Gre točno za tisto, kar vidimo pri farizeju v templju ali pa tudi pri nas, ko smo prepričani, da kaj delamo v Božjem imenu, a v bistvu promoviramo same sebe. Lahko se npr. zgodi, da sem člani ŽPS in dam kakšen konkreten predlog, kako bi župnija lahko boljše delovala npr. pri oznanjevanju. Morda sem res zadel odlično rešitev in so bili vsi zadovoljni z njo. A namesto, da bi govoril o skupni odločitvi, začnem razlagati, kako so vsi sprejeli MOJ predlog in tako dajem več pozornosti lastni slavi kot pa samemu predlogu. Na lasten jaz sem samo pomazal z Božjim lakom. Na kratko bi lahko povzeli, da je duhovna posvetnost jasen simptom, da smo od Božjih zapovedi prešli v človeško izročilo, saj smo s primerjanjem z drugimi postavili sami sebe postavili v središče, Boga pa smo pri tem uporabili za izgovor.
Jezus gre v sporu s farizeji in pismouki še en korak naprej. Njim, hkrati pa tudi nam jasno pove, da je postavljanje nad drugimi huda bolezen ter da moralna oz. etična neoporečnost, kar so farizeji ponosno branili, pravzaprav sploh ne obstaja. Komur misli, da je boljši od drugih, Gospod jasno pokaže na to, kakšno je človeško SRCE. Tu smo zopet pretreseni, saj smo navajeni slišati: »Sledi srcu, kajti srce ti vedno prav pove, srce je dobro, zato mu zaupaj...« Kaj pa danes Jezus pravi? »Iz človekovega srca prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet«. Ja, tudi to je človekovo srce, ne le pozitivne in romantične stvari. Če smo iskreni s seboj, lahko potrdimo, da je v vsakem srcu prisotno nekaj tega, kar našteje Gospod, v večji ali manjši meri. V vsakem človeškem srcu so borbe med novim človekom, ki je prejel Božje življenje pri krstu, in starim človekom, ki se temu upira in hrani predvsem samega sebe in lastno slavo. In v bistvu je celo dobro, da ta borba obstaja. Huda prevara bi bila, če bi mislili, da smo zelo v redu, da se ne obnašamo tako kot drugi, ter da le »včasih« potrebujemo kakšno manjšo korekcijo. Zlo nas zalezuje, včasih tudi premaga in to je lahko celo pot do odrešenja. Če bi bili »zdravi«, popolni, neoporečni, Gospod ne bi dejal: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). Le ponižen človek, ki se zaveda tudi temin v lastnem življenju, bo zares spoznal in občutil, kako mu je v življenju potrebna Božja milost in Njegova luč, da bo lahko osebe in stvari okoli sebe gledal z drugačnimi očmi in drugačnim srcem. Smisel krščanskega življenja namreč ni v tem, da bi bili bolj neoporečni, temveč bolj Božji.

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.