Na praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga v Katoliški Cerkvi obhajamo 25. marca, se spominjamo obiska nadangela Gabrijela pri Devici Mariji v Nazaretu.

Dogodek oznanjenja je v Svetem pismu opisan edino v Lukovem evangeliju in govori o tem, da je nadangel Mariji sporočil, da bo spočela od Svetega Duha in da se bo dete imenovalo Božji Sin (prim. Lk 1,26–38).[1] Oznanjenje Mariji pomeni spočetje Božjega Sina, s katerim se je Božji Sin tudi učlovečil, Marijina privolitev pa je bila posebna pritrditev odrešitvenemu Božjemu načrtu.

V Božji ali odrešenjski načrt so vključeni konkretni zgodovinski dogodki, zakramentalno življenje Cerkve, družbene okoliščine, človeška dejanja in čudežne izkušnje, ki tako posamezniku kot celotnemu človeštvu pomagajo na poti k odrešenju. Slednje pomeni okrepitev in nadgradnjo človekove svobode, ki je bila zaradi greha in odločitve za zlo oslabljena. Dokončna osvoboditev bo po krščanskem verovanju dovršena ob polnosti časov, na sodni dan.

Praznik Gospodovega oznanjenja obhajamo devet mesecev pred rojstvom Božjega Sina, ki ga praznujemo na božični dan. Spomin na skrivnost Marijinega oznanjenja je v ljudski pobožnosti dnevno prisotna z vsakdanjo trikratno molitvijo Angelovega češčenja.

Isti dan praznujemo tudi materinski dan. Praznik izvira iz ZDA in ga praznujejo od leta 1910 dalje. Na evropskem kontinentu so ga začeli praznovati po prvi svetovni vojni, vendar ob različnih datumih. Sprva so ga v večini držav praznovali 15. maja, kasneje pa je bil prestavljen na 25. marec. Pri nas se po drugi svetovni vojni materinski dan zaradi praznovanja mednarodnega dneva žena, ki ga praznujemo 8. marca in povezave s krščansko vsebino, praviloma ni praznoval. V devetdesetih letih preteklega stoletja je v javnem življenju ponovno začel dobivati veljavo.

V okviru praznovanja materinskega dneva v vrtcih, šolah, župnijah in nekaterih kulturnih ustanovah potekajo različne prireditve. Otroci recitirajo pesmi, posvečene materam, večkrat pa zaigrajo tudi igrico, ki prikazuje nesebično materinsko ljubezen. Bistveni poudarek dneva je osredotočen na vzgojo za kakovostne medgeneracijske odnose in ozaveščanje pomena starševstva. Praznik Gospodovega oznanjenja je praznik materinske ljubezni in izpostavlja hvaležnost za materinsko poslanstvo. Obenem je tudi priložnost za molitev in hvaležnost pokojnim staršem.
(vir: katoliska-cerkev.si/)

V Katoliški Cerkvi začenjamo danes, na pepelnično sredo, postni čas, ki bo trajal štirideset dni (iz štetja so izvzete nedelje v postnem času, saj za kristjane vsak nedeljski dan pomeni malo veliko noč). Postni čas bomo sklenili s praznovanjem velikonočnega tridnevja, ki se začne s krizmeno mašo na veliki četrtek dopoldne.

Na pepelnično sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja. Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življenja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi.

Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenoviv pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka. Pepel pomeni človekovo telesno minljivost. Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: "Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš", napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno, kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel.

Postni čas je spokorni čas. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Naše notranje prizadevanje naj bi se na zunaj izražalo v poglobljeni molitvi, postu in dobrih delih. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt4,1–11, Mr1,12–13 in Lk4,1–13).

Pomenljiva vidika posta sta okrepitev osebne duhovnosti in povezanosti z Bogom, zato so odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela sredstva za doseganje tega cilja. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu vsi grehi očiščeni. Postni čas izpostavlja tudi duhovnost krsta kot simbolno spravo med Bogom in človekom.

Strogi post je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.

(vir: nadskofija-ljubljana.si)

pape franiekDragi bratje in sestre!

Ob XXIII. svetovnem dnevu bolnikov, ki ga je uvedel papež Janez Pavel II., se obračam na vse vas, ki nosite breme bolezni in ste na različne načine pridruženi trpečemu Kristusovemu telesu, ter na vas, ki poklicno ali prostovoljno delujete v zdravstvu.
Tema letošnjega leta nas vabi k premišljevanju citata iz Jobove knjige: ”Slepemu sem bil oko in kruljavemu noga” (Job 29,15). O tem želim razmišljati skozi modrost srca (sapientia cordis).

1. Tovrstna modrost ni abstraktno teoretično spoznanje in sad razmišljanj, ampak ”najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine” (Jak 3,17), kot jo Jakob opisuje v svojem pismu. Gre torej za vedenje, ki ga Sveti Duh polaga v um in srce tistega, ki se zna odpreti trpljenju bratov in sester ter v njih prepozna Božjo podobo. Približajmo si podobo iz psalma, ki pravi: ”Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti” (Ps 90,12). V tej srčni modrosti, ki je Božji dar, lahko povzamemo sadove svetovnega dneva bolnikov.

2. Modrost srca je služiti bratu. V Jobovem govoru, kjer se nahajajo besede ”Slepemu sem bil oko in kruljavemu noga”, izstopa dimenzija služenja uglednega in pravičnega moža najbolj potrebnim pomoči. Njegova moralna drža se kaže v služenju revnemu, ki prosi za pomoč, kakor tudi v pomoči siroti in vdovi (prim. Job 29,12–13).

Številni kristjani danes pričujejo – ne z besedami, ampak s svojim življenjem, ki je zasidrano v pristni veri in je kot ”oči za slepega” ter ”noga za kruljavega”. Osebe, ki so ob bolnikih, potrebnih nenehne nege, pomoči pri umivanju, oblačenju in hranjenju. Tovrstna nega, še posebej dolgotrajna, lahko postane težka in naporna. Precej lahko je nekaj dni negovati bolnika, vendar je mnogo težje skrbeti za bolno osebo nekaj mesecev ali celo let, še posebej, ko se ne more več sama zahvaliti. In kljub vsemu, kako velika hoja k svetosti je to! V takih trenutkih se lahko zanašamo na Gospodovo bližino, ki je v posebno oporo poslanstvu Cerkve.

3. Modrost srca je biti z bratom. Čas ki ga preživimo ob bolniku, je sveti čas. Je slava Bogu, ki nas priobči svojemu Sinu, ki ”ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge” (Mt 20,28). Jezus sam je rekel: ”Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže” (Lk 22,27).

Z živo vero prosimo Svetega Duha, da nam podari milost razumevanja vrednosti pogosto tihega spremljanja, s katerim posvečamo svoj čas trpečim bratom in sestram. Zaradi naše bližine in prisrčnosti se počutijo bolj ljubljene in potolažene. Nasprotno pa, kako velika laž se skriva za izrazi, ki se vztrajno ponavljajo kot ”kakovost življenja”, da bi zmotno mislili, da neozdravljivo bolni niso vredni življenja!

4. Modrost srca je izstopiti iz sebe naproti bratu. Zaradi obsedenosti s hitenjem in produktivnostjo naš svet včasih pozabi, da ima čas, ki ga preživimo ob bolnikovi postelji, posebno vrednost. Pozabimo na pomen zastonjske nege in brezpogojne pomoči. Pogosto se za vsem tem skriva mlačna vera, ki pozablja na Gospodove besede: ”Ste meni storili” (Mt 25,40).

Zato bi želel ponovno spomniti na ”prednostno dolžnost, »da gremo iz sebe k sočloveku«. Z ene strani [svetopisemska besedila] izražajo eno od obeh glavnih zapovedi, ki utemeljujeta sleherno nravno pravilo, z druge strani so jasno znamenje, ob katerem je mogoče preveriti krščansko rast kot odgovor na povsem zastonjski Božji dar” (Veselje evangelija, 179). Iz istega poslanstva Cerkve izvirajo ”resnična ljubezen do bližnjega, sočutje, ki razume, pomaga in podpira” (Veselje evangelija, 179).

5. Modrost srca je biti solidaren z bratom, brez obsojanja. Usmiljenje potrebuje čas. Čas za nego bolnikov in čas za njihovo obiskovanje. Čas za biti ob njih, kakor so to storili Jobovi prijatelji: ”Sedeli so z njim na tleh sedem dni in sedem noči in nobeden mu ni rekel besede, ker so videli, da je njegova bolečina zelo velika” (Job 2,13). Toda Jobovi prijatelji so skrivali v sebi negativno mnenje o njem: mislili so, da njegova nesreča izvira iz Božje kazni zaradi njegove krivde. Ravno nasprotno pa je pravo usmiljenje sočustvovanje, ki ne obsoja in ne zahteva, da bi se drugi spreobrnil. Je prosto tiste lažne ponižnosti, ki v resnici išče pritrditev in samohvalo.

Jobova izkušnja najde svoj pristen odgovor samo v Kristusovem križu, ki je najvišje, povsem zastonjsko in usmiljeno dejanje Božje solidarnosti z nami. To je Božji odgovor na dramo človeške bolečine, predvsem na trpljenje nedolžnih, ki ostane za vedno zapisano v Kristusovem poveličanem telesu, v njegovih slavnih ranah, in je pohujšanje ter preverjanje vere (prim. Pridiga ob kanonizaciji Janeza XXIII. in Janeza Pavla II., 27. april 2014).

Tudi ko naše življenje prevzamejo bolezen, osamljenost in nepokretnost, lahko postane izkušnja trpljenja privilegiran prostor za prenos milosti ter vir za pridobitev in okrepitev modrosti srca (sapientia cordis). Tukaj lahko razberemo, kako se Job ob koncu svoje izkušnje obrne na Boga in vzklikne: ”Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko” (Job 42,5). Osebe, ki so potopljene v skrivnost trpljenja in bolečine ter so sprejele vero, lahko postanejo živi pričevalci vere, ki omogoča, da sobivamo s trpljenjem, čeprav človek s svojo pametjo še ni zmožen, da bi ga razumel do konca.

6. Letošnji svetovni dan bolnikov izročam Marijinemu materinskemu varstvu, ki je v svoje telo sprejela in rodila učlovečeno Modrost, Jezusa Kristusa, našega Gospoda.
O Marija, Sedež Modrosti, posreduj kot naša mati za nas, za vse bolnike in tiste, ki jih negujejo. Daj, da bi v službi trpečim in z izkušnjo trpljenja znali vzgajati v nas samih modrost srca.
K tej molitvi dodajam svoj apostolski blagoslov za vse vas.

V Vatikanu, 3. decembra 2014,
na spomin svetega Frančiška Ksaverija

 

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Gregor Nazianški, sv. Ambrož in sv. Avguštin so si enotni: »Čeprav večni Sin ni imel nobene zunanje potrebe po krstu, se je svobodno podvrgel Janezovemu krstu.« Sv. Hipolit pravi: »Odprla so se nebesa in začela se je porajati nova sprava med Stvarnikom in stvarstvom in sicer po Odrešeniku, o katerem je pričeval Sveti Duh.« O golobu, ki je preprosta in dobra žival in ki nikogar ne poškoduje, pravi sv. Janez Krizostom, da prestavlja nedolžnost, sv. Beda, da preprostost in sv. Avguštin, da milost. Sv. Beda o tem pravi: »Kdor opazuje obnašanje goloba, se uči miru.« Tertulijan pa pravi: »Po vesoljnem potopu, s katerim je bil svet očiščen stare krivde, ali če tako rečemo, po krstu sveta, je golob vsej zemlji naznanil pomiritev nebeške jeze.« Sv. Gregor Tavmaturg pravi, da »golob predstavlja Jezusa kot novega Noeta, ki vodi naravo, ki povsod propada.« Origen vidi v tem dogodku Sveto Trojico: »V Jezusovem krstu je Oče pričeval, Sin je bil pričevanje in Sveti Duh je to potrdil. Tako se je v reki Jordan začelo razodevanje trinitarične skrivnosti«, »ko se Sin pokazal kot človek in Sveti Duh kot golob« pa dodaja sv. Avguštin. Origen pojasni: »Jezus ni s krstom postal Božji Sin, ampak je od vedno Očetov Sin«, »z večnim sinovstvom, katero lahko naš razum le z občudovanjem in čudenjem zre« pa zaključi sv. Ambrož.

Misli Benedikta XVI.
Dragi prijatelji, z nedeljo Gospodovega krsta, se zaključi božični čas. Zahvalimo se Bogu za to veliko skrivnost, ki je vir poživitve za Cerkev in tudi za ves svet. Bog je postal sin človekov, da bi človek postal Božji otrok. Poživimo v nas veselje, da smo otroci, tako kot ljudje kakor tudi kot kristjani. Rojeni in prerojeni za novo božansko bivanje. Rojeni iz ljubezni očeta in matere ter prerojeni iz Božje ljubezni po svetem krstu.

Devico Marijo, Kristusovo Mater in mater vseh, ki verujejo vanj, prosimo, naj nam pomaga, da bomo v resnici živeli kot Božji otroci, ne samo z besedami, temveč z dejanji. Sveti Janez piše: 'To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal' (1Jn 3,23).

(Vir: Radio Vatikan)

advent-wreath-513580 640ADVENTNI ČAS se letos začenja z vigilijo (t.j. na predvečer) 1. adventne nedelje (30. novembra 2014). Petindvajset dni priprave na božične praznike je milostni čas. Advent ima spokoren naboj. Barva je resna (vijolična), pri evharistiji ne molimo SLAVE. Besedila so vsebinsko bogata: spokorna, vabijo k spreobrnjenju, opozarjajo na zadnje resničnosti - smrt, sodbo in večno plačilo.
   V duši se svetloba stopnjuje (kakor na adventnem vencu). Razsvetljeni človek naj v tem obdobju opravi dobro adventno spoved. Božični prazniki in njihova lepota temeljijo na našem osebnem povabilu Odrešenika v svoje življenje. To najbolje in polno doživimo pri spovedi in obhajilu. Tisti, ki odveze ne more prejeti, naj bi božično milost doživel z dejanji dobrodelnosti ali karitativnosti: obisk bolnika v bolnici, starejšega na domu ali v domu ostarelih, z odpovedjo dovoljenim stvarem, s postom, z miloščino ...
   Brez osebne zavzetosti in odločitve se more zgoditi, da bo Gospod sicer prišel, toda njegova prihod utegne biti za brezbrižnega mimohod.

******

V adventnem času smo običajno med drugim tudi pogledali, v kakšnem stanju so naše jaslice: potrebujejo morda popravilo, želimo dokupiti kakšno figurico, kakšen bo letošnji poudarek jaslic, ali bomo ob adventnem venčku in jaslicah pomnožili družinsko molitev? Naredimo družinski načrt!

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.