POKLICANOST V CERKVI IN CERKVENE SLUŽBE

Vsak kristjan ima dvojno poklicanost: Bog najprej vsakogar iz ljube- zni kliče v življenje in vsakemu človeku želi dobro, druga posebna poklicanost pa je poklicanost v enega od življenjskih stanov (poročenost, posvečena samskost – duhovništvo in/ali redovništvo – ter samskost). Znotraj tega kristjan na poseben način oznanja Božjo ljubezen, izpolnjuje Božjo voljo ter hodi po osebni poti za dosego svetosti. Pot do odkritja (p)osebne poklicanosti je vedno individualna. V Cerkvi je na voljo več sredstev, ki posamezniku na poti iskanja lahko pomagajo: duhovne vaje, osebni (duhovni) pogovori in obiski ustanov ali dnevi odprtih vrat. 
O poklicanosti vseh v Cerkvi k svetosti je II. vatikanski cerkveni zbor (1962–1965) spregovoril v Dogmatični konstituciji o Cerkvi (prim. C 39–42). Poklicanost k svetosti pomeni poklicanost k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni. Živeti sveto pomeni z ljubeznijo odgovarjati na prepoznani dar Božje ljubezni. V vsakem stanu, poklicu in življenjskem položaju je mogoče hoditi po poti svetosti.
Kot človek in kristjan je vsakdo poklican, da darove, ki mu jih je Bog dal, v življenju odkrije, jih razvija ter jih da na razpolago v dobro vseh. S prejetimi darovi prispeva svoj delež pri oblikovanju življenja krajevne ali celotne Cerkve. Kakor so v človeškem telesu udje med seboj povezani in ima vsak ud svojo enkratno ter nenadomestljivo vlogo, tako je tudi v življenju Cerkve. Če je nekdo v resnici njen živi ud, bo čutil s Cerkvijo ter konkretno soustvarjal njeno življenje. Iz ljubezni do Gospoda in do sočloveka bo oblikoval svoje življenje tako, da mu bo evangelij življenjsko vodilo. Kot zavzet vernik bo izbral eno ali več možnosti bodisi kot življenjski poklic bodisi kot službo ali služenje ter s tem v življenju uresničil svoj poklic kristjana.
Laiki imajo v Cerkvi nenadomestljivo vlogo. Njihovo dostojanstvo, delež pri duhovniški, preroški in vodstveni službi Jezusa Kristusa in s tem njihova soodgovornost za Cerkev in njeno poslanstvo v svetu izvirajo iz zakramenta svetega krsta. Pospeševati je potrebno koncilsko razumevanje Cerkve kot Božjega ljudstva, kjer so laiki skupaj z duhovniki in člani ustanov posvečenega življenja deležni istega dostojanstva Božjih otrok. Poglobljeno pojmovanje Cerkve zahteva vzgojo in izobraževanje laikov za pogumnejše in ustvarjalnejše sodelovanje ter za krepitev lastne identitete. V skladu z evangeljskimi vrednotami vzgojeni laiki so kvas celotne družbe v zasebnem, družinskem, poklicnem in družbenem življenju. Vloga laikov v Cerkvi ni zgolj pomoč duhovnikom: laiki imajo v moči splošnega duhovništva lastno poslanstvo za delovanje v svetu in Cerkvi (prim. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, 394–398).Cerkvena laiška združenja, ki so odobrena s strani pristojne cerkvene oblasti, so v Cerkvi na Slovenskem povezana v Svet katoliških laikov Slovenije(SKLS),UlicaJanezaPavlaII.9,1000Ljubljana,tel.01/430–53–70, e-pošta: , spletna stran: http://www.skls.si. 
V župnijskem pastoralnem svetu delujejo izvoljeni in posebej izbrani župljani ter predstavniki vseh v župniji delujočih skupin. Skrbijo za župnijsko skupnost, za bogoslužje, praznovanja, koordinacijo ter za socialne zadeve. Župnijski pastoralni svet podpira vse skupine in z njimi sodeluje. Intenzivno sodelovanje poteka s tistimi skupinami, ki pomagajo pri duhovni oskrbi vernikov. Župnijski pastoralni svet je pomemben sogovornik pri vseh župnijskih dejavnostih.
Možje in žene morejo biti v skladu z Zakonikom cerkvenega prava (ZCP) in drugimi pravilniki postavljeni v cerkveno gospodarsko upravo oziroma župnijski gospodarski svet. S tem pred Cerkvijo prevzamejo odgovornost za gospodarski položaj župnije, za morebitne zaposlene laike, za prostore ter za nance. Za člane župnijskega gospodarskega sveta je zaželena primerna strokovna usposobljenost in življenje po evangeliju.
Skrb za cerkveno premoženje, zlasti za vzdrževanje stavb, si župniki delijo s ključarji, ki so navadno člani župnijskega gospodarskega sveta. Ponavadi ima vsaka cerkev po dva. Za ključarja se izbere vernika, ki je zgleden kristjan. Za petletno služenje ga imenuje krajevni škof, pri čemer se mandat lahko podaljša, vendar največ do 75. leta starosti. Službo ključarja lahko prevzame človek, ki zna umno gospodariti in se je pri oskrbovanju cerkvenega imetja izkazal za zaupanja vredno osebo. Naravo službe, pravice in dolžnosti določajo pravilniki.
Delivec sv. obhajila pomaga pri obhajanju med sv. mašo ali prinaša sv. obhajilo bolnikom in ostarelim na dom. Vernikom sv. obhajilo lahko verodostojno podeljuje samo, če se zaveda, da je hostija najprej Božji dar zanj, in si zato prizadeva, da ga tudi osebno vredno prejema. Delivcu sv. obhajila mora na predlog in priporočilo domačega župnika krajevni ordinarij podeliti ustrezno dovoljenje, hkrati pa mora biti v to službo tudi primerno uveden.
Bralec pri bogoslužju bere berilo in prošnje, priložnostno pa tudi župnijska sporočila in vabila. Ljubezen do slovenskega jezika in pripravljenost posredovati Božjo besedo drugim sta osnovna pogoja za tovrstno služenje. Bralci se na ravni ško j srečujejo na strokovnih srečanjih, ki jih organizirajo ško jske liturgične komisije.
Ministranti pri bogoslužju opravljajo pomembni nalogi – služijo pri oltarju ter molijo z duhovnikom ali z drugim voditeljem bogoslužja in s celotno skupnostjo verujočih. Ponavadi gre za aktivno skupino, ki se srečuje na rednih ministrantskih srečanjih in tudi v prostem času.Ministranti se na (družabnih) srečanjih srečujejo na dekanijskem ali ško jskem nivoju. Ministrante povezuje tudi mesečnik Ministrant, Rakovniška ulica 6, 1000 Ljubljana, e-pošta: .
Župnijsko življenje sooblikujejo tudi krasilci in čistilci. K notranji ubranosti in h globljemu doživljanju bogoslužja, skrivnosti naše vere, pomagata okrasitev bogoslužnega prostora in urejenost širše okolice. Čist notranji in zunanji prostor že sam po sebi povzdigne človekovega duha, zato je delež krasilcev in čistilcev v župniji nenadomestljiv. Čut za lepo, še bolj pa poznavanje liturgičnega leta in njegovih vsebin, vse, ki se prepoznajo v tej obliki služenja Cerkvi, spodbuja k nenehni ustvarjalnosti.
V slavo Bogu in v veselje vernikov, zbranih pri bogoslužju, zlasti ob nedeljah in praznikih v cerkvah odmeva žlahtna pesem. Posluh, veselje do petja in močan glas so potrebni za priključitev k cerkvenemu pevskemu zboru. Cerkveni pevci s petjem pri bogoslužju animirajo Božje ljudstvo. Kdor se jim želi priključiti, mora biti prilagodljiv, čutiti mora skupinsko pripadnost, znati mora sodelovati z duhovnikom, z zborom ter z verniki.
Otroški pevski zbor združuje otroke, ki radi pojejo, navdušeni mladinci in mlajši odrasli pa se zbirajo v mladinskem pevskem zboru. Otroške pesmi, gospel, duhovne pesmi in taizejski spevi bogoslužje posebej obogatijo. Organizirajo tudi koncerte in muzikale.
Veselje do petja in sooblikovanja bogoslužja s pesmijo in glasbo združuje žene in može, lahko pa tudi samo žene ali samo može, v cerkvenih pevskih zborih. Priložnostno organizirajo koncerte. Med pevci je dovolj priložnosti tudi za družabna srečanja.
Redno ali občasno, zlasti pa za praznike in večje slovesnosti petje pri bogoslužju popestri ali animira glasbeno-instrumentalna skupina. Kdor z veseljem poje, ljubiteljsko ali poklicno igra kakšen instrument in si želi s svojim glasbenim talentom polepšati redno ali praznično bogoslužje, se lahko priključi glasbeno-instrumentalni skupini ter na ta način sodeluje pri oblikovanju župnijskega življenja tudi ob drugih priložnostih.
Vsi, ki imajo radi petje zvonov in želijo sodelovati pri pritrkavanju, se združujejo v župnijskih skupinah pritrkovalcev, ki so včasih organizirani tudi v društvo. Pritrkovalci se občasno srečujejo na dekanijskih ali ško jskih srečanjih.
Za mlade ljudi je pomembna pristna duhovnost. Odraščajoča mladina si želi, da jo jemljemo resno, in ceni ljudi, ki po poti odraščanja hodijo z njo. Mladinski ali birmanski animator si prizadeva za profesionalen pristop – posveča se delu z mladimi, dela na socialnem področju, pripravlja mladinske sv. maše, razne projekte in vodi zaupano skupino na mladostnikom primerni stopnji.
Pogoji: mladinski ali birmanski animator lahko postane tisti, ki je končal študij teologije, pedagogike, socialne pedagogike ali vsaj šolo za animatorje. Dodatna teološka izobrazba je priporočena.
Skavtska organizacija je razširjena po vsem svetu in združuje otroke, mladostnike in odrasle. Skavti gojijo poseben odnos do Boga in do stvarstva. Skupaj preživljajo prosti čas, se igrajo in družijo ter spoznavajo zakonitosti, po katerih deluje ustvarjeni svet. Zavzemajo se za preprost način življenja, ki je tesno povezan z naravo. Nosijo razpoznavna oblačila (rutica in kroj). Pred skupnostjo izrečejo posebne obljube. S pomočjo skavtske vzgojne metode prispevajo k celostnemu telesnemu, spoznavnemu, duhovnemu, čustveno-motivacijskemu, moralnemu in družbenemu razvoju mladih ljudi, da bodo lahko postali zrele osebnosti, odgovorni državljani ter dejavni člani krajevnih, narodnih in mednarodnih skupnosti. V zadnjih letih jih je širša javnost spoznala po prinašanju Betlehemske luči miru v cerkvene in civilne ustanove pred božično-novoletnimi prazniki.
Posebno vlogo ima skavtski voditelj, ki se odloči za sodelovanje pri vzgoji otrok in mladostnikov s pomočjo skavtske metode. Pri tem delu je najpomembnejši lastni zgled, kajti z vsem, kar voditelj je oz. kar počne, vpliva na vzgojo otrok. Vedno in povsod se trudi živeti v skladu z dano obljubo in skavtskimi zakoni ter v vseh okoljih živi skladno z naukom katoliške vere.Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) Ulica Janeza Pavla II. 9, 1000 Ljubljana, tel. 01/433–21–30, e-pošta: , spletna stran: http://www.skavt.net.
Karitativni delavec podpira ljudi, ki so v stiski, in jim pomaga, deluje preventivno ter dobrodelno. Spremlja delo drugih socialnih struktur in v župniji ali tudi širše pomaga pri vzpostavljanju socialne mreže. Sodeluje pri tistih dejavnostih, ki čim širšemu krogu ljudi omogočajo stik z družbo in s Cerkvijo.
Možnosti tovrstnega organiziranega in institucionaliziranega delovanja so široke: delovanje v župnijski, ško jski ali Slovenski Karitas ali drugih cerkvenih dobrodelnih ustanovah:
• Slovenska Karitas
Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, tel. 01/300–59–60, e-pošta: , spletna stran: http://www.karitas.si;
• Ško jska Karitas Koper
Skalniška cesta 1, 5250 Solkan, tel. 05/330–02–33, e-pošta: ;
• Ško jska Karitas Ljubljana
Poljanska cesta 2, 1000 Ljubljana, tel. 01/439–21–30, e-pošta: , spletna stran: http://www.lj.karitas.si;
• Ško jska Karitas Maribor
Strossmayerjeva ulica 15, 2000 Maribor, tel. 0590/80–350, e-pošta: sko jska.karitas. ;
• Anin sklad (pomoč družinam z večjim številom otrok)
Poljanska cesta 6, 1000 Ljubljana, tel. 01/231–56–08, e-pošta: ;
• Vincencijeva zveza dobrote (dobrodelna dejavnost, ki jo po navdihu
sv. Vincencija Pavelskega gojijo usmiljenke in lazaristi)
Miren 216, 5291 Miren, tel. 05/398–43–08, e-pošta: ;
• Zavod Janeza Smrekarja – OE Skala (poulična mladinska pastorala) Rakovniška ulica 6, 1000 Ljubljana, tel. 01/427–71–40, e-pošta: .
V skrbi za ljudi v stiski so širom po Sloveniji organizirane župnijske Karitas, ki imajo svoje voditelje. Voditelj naj bi imel poleg temeljnega čuta za ljudi v stiski tudi potrebne organizacijske sposobnosti in razvite komunikacijske veščine, hkrati pa mora biti odprt za sodelovanje in povezovanje.
Pogoji: poklicna izobrazba, različne možnosti dodatnega izobraževanja; priporočljiv je tudi študij pastoralno-svetovalne smeri visokošolskega strokovnega programa teologije (3 leta).
Združenje povezuje ljudi, ki si izmenjujejo poklicna znanja, živijo skupnost, skrbijo za družine, si prizadevajo za versko življenje ter gradijo mostove solidarnosti po vsem svetu. Pri tem delu je voditeljeva vloga nenadomestljiva.
Društvo združuje osebe v tretjem življenjskem obdobju, ki so jim skupne temeljne krščanske vrednote. Člani skupaj preživljajo svoj čas in razvijajo raznolike aktivnosti na področju vsestranskega teološkega izobraževanja – pripravljajo npr. predavanja in seminarje. Organizirajo izlete in romanja ter spremljajo slovensko družbeno-politično dogajanje. Javnost opozarjajo na nerešena vprašanja omenjene starostne skupine. Med svoje naloge uvrščajo tudi sodelovanje s sorodnimi združenji in posamezniki.
Možje in žene skupaj prebirajo Sveto pismo po določenem načrtu: člani spoznavajo posamezne odlomke, biblijske osebnosti, izbrane teme in izbrane svetopisemske knjige. Pred srečanjem (enkrat ali dvakrat mesečno) člani doma določeni odlomek prebirajo, se vanj poglabljajo v molitvi in študiju ter oblikujejo vprašanja. V skupini pod mentorjevim vodstvom odlomek z različnimi metodami »razdrobijo«, da za vsakogar postane bližji, bolj sporočilen in oseben. Člani o odlomku dobijo strokovno razlago in si podelijo, kako jih nagovarja, česa ne razumejo, kaj jim odkriva novega ... Tako vsi skupaj poslušajo Božjo besedo, ob njej molijo, drug drugega spremljajo na duhovni poti ter ostajajo odprti delovanju Božjega Duha, ki si utira vedno nove poti. Voditelj biblične skupine mora imeti temeljito biblično izobrazbo, ki jo pridobi pri enovitem študiju teologije (5 let) ali vsaj s študijem na visokošolskem strokovnem programu teologije (3 leta). Biblično skupino lahko vodi tudi oseba brez formalne teološke izobrazbe, odlikuje pa se v poznavanju, študiju in proučevanju Svetega pisma. Primerno je, da tak voditelj na srečanja občasno povabi tudi biblicista ali svetopisemskega strokovnjaka, ki skupini razjasni odprta vprašanja in članom odpre nove poti za razumevanje svetopisemskega sporočila.
Liturgična skupina skupaj z duhovnim voditeljem pripravlja različne oblike bogoslužja za posamezne skupine vernikov za celotno župnijo, zakonce, mladino, otroke in starše. Bogoslužje mora biti lepo in doživeto predvsem v močnih liturgičnih časih, za velike praznike, ob prvem sv. obhajilu (ponekod ga oblikujejo otroške liturgične skupine), pri sv. birmi in drugih slovesnih bogoslužjih. Pomembno vlogo pri tem ima voditelj/animator liturgične skupine, ki mora biti za svoje poslanstvo primerno strokovno usposobljen, posebej na liturgičnem področju.
Namen zakonskih skupin je pomagati možu in ženi, da bosta med seboj živela v čim globljem sožitju, kar posredno olajša tudi vzgojo otrok. Druženje v skupini pomaga k spoznanju, da ima večina parov podobne zakonske težave in da se s pogovorom veliko problemov poenostavi ter da v skupini lahko najdejo pomoč, veselje, podporo in tolažbo.
Zakonske skupine se običajno srečujejo enkrat mesečno bodisi v župnišču bodisi na domu katerega od parov. Vodenje skupine lahko prevzame zakonski par ali duhovnik ali pa oba skupaj.
Na nacionalni in škofijski ravni za zakonsko in družinsko pastoralo skrbijo tudi člani medškofijskega odbora za družino (MOD) oziroma škofijskih odborov za družino (ŠOD).
Molivec za duhovne poklice v župniji prevzame svoj del skrbi in odgovornosti za prebujanje novih duhovnih poklicev – duhovnikov, Bogu posvečenih oseb in misijonarjev – ter za zvestobo in svetost poklicanih. To stori predvsem s tem, da vsak dan v ta namen moli in daruje težave, trpljenje in preizkušnje ali pa naredi kakšno dobro delo. Molivec za duhovne poklice more biti vsak vernik ne glede na stan, poklic ali starost. Moli lahko posameznik, družina ali skupina vernikov (npr. mladinska skupina, ministrantska skupina, pevski zbor, bralci). Molivci se združujejo v molitvene zveze na župnijski, škofijski ali nacionalni ravni. Na vseslovenski ravni se tovrstne pobude povezujejo v Medškofijsko komisijo za duhovne poklice (MKDP). V župniji skupino lahko vodi duhovnik, pastoralni delavec ali laiški voditelj, ki ga izberejo člani skupine.
Starši so otrokovi prvi vzgojitelji v veri. Katehist v sodelovanju s starši otrokom in mladostnikom pomaga odgovoriti na mnoga življenjska vprašanja in jih uvajati v skrivnost vere. Katehist mlade pripravlja na prejem zakramentov uvajanja v krščanstvo (sv. krst, sv. birma in sv. obhajilo; prim. Katekizem katoliške Cerkve (KKC), 1212–1420), s čimer dejavno sooblikuje župnijsko skupnost. Ure kateheze potekajo na župnijah. Katehist poučuje otroke, dela z mladimi in njihovimi starši ter pripravlja otroško, mladinsko in družinsko bogoslužje. Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem v Sklepnem dokumentu ločuje predmet verouk (kateheza) od predmeta verski pouk. Pri verouku gre za uvajanje v življenje po veri, pri verskem pouku pa za spoznavanje svetovnih religij s poudarkom na religiji okolja. Pri nas verski pouk v šolski sistem še ni uveden (prim. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, 380–392).
Poleg katehetov – duhovnikov (župnikov, kaplanov ali duhovnih pomočnikov) katehetsko delo v vedno večjem številu prevzemajo tudi laiki – katehistinje in katehisti, ki se medsebojno povezujejo.
Pogoji: študij na visokošolskem strokovnem programu teologije (3 leta) ali izobraževanje na katehetsko-pastoralni šoli ter kanonično poslanstvo Cerkve za opravljanje zaupane naloge.
Pastoralni asistent lahko deluje v različnih ustanovah: na župniji, v vrtcu in šoli ter v dijaškem domu, v bolnišnici, v vojski, policiji ter v zaporih.
Pastoralni asistent tako v župniji kot na področju posebne duhovne oskrbe prevzema raznolike naloge: oblikuje bogoslužje, poučuje verouk, dela z mladino, poučuje odrasle, obiskuje bolnike ter spremlja ljudi v raznolikih življenjskih okoliščinah. S posebnim škofovim dovoljenjem sme opravljati tudi druge naloge, zlasti zbirati in voditi skupine, ki se ukvarjajo z duhovno oskrbo vernikov. V Cerkvi na Slovenskem služba pastoralnega asistenta nastaja, saj jo narekujejo vedno večje potrebe.
Izobrazba: enovit študij teologije (5 let), pastoralna specializacija, uvajanje v poklic in permanentno izobraževanje.
Delo zakristana ni omejeno zgolj na zakristijo in cerkev. Cerkovnik je odgovoren za infrastrukturo, čiščenje in vzdrževanje cerkve ter župnišča kot tudi za pripravo bogoslužnih prostorov ter za čiščenje liturgičnih oblek in predmetov. Zakristani sodelujejo z ministranti in so dobrodošli sogovorniki za obiskovalce cerkve.
Pogoji: ustrezna poklicna izobrazba, opravljen liturgični tečaj.
Bogoslužja si brez glasbe in petja ne moremo predstavljati. Cerkveni glasbenik je v Cerkvi ali zaposlen ali pa dela prostovoljno kot zborovodja, organist ali pevec. Vodi lahko cerkvene mešane, mladinske ali otroške pevske zbore, koralno petje ter uvaja nove oblike cerkvene glasbe. Delo na župniji praviloma opravlja ob drugi redni zaposlitvi.
Pogoji: opravljena matura, pevsko predznanje, posluh ali igranje inštrumenta, zaključena orglarska šola.
Referent za pastoralno dejavnost se ukvarja s katehetskim delom predvsem z osnovnošolsko mladino na eni strani, na drugi strani pa skrbi za župnijsko pisarno. Župnijski tajnik vodi pomemben del župnijske administracije: skrbi za korespondenco, računovodstvo, vodi krstne, birmanske in poročne knjige ter oblikuje župnijski list. Po telefonu ali v župnijski sprejemnici svetuje, informira, zadeve ustrezno posreduje naprej in je vedno na voljo za pogovor. Za mnoge ljudi je prva kontaktna oseba s Cerkvijo.
Pogoji: najmanj dokončana srednja šola, katehetsko-pastoralna šola, zelo primeren pa je tudi visokošolski strokovni program teologije (3 leta); strokovne delovne izkušnje, dodatno izobraževanje za cerkvene potrebe.
Župnijska gospodinja skrbi za gospodinjstvo. Odgovorna je za gostoljubno, odprto in prijetno župnišče. Pogosto prva sprejema ljudi v najrazličnejših življenjskih položajih in spremlja vse, ki v župnišče prihajajo in iz njega odhajajo.
Za župnijske gospodinje so vsako leto organizirane duhovne obnove ali duhovne vaje, poleg tega pa se srečujejo tudi na škofijskem nivoju. Za koordinacijo njihovih srečanj skrbijo škofijske pastoralne službe.
Pogoji: zaključena izobrazba katere koli smeri. Dodatna izobraževanja po potrebi.
Služenje v misijonih poteka po različnih delih sveta, posebno na afriški in azijski celini ter v Latinski Ameriki. Misijonarji vzpostavljajo nove krajevne Cerkve in opravljajo humanitarno delo, delijo življenje z domačini in si prizadevajo za razumevanje in spoštovanje njihove kulture. Domačine izobražujejo, zavzemajo se za pravičnost ter skrbijo za njihovo zdravje. Misijonarska dejavnost danes pomeni sožitje svetovnih religij, medsebojno obogatitev, zvesto življenje po Jezusovem naročilu, pomoč sočloveku ter življenje v skladu z lastno identiteto. Misijonarji so lahko duhovniki, redovniki, redovnice ali laiki.
Pogoji: cerkveni poklic ali poklicna izobrazba, vsaj dve leti praktičnih delovnih izkušenj, osnovna znanja s področja teologije in kateheze. Obstajajo tečaji, na katerih se udeleženci primerno pripravijo za svoje misijonarsko delo.
Tri stopnje zakramenta sv. reda
Zakrament svetega reda se v vseh treh stopnjah (diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje) podeljuje s polaganjem rok in s klicanjem Svetega Duha.
Episkopat (škofovstvo): škofje s škofovskim posvečenjem po rokah škofa posvečevalca in drugih navzočih škofov prejmejo polnost duhovniškega posvečenja. Škofom je pridržano podeljevanje dveh zakramentov, ki jih duhovniki praviloma ne podeljujejo – to sta sv. birma in sv. red.
Prezbiterat (duhovništvo): diakoni po polaganju rok škofa prejmejo duhovniško posvečenje, ki jih postavlja v polno službo Cerkvi. Mašniki v občestvu s škofom in Cerkvijo v zakramentu sv. reda obhajajo evharistijo in podeljujejo druge zakramente (sv. krst, sv. obhajilo, sv. spoved in sv. bolniško maziljenje) ali kot zastopniki Cerkve prisostvujejo pri sklenitvi zakramenta sv. zakona.
Diakonat je prva stopnja svetega reda. Običajno diakonsko posvečenje prejmejo kandidati za duhovništvo, Cerkev pa je po drugem vatikanskem cerkvenem zboru ponovno vzpostavila stalni diakonat kot samostojno službo, ki ga lahko prejmejo samski ali že poročeni moški. Diakonska služba je predvsem služba služenja.
Škofovsko posvečenje kandidatu podeli polnost zakramenta svetega reda in naredi škofa za zakonitega naslednika apostolov, vključi ga v zbor škofov, kjer s papežem in drugimi škofi deli skrb za vse delne Cerkve (škofije), ter mu podeli nalogo poučevanja, posvečevanja in vodenja. Škofje, ki jim je zaupana skrb za škofijo, se imenujejo krajevni (ordinariji), drugi pa se imenujejo naslovni (prim. ZCP, kan. 375 sl.).
Prvi škof je rimski papež, naslednik apostola Petra. Naloga škofov kot naslednikov apostolov je, da oznanjajo evangelij, s čimer izvršujejo učiteljsko oziroma preroško službo. Posvečevalno oziroma duhovniško službo opravljajo s podeljevanjem zakramentov in obhajanjem evharistije ter z molitvijo. Vodstveno, pastirsko oziroma kraljevsko službo opravljajo z vodenjem škofije ali druge zaupane službe. Vsak škof kot ud škofovskega zbora izvršuje svojo službo v občestvu s papežem, ker je z njim postal deležen skrbi za vesoljno Cerkev.
Škofje so povezani v škofovsko konferenco, ki je zbor škofov kakega naroda ali določenega ozemlja. V medsebojni edinosti in hierarhični povezanosti z rimskim papežem ter v skladu z Zakonikom cerkvenega prava (prim. ZCP, kann. 447–459), statutom in drugimi pravnimi normami izvršujejo nekatere naloge v blagor vernikov na ozemlju lastne škofovske konference. Po statutu so člani Slovenske škofovske konference (SŠK) vsi krajevni in pomožni škofje, ki jim je v okviru lastne škofije zaupano posebno poslanstvo. Slovenski škofje so bili do ustanovitve samostojne Slovenske škofovske konference 20. februarja 1993 z drugimi škofi na področju nekdanje Jugoslavije povezani v Jugoslovansko škofovsko konferenco, znotraj katere je bila 20. junija 1983 ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca.
"Zakaj sem duhovnik?
Najprej zato, ker mi je bil domači župnik zgled dobrega duhovnika. Kaj pomeni biti dober človek, lahko začutiš le ob dobrem človeku.
Brez zgleda zagotovo ne bi postal duhovnik. Ob odločanju za poklic sem tehtal več poti. Spoznal sem, da je duhovniški poklic najbolj celosten. Poklica ne opravljam, ampak ga živim. Bistvo duhovništva je postajati kakor Jezus iz Nazareta. Verjamem, da so njegove besede žive in učinkovite tudi danes. Verjamem, da je Božji Sin in prvorojenec vstalih od mrtvih. Zaradi njega vem, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen.
To želim pokazati tudi ljudem, h katerim sem poslan."
Gospod nas globoko ljubi in nas kliče po imenu. Nekateri so posebej poklicani, da svoje življenje dajo na razpolago Bogu, sočloveku ter Kristusovi Cerkvi. Pomembna je pripravljenost pognati duhovne korenine, pripravljenost za osebno zorenje pred Gospodom ter budno in pozorno življenje.
Jezus vsakega človeka nagovarja osebno. Kdor je poklican v duhovništvo, je povabljen, da živi v zvestobi Bogu ne glede na to, kje ga je našel in kam ga je v življenju privedel. Klic je intimno povezan s pogledom. Jezus svojih izbrancev ne prepričuje in se jim ne dokazuje, njegova oblast je namreč Božja. Vsebina klica je Kristusovo vabilo: »Hodi za menoj«. Duhovnik Jezusu sledi s tem, da sprejema njegovo usodo v tem življenju in se veseli z njim v njegovem vstalem življenju. Učenec je v vsem podoben svojemu Gospodu. Jezus svoje duhovnike vabi, da bi živeli v njem in z njim, sicer je vse njihovo delo v resni nevarnosti, da postane človeško, ne pa Božje. Če duhovnik hoče biti pravi apostol in če hoče, da bo njegovo učenje z oblastjo, se mora popolnoma predati Bogu. Samo če bo Oče imel veselje nad svojimi izvoljenimi sinovi, bo imelo duhovnikovo delo moč za spreminjanje sveta.
Bolj ko se svet oddaljuje od Boga, bolj potrebuje duhovnike, ljudi z močnim in ljubečim srcem, ki bodo svet reševali. Kdor trezno razmišlja o svoji veri, ne preneha moliti za zveste pastirje, ki bodo ljudstvo vodili k edinemu cilju.
Oblike služenja v duhovništvu:
• župnik, kaplan, duhovni pomočnik in kurat (v bolnici, zaporu, vojski, policiji );
• duhovni asistent (za laiške teologe, za ministrante, za mlade, za skavte, za gibanja, za društva, za študente ...).
Središče duhovniške službe je obhajanje evharistije. Iz globokega osebnega odnosa z Gospodom more duhovnik služiti sočloveku in Cerkvi ter ljudem podeljevati zakramente. Duhovniška služba predpostavlja življenje v celibatu (neporočenost), redno molitev brevirja (gre za izbrane psalme, druga svetopisemska besedila ter spise svetnikov in cerkvenih učiteljev, ki so zbrani v posebnih knjigah) in pokorščino škofu. Duhovniki živijo razvejano mrežo odnosov, saj z bližnjimi delijo tako skrbi kot veselje. Službe, ki jih opravlja duhovnik, so zelo različne: kot župnik vodi župnijo (prim. ZCP, kan. 519 sl.), na župniji pa lahko služi tudi kot kaplan (prim. ZCP, kan. 545 sl.) ali duhovni pomočnik. Lahko poučuje verouk ali pa duhovno oskrbuje posebne kategorije ljudi – zapornike, bolnike in starejše ljudi, vojake, policiste ipd.
Pogoji: razpoznan duhovni poklic s strani cerkvene avtoritete, telesno in duševno zdravje, osebnostna zrelost, matura ali končana poklica formacija z opravljenimi dodatnimi tečaji.
Formacija: enovit študij teologije (5 let), leto pastoralne specializacije, duhovniško posvečenje, kaplanski in župniški tečaj ali seminar.
Dodatne informacije dobite v bogoslovnih semeniščih oziroma na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani:
• Bogoslovno semenišče
Dolničarjeva ulica 4, 1000 Ljubljana,
tel. 01/300–19–00, spletna stran: http://www.semenisce-lj.si;
• Bogoslovno semenišče
Slomškov trg 20, 2000 Maribor, tel. 0590/80–460, e-pošta: ;
• Teološka fakulteta
Poljanska cesta 4, p. p. 2007, 1001 Ljubljana, tel. 01/434–58–10, e-pošta: , spletna stran: http://www.teof.uni-lj.si.
Posebni duhovni asistent ima širok spekter delovanja: zaenkrat so pri nas tovrstni asistenti prisotni v bolnišnicah, zaporih, v vojski in policiji ter na področju dela s telesno in/ali duševno prizadetimi osebami. Našteta področja zahtevajo primerno izobrazbo, veselje do dela ter ustrezne psihofizične sposobnosti.
Pogoji: enovit študij teologije (5 let), izkušnja dela na duhovnem področju, specialistično dodatno izobraževanje glede na področje delovanja.
Diakon (prim. ZCP, kan. 1032 sl.) se posveča duhovnemu služenju sočloveku. Njegov cilj je biti na razpolago vsem. Diakoni smejo krščevati, poročati in pokopavati, pridigati, poučevati verouk, delati z ostarelimi ali pa duhovno oskrbovati posameznike. Kjer ni duhovnika, vodijo tudi bogoslužje. Diakoni so lahko samski moški (v celibatu) ali pa poročeni (stalni diakoni – prim. ZCP, kan. 236). Cerkveno pravo na osnovi tradicije Cerkve določa, da so diakoni lahko le moški.
Pogoji: razpoznan duhovni poklic s strani cerkvene avtoritete.
Izobrazba: enovit študij teologije (5 let) ali visokošolski strokovni program teologije (3 leta), redna udeležba na pastoralnih tečajih, uvajanje v posebne oblike poklica, diakonsko posvečenje.
Posvečeno življenje je poleg službenega duhovništva in laiškega stanu poseben stan vernikov, navzoč v Cerkvi vse od njenih začetkov. Sodi v samo srce Cerkve in je njen sestavni del. Gre za stalno obliko življenja, v kateri verniki po delovanju Svetega Duha z nedeljenim srcem hodijo za Kristusom. Povsem se izročijo v last Bogu in službi Cerkve. Takšna oblika življenja postane »posvečena« po izpovedi evangeljskih svetov čistosti, uboštva in pokorščine. Bogu se nekdo lahko posveti v konkretni redovni ustanovi, s svetnem inštitutu, v novih oblikah posvečenega življenja ali kot posameznik.
Člani Konference redovnih ustanov Slovenije (KORUS) so višji predstojniki in predstojnice ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, ki delujejo v Sloveniji. Gre za cerkveno ustanovo, ki jo je v duhu drugega vatikanskega cerkvenega zbora potrdila Kongregacija ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja. KORUS izdaja mesečno informativno glasilo z naslovom Redovna občestva.
Redovni ustanovitelji in ustanoviteljice so odgovarjali na določene verske, družbene, socialne ali vzgojne izzive svojega časa. Redovne skupnosti na prvo mesto postavljajo duhovno življenje in si prizadevajo, da se v življenju molitev in delo medsebojno prežemata in podpirata. Dejavnosti redovnikov in redovnic so zelo raznolike, od oznanjevanja evangelija in vzgoje do skrbi za uboge. V moči posvetitve redovniki in redovnice ter člani svetnih ustanov delujejo v različnih oblikah apostolata. Posamezne ustanove v skladu z lastno apostolsko karizmo vzgajajo in izobražujejo, sooblikujejo in posredujejo kulturo in se posvečajo ljudem v stiski. Pozornost namenjajo duhovnemu spremljanju posameznikov, skupin in družin, duhovnim vajam, svetovalnemu delu, pravni zaščiti žensk in mater ter gmotni pomoči družinam z več otroki. Redovniki, upoštevajoč značilnosti karizme posamezne ustanove, sodelujejo med seboj, z duhovniki in laiki. Cerkev je vedno skrbela za vzgojne ustanove, v katerih je Sveti Duh živo deloval. Cerkev na Slovenskem se posveča vzgoji fantov v semeniščih in vsem drugim, ki živijo v skupnostih Bogu posvečenega življenja, razvija pa se tudi prebujanje, odkrivanje, prepoznavanje in spremljanje novih duhovnih poklicev (prim. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, 409–421).
Kogar Bog pokliče, mu more v svobodi in ljubezni na klic odgovoriti. Redovnik ali redovnica v konkretni redovni skupnosti samega sebe z izpovedjo zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine popolnoma izroči službi Bogu in ljudem. S tem izbere Kristusov način življenja, hodi za njim, z njim vse deli in se mu v ljubečem srečevanju pusti preoblikovati. Redovniki živijo v samostanski skupnosti. Vsakodnevno življenje, ki ga ob osebnem srečevanju z živim Bogom oblikujejo v duhu evangelija, delijo s sobrati oz. s sosestrami. Delajo lahko v samostanu, na posameznih področjih življenja Cerkve ali pa opravljajo delo v svetu. Vsak red ima posebno poslanstvo (karizmo) in z njim povezane prednostne naloge: ponekod je v središču molitev (kontemplativni), drugod oznanjevanje in vzgojno delo (apostolski), spet drugje pa delo na socialnem področju (karitativni). Člani moških redovnih skupnosti so po končani teološki izobrazbi večinoma posvečeni tudi v duhovnike, nekateri pa se odločijo, da bodo služili Bogu in ljudem kot redovni bratje.
Pogoji: dokončana vsaj srednješolska izobrazba in razpoznan duhovni poklic s strani redovnega predstojnika.
Izobrazba: način in trajanje formacije novih članov sta v posameznih redovnih ustanovah različna. Navadno se začne s kandidaturo oz. postulatom. Sledi noviciat, čas intenzivnega uvajanja v redovno življenje, ki se konča z začasnimi zaobljubami. Duhovna in intelektualna, lahko pa tudi poklicna formacija kandidatke/kandidata se nadaljuje v obdobju juvenata. Končno sledijo večne ali slovesne zaobljube.
Moške redovne ustanove v Sloveniji:
• Benediktinci, Sv. Križ nad Mariborom, Gaj 2, 2354 Bresternica;
• Cistercijani, Stična 17, 1295 Ivančna Gorica;
• Dominikanci, Savinjska cesta 9, 3310 Žalec;
• Družba Jezusova, Ulica Janeza Pavla II. 13, 1000 Ljubljana;
• Frančiškani, Prešernov trg 4, 1000 Ljubljana;
• Kapucini, Mekinčeva ulica 3, 1119 Ljubljana;
• Kartuzijani – Pleterje, Drča 1, 8310 Šentjernej;
• Klaretinci, Frankolovo 6, 3216 Frankolovo;
• Križniki, Šišenska cesta 30, 1000 Ljubljana;
• Lazaristi, Maistrova ulica 2, 1000 Ljubljana;
• Minoriti, Zaloška cesta 58, p. p. 2762, 1001 Ljubljana;
• Salezijanci, Rakovniška ulica 6, p. p. 2404, 1001 Ljubljana.
Ženske redovne ustanove v Sloveniji:
• Dominikanke sv. Katarine Sienske, Kumarjeva ulica 4, 6330 Piran;
• Frančiškanke Brezmadežnega spočetja, Ulica Pohorskega bataljona 32,
2310 Slovenska Bistrica;
• Frančiškanke Marijine misijonarke, Mirje 7, 1000 Ljubljana;
• Hčere krščanske ljubezni, Pod bregom 22, Šentjakob, 1231 Ljubljana–Črnuče;
• Hčere Marije Pomočnice, Rakovniška ulica 21, 1000 Ljubljana;
• Karmeličanke, Sora 20, 1215 Medvode;
• Karmeličanke, Rogovila 1, 8216 Mirna Peč;
• Klarise, Samostanska pot 51, 3331 Nazarje;
• Klarise, Cesta Andreja Bitenca 138, 1126 Ljubljana–Podutik;
• Križniške sestre, Trg Jakoba Babiča 3, 9240 Ljutomer;
• Magdalenke, Studenice 45, 2319 Poljčane;
• Manjše sestre Marije Brezmadežne, Brezje 73, 4243 Brezje;
• Marijine sestre, Mekinčeva ulica 12, 1119 Ljubljana;
• Misijonarke ljubezni, Kališnikov trg 7, 1131 Ljubljana;
• Notredamske sestre, Šišenska cesta 56, 1000 Ljubljana;
• Sestre svetega Križa, Mala Loka 8, 1230 Domžale;
• Skupnost Loyola, Vratno 20, 8310 Šentjernej;
• Šolske sestre sv. Frančiška, Strmi pot 4, 1000 Ljubljana;
• Uršulinke, Pustovrhova ulica 11, 1000 Ljubljana;
• Zagrebške usmiljenke, Šutna 16, 1240 Kamnik
Osebe v svetnih ustanovah na poseben način združujejo posvečeno in svetno življenje. Ko svojo posvetitev živijo v svetu in iz sveta, si prizadevajo vse prepojiti z evangeljskim duhom z namenom, da bi Kristusovo telo raslo in se krepilo. Z osebnim pričevanjem krščanskega življenja, z zavzetostjo, da bi bile časne resničnosti urejene po Božji volji, ter s sodelovanjem pri služenju cerkveni skupnosti, v skladu s slogom življenja v svetu, ki jim je lastno, sodelujejo pri evangelizacijski nalogi Cerkve. Navadno zajemajo iz duhovnosti velikih redovnih ustanoviteljev. Življenje in delo članov inštitutov določa zgled vzornika.
Pogoji: dokončana vsaj srednješolska izobrazba in razpoznan duhovni poklic s strani predstojnika.
Dobo uvajanja, ki traja eno do dve leti, sestavljajo posamezni dnevi zbranosti in predavanja, srečanja z drugimi člani, duhovne vaje in nadaljnje versko izobraževanje.
Posvečeno samskost živijo žene in možje, ki svoje življenje posvetijo Bogu. Cerkvi služijo v svetu in si prizadevajo za zgledno krščansko življenje. Del svojega časa vsak dan posvetijo osebni molitvi, brevirju in udeležbi pri sv. maši. Glede izbire duhovnosti in dnevnega urnika so za razliko od članov redovnih skupnosti, ki imajo določen urnik molitev in obveznosti v samostanu, avtonomni.

 

Spletna stran za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.